Jedro

Iz navedb tožnika ne izhaja, da naj bi zatrjevana diskriminatorna dejanja imela zadostno intenzivnost, s katero bi tožniku onemogočila uresničevanje človekovih pravic, da bi to predstavljalo hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1 oz. 28. člena ZMZ-1. Ni vsako diskriminatorno dejanje tudi diskriminacija v smislu preganjanja ali resne škode.

Ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo standardom preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 (oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji navedel, da je Maroko zapustil julija 2019, ker so bile njegove sanje, da bi si zgradil kariero v kickboksu, saj se v Maroku s tem športom ne moreš profesionalno ukvarjati. To je velikokrat poskušal, vendar neuspešno. To je njegov edini razlog za odhod iz Maroka.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Maroko je zapustil, ker si je želel postati svetovni prvak v .... Iskal je državo, kjer bo to lahko dosegel. To je njegov edini razlog, da je Maroko zapustil. Tudi, če bi se bil primoran vrniti v Maroko, bi ga zopet zapustil in ponovno prišel v Slovenijo. V Maroku je težko profesionalno uspeti v .... Za to bi moral podkupovati trenerje. Trenerji so večkrat želeli, da bi jih podkupil, vendar denarja za to ni imel, ravno tako mu tega tudi oče ni dovolil. Od njega so pričakovali tudi, da si bo sam poravnal stroške afriškega prvenstva, ki se ga je udeležil kot maroški prvak. Tudi to, da prihaja iz majhne in oddaljene vasi, je botrovalo k diskriminaciji pri .... Odgovorni za ta šport niso hoteli verjeti, da lahko nekdo, ki prihaja iz takega malega kraja, v ... uspe. Tudi kot temnopolti Maročan je bil diskriminiran. Klicali so ga »negro«. Na svoji športni poti se je pogosto srečeval z diskriminacijo. Ko je zmagoval, mu pogosto niso pripisali zmage, zaradi česar je na tekmah velikokrat protestiral. Ko je bil star 17 let, bi moral imeti intervju na televiziji, vendar so mu dejali, da ga ne bo imel, ker prihaja iz juga države, ki je pogosto diskriminiran s strani države, saj država v ta predel Maroka ne vlaga veliko. Če bi si že, ko je bil v Maroku, za treninge dogovoril s katerim tujim klubom, bi ga pri tem ovirali. Če bi odšel in dejansko uspel, bi moral tudi plačevati provizije. Kljub temu je zaprosil za špansko vizo, vendar mu ni bilo ugodeno. Prav tako je na njegov odhod vplivala tudi poškodba leve roke, ki jo je prejel med tekmo za Pokal Maroka. Po poškodbi ga niso uvrstili med udeležence svetovnega prvenstva v B, ker ni dostavil zdravniškega potrdila, da se lahko tekme udeleži. Prepričan je, da je vodstvo maroške zveze ... zdravniku urgiralo, da mu potrdila ne sme izdati. Če bi v Maroku obstajali dobri pogoji za treniranje ..., bi tam ostal. 4. Tožena stranka ugotavlja, da je potrebno tožnikovo prošnjo šteti kot očitno neutemeljeno, saj ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. V postopku je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Navedel je, da je Maroko zapustil, ker je želel uresničiti svoje sanje o profesionalnem treniranju ..., kar pa naj bi mu bilo zaradi diskriminacije v Maroku onemogočeno. Podkupovati bi namreč moral trenerje, ravno tako mu je profesionalno udejstvovanje v tem športu onemogočal tudi predel Maroka, iz katerega prihaja, saj že od nekdaj država vanj ne vlaga in ga ne razvija. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik glede domnevne diskriminacije podal splošne navedbe ter jih z ničemer ni izkazal do te mere, da bi jih lahko povezala z diskriminatorno ali rasistično obravnavo. V skladu s Priročnikom UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca' vsako potencialno diskriminatorno ravnanje še ne pomeni preganjanje. Iz 54. točke omenjenega priročnika namreč izhaja, da » ... diskriminacija postane preganjanje samo v določenih okoliščinah. To se zgodi v primerih, ko imajo diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo izrazito škodljive posledice, npr. resne omejitve pravice do možnosti, da si sam zasluži za življenje, ali do prakticiranja svoje vere oziroma do dostopnosti javnim izobraževalnim ustanovam. « Iz tožnikovih izjav pa kaj takega ne izhaja. Ocenjuje, da tožniku ni bil onemogočen dostop do šolanja, do trga dela, nastanitve in niti do javnih ustanov oziroma javnih dobrin, kar bi lahko njegovo življenje bistveno zaznamovalo. Nič od tega tožnik tudi ne uveljavlja. Iz njegovih izjav je nasprotno razvidno, da mu je bilo omogočeno treniranje (treniral je celo dvakrat dnevno), kljub temu, da trenerjev ni podkupoval, kakor tudi udeležba na številnih tekmovanjih. Tožena stranka zato ne more ugotoviti, da bi v njegovem primeru prišlo do drugačne obravnave. Trditev, da naj bi zmage podeljevali drugim tekmovalcem namesto njemu, da naj bi preklicali intervju z njim ter da naj mu ne bi dovolili nastopiti na svetovnem prvenstvu (imel je namreč poškodbo roke), tožnik z ničemer ni izkazal, da bi lahko tožena stranka ugotovila, da je bila njihova intenzivnost vsaj približno primerljiva standardu preganjanja oziroma resne škode. Tožena stranka še pripominja, da vsi domnevni dogodki ne predstavljajo takšne ovire, da bi jih sploh lahko obravnavali kot preganjanje ali resno škodo. Podobno gre oceniti tudi domnevno rasistično obravnavo, ko je tožnik zatrjeval, da naj bi ga na podlagi njegove temnejše barve kože imenovali »negro«, kar pa samo po sebi, glede na to, da ni zatrjeval, da bi to vodilo k drugačni obravnavi oziroma nastanku nepopravljive škode, ne more biti obravnavano v okviru mednarodne zaščite. Ugotavlja, da tožnik ob vrnitvi v Maroko ne bi bil soočen s preganjanjem ali resno škodo na podlagi razlogov iz Ženevske konvencije in ZMZ-1. V Maroku namreč nikoli ni bil fizično ogrožen, izrecno je navedel, da je Maroko zapustil, ker si želi uresničiti svoje sanje in postati prvak v ..., kar pa že samo po sebi ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite, še posebej, ker mu slednje v Maroku ni bilo onemogočeno na podlagi diskriminatorne obravnave in kot tako ni imelo zanj nepopravljive škode.

