Jedro

Opustitev navedbe vseh za odločitev o zadevi pravno pomembnih okoliščin je bila podlaga za odločitev tožene stranke na podlagi 3. odstavka 20. člena ZBPP.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2 Pritožba tožene stranke se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.12.2004, s katero je le-ta zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči s tem, da tožnik nove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne more vložiti v šestih mesecih od dneva izdaje te odločbe. Z izpodbijanim sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik k svoji izjavi dne 30.4.2004 navedel le, da je lastnik stanovanja, naknadno pa je predložil sklep Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Radovljici z dne 1.10.1990. Iz podatkov, ki jih je pridobila tožena stranka, pa izhaja, da je tožnikova žena B.T. lastnica do 1/8 nepremičnin k.o. K., vl. št. 737. Iz izpiska iz zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 24.1.2005 tudi izhaja, da je bila opravljena vknjižba na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Radovljici.

Pravilno je zato sklepanje tožene stranke, da je tožnik z opustitvijo navedbe teh podatkov namenoma navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine zato, da bi mu bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Tožnik je tožbi priložil sklep o dedovanju, iz katerega izhaja, da so dediči sklenili dedni dogovor in pod točko 2 tega dogovora sta se solastnici vsaka do 1/8 zavezali z ustrezno pogodbo prenesti svoja solastna deleža na A.Č., v roku treh mesecev, pod izvršbo. Tožnik v tožbi ne trdi, da je bilo to izvedeno, priloženi sklep o dedovanju pa ne potrjuje tožnikove tožbene trditve, da njegova žena ni bila več lastnica nepremičnin k.o. K. v času, ko je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč.

Tožena stranka je zato pravilno odločila na podlagi 3. odstavka 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

Tožena stranka Delovno in socialno sodišče v Ljubljani vlaga pritožbo zoper uvod sodbe in sklepa sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v uvodu navedlo nepravo toženo stranko in sicer Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, okrožno sodnico svetnico G.S., ki pa ni pravna, niti fizična oseba in tako ne more nastopati kot pravdna stranka v upravnem sporu. Glede na to, da je tožnik s tožbo izpodbijal akt Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, je lahko v tem primeru tožena stranka le Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, okrožna sodnica svetnica G.S. pa glede na določbo člena 18/3 ZUS sploh ne more biti stranka, sodišče prve stopnje je zato v uvodu sodbe in sklepa bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijana sodbo in sklep upravnega sodišča v uvodu razveljavi in navede pravo toženo stranko, podrejeno pa sodbo in sklep v uvodu, kjer je navedena tožena stranka, razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožnik pa se pritožuje po vsebini zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ponujenih dokazov in zato ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede lastništva nepremičnin njegove žene ter dejanske vrednosti stanovanja, kjer prebiva. Navaja, da ni nikogar poskušal spraviti v zmoto na podlagi zamolčanih oziroma zmotnih podatkov, ker je bil v dobri veri, da je bil delež premoženja njegove žene na osnovi darilne pogodbe odstopljen drugemu dediču za vrednost 700.000 SIT, da je to premoženje prodano in da žena ni več lastnica tega premoženja. V 6. točki darilne pogodbe je navedeno, da zemljiškoknjižni vpis opravi obdarovanec. Njegova žena v času predložitve vloge za brezplačno pravno pomoč dejansko ni bila več lastnica spornih nepremičnin, prav tako tudi ni vedela, da prepis ni bil opravljen. Zato ne more nositi posledic opustitve vpisa v zemljiško knjigo obdarjenca, s katerim nima nič. Sodišče prve stopnje pa ni v zadostni meri preizkusilo vseh ponujanih dokazov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi.

Odgovora na pritožbi nista bila vložena.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za odločitev tožene stranke po 3. odstavku 20. člena ZBPP. Po tej zakonski določbi, če je prosilec v izjavi, ki jo po 1. odstavku istega člena izpolni na obrazcu o premoženjskem stanju prosilca in njegove družine, namenoma navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine zato, da bi mu bila odobrena brezplačna pravna pomoč, se prošnja z odločbo zavrne in jo prosilec ne more vložiti nadaljnjih šest mesecev od dneva izdaje odločbe.

Kot izhaja iz predloženih spisov, sta sodišče prve stopnje in tožena stranka v obravnavani zadevi na podlagi podatkov, ki jih je tožnik kot prosilec za dodelitev brezplačne pravne pomoči dostavil strokovni službi za BPP, pravilno presodila, da tožnik ni dostavil vseh podatkov, pomembnih za odločitev o njegovi prošnji. Strokovna služba za BPP tožene stranke je namreč na podlagi uradnih poizvedb ugotovila, da je tožnikova žena, s katero živi v skupnem gospodinjstvu, in katere dohodki ter premoženje se upoštevajo pri ugotavljanju finančnega položaja prosilca (1. odstavek 12. člena ZBPP), solastnica do 1/8 nepremičnin k.o. K., vl. št. 737. Opustitev navedbe vseh, za odločitev o zadevi pravno pomembnih okoliščin, pa je bila podlaga za odločitev tožene stranke na podlagi 3. odstavka 20. člena ZBPP. Da bi bila darilna pogodba, sklenjena med tožnikovo ženo kot darovalko in obdarjencem A.Č., na podlagi katere naj bi prišlo do odplačnega prenosa njenega solastniškega deleža na navedeni nepremičnini, po dednem dogovoru z dne 7.11.2000, realizirana, pa iz predloženega izvoda te darilne pogodbe, ki ni niti overjen, ni razvidno. Zato pritožbeni ugovori o realizaciji dednega dogovora in o vrednosti stanovanja ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Pritožba ni dovoljena.

Po določbi 3. odstavka 2. člena ZBPP odloča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči predsednik okrožnega sodišča oziroma predsednik specializiranega sodišča prve stopnje. Predsednik sodišča lahko za odločanje pooblasti drugega sodnika, ki ima položaj svetnika na okrožnem oziroma specializiranem sodišču. Glede na navedeno zakonsko določbo je v tem upravnem sporu pasivno legitimirana kot tožena stranka predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Kot taka je tožena stranka poslala sodišču prve stopnje tudi odgovor na tožbo, v katerem je med drugim navedla, da v celoti vztraja pri navedbah v odločbi z dne 7.12.2004 (s tožnikovo tožbo izpodbijana odločba tožene stranke). Tožena stranka ima sicer prav, da dodatna označba tožene stranke v uvodu izpodbijanih sodbe in sklepa: "okrožna sodnica svetnica G.S.", ni pravilna in zakonita (3. odstavek 2. člena ZBPP). S tem, ko se je upravnega spora udeleževala prava tožena stranka, pa po presoji pritožbenega sodišča navedena dodatna označba v uvodu izpodbijane sodbe in sklepa ne more vplivati na odločitev pritožbenega sodišča o vloženih pritožbah.

Po presoji pritožbenega sodišča pa tožena stranka v tem upravnem sporu ne izkazuje pravnega interesa oziroma pravovarstvene potrebe za varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi v upravnem sporu ter je njena pritožba nedovoljena. S tem, ko je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke zavrnilo, je namreč tožena stranka uspela v celoti in si s pritožbo v tem upravnem sporu ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Na pravni interes strank, ki je procesna predpostavka, pa mora sodišče v upravnem sporu ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče s sklepom zavrglo pritožbo tožene stranke zoper izpodbijana sodbo in sklep kot nedovoljeno na podlagi 352. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je ni zavrglo že sodišče prve stopnje (3. odstavek 343. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 16. člena in 68. členom ZUS).