5. Nadalje tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. V Maroku namreč ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Sicer je navajal, da je bil podvržen diskriminatorni obravnavi, pa predstavljenih dejstev in okoliščin s tem ne gre povezati, kakor tudi ne gre zaključiti, da bi mu bila v Maroku prizadejana nepopravljiva oziroma resna škoda. Tožniku se v Maroku ni zgodilo nič konkretnega, da bi se lahko ob morebitni vrnitvi v izvorno državo počutil ogroženega oziroma, da bi mu tam grozila morebitna resna škoda.

6. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka napačno povzela njegovo izpovedbo, ki naj bi bila nepomembna za upravičenca do mednarodne zaščite. Tožnik je namreč za razliko od večinskega arabsko-berberskega prebivalstva v Maroku temnopolt in je zaradi svoj barve polti in z njo povezanega etičnega porekla (temnopolti v Maroku so potomci sužnjev iz zahodne Afrike) diskriminiran. Tožnik je v domovini postal prvak v .... Ko bi se moral kot prvak udeležiti afriškega prvenstva, je bil s strani oblasti oviran - odtegnili so mu finančno podporo, niso mu dovolili javnega nastopanja na televiziji, nanj so se obračali z žaljivi oznakami, tj. „negro“, na tekmovanjih pa mu zasluženih dosežkov niso priznali. Vse to se je tožniku dogajalo le zaradi porekla in s tem povezane barve kože, zaradi česar mu je bilo onemogočeno, da bi se v Maroku ukvarjal s profesionalnim športom. Rasno pogojeni rasizem je v Maroku zelo razširjen. Zato ni moč trditi, da je tožnik navajal le nepomembna dejstva za mednarodno zaščito. Ker nima posebne izobrazbe, je bil tožnik skop v svojih navedbah, tožena stranka pa se ni trudila zastaviti vprašanja, ki bi razsvetlila tožnikovo življenje v Maroku in razloge za zapustitev Maroka. V Sloveniji se še naprej ukvarja s športom v okviru kluba A. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati tudi priglaša stroške postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ne sprejema tožbenih argumentov in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Navaja, da je upoštevala tožnikove, sicer skope, navedbe glede njegove temnejše barve kože, vendar pa ni mogla zaključiti, da bi bil to razlog, zaradi katerega bi bil drugače obravnavan oziroma zaradi katerega je zapustil Maorko. Tega namreč ni z ničemer izkazal. Ob upoštevanju vseh pravno relevantnih dejstev in okoliščin je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, njegove pavšalne in neizkazane navedbe pa tudi ne dosegajo standardov resne škode. Tožena stranka je tožniku zastavila veliko vprašanj glede razlogov, zaradi katerih zaproša za zaščito v Sloveniji. Naknadno je bil še vprašan, če ima še kakšen drug razlog za zaprositev mednarodne zaščite, pa je odgovoril nikalno. Enako tudi na osebnem razgovoru, kjer mu je tudi postavila veliko podvprašanj glede razlogov zapustitve Maroka. Prav tako ni imel pripomb na postopek ali uradno osebo, podpisal je tudi prebrane mu zapisnike. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8. K prvi točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvi alineji 52. člena ZMZ-1 je določeno, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji 52. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

11. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno presodila, da v navedenem primeru obstaja razlog iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, zato sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zaradi česar, skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak bo obrazložitev tožene stranke zgolj podprlo z določenimi poudarki.

12. Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi profesionalnega udejstvovanja v .... Zatrjeval je sicer, da je bil pri tem diskriminiran, že zato, ker so preklicali intervju z njim (prihaja namreč iz območja Maroka, v katerega država že tako naj ne bi vlagala), nadalje, da naj bi mu ne omogočili plačane udeležbe na mednarodnem tekmovanju, da naj bi mu ne priznali zmag ter da naj mu ne bi dovolili nastopiti na svetovnem prvenstvu (imel je namreč poškodbo roke), na podlagi njegove temnejše barve kože pa so ga nekajkrat imenovali »negro«. Glede teh navedb se sodišče strinja s toženo stranko, da niso pravno pomembna in ne sodijo ne med dejanja preganjanja (po 26. členu ZMZ-1), niti med dejanja resne škode (iz 28. člena ZMZ-1). Citirane navedbe, ne da bi tožnik hkrati opredelil, da je bil zaradi tega drugače obravnavan in je to drugačno obravnavanje bistveno (in kako) vplivalo na njegovo življenje oziroma, da bi mu s tem bila prizadejana resna škoda, ne predstavljajo ponavljajočih se hudih kršitev človekovih pravic v smislu 54. točke Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca1. Iz navedb tožnika ne izhaja, da naj bi zatrjevana diskriminatorna dejanja imela zadostno intenzivnost, s katero bi tožniku onemogočila uresničevanje človekovih pravic, da bi to predstavljalo hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1 oz. 28. člena ZMZ-1. Sodišče šteje, da ni vsako diskriminatorno dejanje tudi diskriminacija v smislu preganjanja ali resne škode. Diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo morajo namreč imeti izrazito škodljive posledice za posameznika, npr. na področju zaposlitve, nastanitve, prakticiranja vere, dostopa do javnih izobraževalnih ustanov. Tožnik pa navedenega ni uveljavljal. Po lastnih navedbah je bil delno omejevan pri športnem udejstvovanju, pri čemer je sam pojasnil, da mu je bilo omogočeno treniranje (treniral je celo dvakrat dnevno), kljub temu, da trenerjev ni podkupoval, kakor tudi da mu je bila omogočena tudi udeležba na številnih tekmovanjih. Hkrati pa je tudi povedal, da v Maroku nikoli ni bil fizično ogrožen. Bistveno tudi ni zaznamovalo njegovega življenja v Maroku to, da so mu nekajkrat rekli „negro“. Tožnik namreč ni niti pojasnil, kako bi to, lahko bistveno vplivalo na njegovo drugačno obravnavanje oziroma mu to povzročilo resno škodo. Bistveno zaznamovanje njegovega življenja v smislu priročnika UNHCR po oceni sodišča ne predstavlja neudejstvovanje na določenih tekmovanjih ..., enkratno nedajanje intervjuja na televiziji, neplačanje udeležbe na enem tekmovanju, imenovanje drugih zmagovalcev namesto njega. Iz tega vidika je zato zaključek tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da bi bil v Maroku preganjan ali da bi mu grozila resna škoda, pravilen.

13. Poleg tega tožnik tudi ni zatrjeval utemeljenega strahu zaradi resne škode, ki bi mu grozila ob vrnitvi v državo (28. člen ZMZ-1), kakor tudi ni podal prepričljivih razlogov, zaradi katerih Maroko, ki je z Odlokom razglašen za varno izvorno državo, zanj, ki je državljan Maroka, ni varna izvorna država. Trditveno breme v zvezi s tem pa je na tožniku.

14. Tožnik je sicer podal tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka tožniku postaviti podrobnejša vprašanja v zvezi z zatrjevano diskriminacijo. Vendar pa naloga tožene stranke ni navajati dejstva namesto tožnika, če pa jih tožnik (nepopolno) navede, pa ga mora pozvati, da nepopolne trditve navede oz. jih pojasni, kar je skladno z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP v zvezi s 1. odstavkom 138. člena ZUP. Iz zapisnika o osebnem razgovoru s tožnikom, ki je del upravnega spisa, je razvidno, da je tožena stranka tožnika večkrat pozivala, da pojasni zatrjevano diskriminacijo, vendar tožnik svojemu trditvenemu bremenu glede zatrjevane diskriminacije tudi po presoji sodišča ni zadostil. Tožena stranka zato, ker tožniku glede na njegovo trditveno podlago ni dajala podrobnejših podvprašanj, po oceni sodišča ni storila procesne kršitve, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost odločitve.

15. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postopku pravilno in popolno ugotovila relevantno dejansko stanje. Pravilno je ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih, glede na standarde intenzivnosti preganjanja, izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo standardom preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 (oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1).

16. Na tej podlagi (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji senata in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive II2, ki glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika v takih primerih ne zahteva.3 K drugi točki izreka:

17. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov postopka. Tožniku povrnitev stroškov ne pripada, saj je bila tožba zavrnjena. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 namreč določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, razen če se postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena tega zakona.

18. Tožnik je sicer v postopku v tem upravnem sporu plačal sodno takso. Sodišče pojasnjuje, da se po četrtem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopkih o priznanju mednarodne zaščite sodna taksa ne plača. Ko bo tožnik sodišču sporočil, na kateri TRR lahko sodišče plačano sodno takso vrne, mu bo sodišče plačano sodno takso vrnilo.

1 V nadaljevanju Priročnik UNHCR. 2 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. 3 C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73.