Jedro

Zmotno je stališče prve toženke, da bi moral tožnik zatrditi in dokazati, da k nastanku ali obsegu škode ni prispeval: z deljeno odgovornostjo se delno razbremeni odgovorna oseba, zato je trditveno in dokazno breme za ekskulpacijske razloge na njeni strani (prvi odstavek 171. člena OZ).

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - izredno hud primer.

Izrek

Revizija prve tožene stranke se zavrne.

Reviziji tožnika se ugodi, pritožba prve tožene stranke se zavrne in se z njo izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh povrniti 2.157,60 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik se je 15. 8. 2004 udeležil ribiškega piknika, ki ga je organiziralo Gasilsko društvo .... Drugotoženec, član gasilskega društva, je udeležence z motornim čolnom društva vozil po gramoznici. Tožnik je med vožnji padel preko prednjega dela čolna v jezero, čoln pa je zapeljal preko njega. Tožnik je bil zelo hudo poškodovan in je zaradi posledic poškodbe pretrpel nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Povrnitev le-te je zahteval od Gasilskega društva ... in od njenega člana, upravljalca čolna A. A. 2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora prvotožena stranka tožniku plačati 205.695,65 EUR, kar predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo in za premoženjsko škodo, nateklo do izdaje sodbe (aprila 2011) z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu od 1. 5. 2011 dalje plačevati 341,98 EUR mesečne rente, ki se bo usklajevala z vsakokratno valorizacijo plač in življenjskih stroškov po sklepih o uskladitvi Vlade Republike Slovenije, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi Gasilskega društva ... pa je delno ugodilo: odškodnino je znižalo na 92.409,42 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. V ostalem delu je tudi pritožbo prvotožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo.

4. Sodbo pritožbenega sodišča z revizijama izpodbijata tožnik v zavrnilnem delu in prva tožena stranka v ugodilnem delu. Vsaka od njiju je tudi odgovorila na revizijo nasprotne stranke in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne.

5. Revizija tožeče stranke je utemeljena, revizija prve tožene stranke pa je neutemeljena.

O temelju:

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da čoln ni nevarna stvar oziroma vožnja z njim ni nevarna dejavnost, zato prvotožena stranka za tožnikovo škodo ne odgovarja objektivno, pač pa krivdno. Da je tožniku nastala škoda, ni bilo sporno. Ker je ugotovilo, da je drugotoženec, ki ga je obravnavalo kot delavca prvotožene stranke, ravnal v nasprotju s predpisi o varnosti plovbe, varstvu človeškega življenja in okolja in s tem kršil 28. člen Zakona o plovbi po celinskih vodah (v nadaljevanju ZVCP) in ker je vozil čoln pod vplivom alkohola (0,76 g/kg krvi v organizmu), kar je v nasprotju z 29. členom ZVCP (dovoljena meja je 0,5 promila), je drugotoženčevo ravnanje protipravno. Vožnje drugotoženec torej ni prilagodil konkretnim okoliščinam; vozil je adrenalinsko, hitro, tako, da je delal ostre zavoje in s čolnom skakal čez „lastne“ valove. Na ugovor prvotožene stranke pa je ugotovilo tudi soodgovornost tožnika kot oškodovanca v višini 20 %, in sicer zato, ker je navkljub temu, da je poznal drugotoženčev adrenalinski način vožnje, saj se je istega dne z njim že peljal, sedel na tubusu (robu čolna) v prvi polovici čolna in ne v njegovi notranjosti na sedežu. Eden od njegovih sopotnikov, ki se je s čolnom peljal prvič, je npr. stal naslonjen na stranico čolna in se z nogami opiral ob rob, zato navkljub ostremu zavijanju ni padel s čolna. Kot tožnikov prispevek je upoštevalo še dejstvo, da od voznika ni zahteval počasnejše, mirnejše in bolj varne vožnje.

7. Odločitev o temelju izpodbija prva tožena stranka. Trdi, da je ostalo nepojasnjeno, ali je tožnik sedel ali stal, ali je uporabljal vrv in „vpliv alkoholiziranosti drugotoženca kot upravljalca čolna oziroma zavestna odločitev tožnika za vožnjo s čolnom, ki ga upravlja alkoholizirani voznik“. Trdi, da je dokazno breme za vse navedeno na tožniku in da je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabljena določba 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Upoštevati bi bilo treba, da so tudi drugi potniki na dan škodnega dogodka sedeli na tubusih, vendar so opisali, da so se tam počutili nelagodno in nestabilno in so nato raje počepnili. Upoštevati bi bilo treba tudi, da vstajanje med vožnjo in neuporaba oprijemališča pomenita zelo malomarno obnašanje tožnika, še posebej v luči dejstva, da je bila vožnja adrenalinska. Isti dan so se s čolnom vozili tudi otroci, ki so znali poskrbeti za svojo varnost. Toliko bolj bi moral za varnost poskrbeti tožnik kot odrasla oseba. Za sedenje na tubusih čolna ni imel opravičljivega razloga, saj so bili vsi ostali sedeži na čolnu prosti, 100 % varni, opremljenimi z varnostnimi vrvmi in na njih ne bi moglo priti, kot je ugotovil izvedenec, do nikakršne nesreče. Tožnik se je pred poškodbo že enkrat peljal s čolnom, očitno si je želel adrenalinskega doživetja, zato je drugega toženca za ponovno vožnjo dobesedno prosjačil in nato sedel na tubus v prednji polovici čolna. Skrajno nepravično bi bilo odgovornost za neskrbno obnašanje tožnika, ki se v želji po adrenalinskem užitku ni zavedal negativnih posledic svojega ravnanja, naprtiti drugemu tožencu. Poleg zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava prva tožena stranka uveljavlja še absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je podana zato, ker je drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da količina alkohola v krvi drugega toženca ni bila taka, da bi jo lahko laik zaznal in ocenil, takega zaključka pa ni z ničemer pojasnilo.

8. Vrhovno sodišče revidentu odgovarja, da lahko ob odločanju o reviziji stranke izpodbijano sodbo razveljavi, če je dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno zato, ker odločitev temelji na zmotni ali zmotno ugotovljeni materialnopravni podlagi (drugi odstavek 380. člena ZPP), ne pa tudi, ko je odločitev materialnopravno zmotna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zmotna, kot v konkretnem primeru uveljavlja prva toženka. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so nedovoljene vse tiste revizijske trditve, ki kakorkoli grajajo ali pa dopolnjujejo zgoraj navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so bile podlaga za odločitev o temelju (da je tožnik stal, da se je zavedal vinjenosti voznika in drugo).

Z zapisom, da pri drugotožencu ugotovljena količina alkohola v krvi ni bila takšna, da bi jo lahko laik zaznal in ocenil, je pritožbeno sodišče pritrdilo dejanskemu zaključku sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnik lahko vedel, da je voznik čolna vinjen. Graja tega zapisa tako v resnici predstavlja grajo dokazne ocene, ki je del dejanske podlage sodbe in je, kot je že bilo pojasnjeno z revizijo ni dovoljeno izpodbijati. Očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je torej neutemeljen.

Odločitev o deležu tožnikove soodgovornosti je v nasprotju z revizijskim stališčem prve toženke materialnopravno pravilna.

Prva toženka ima prav, ko poudarja, da je bilo sedenje na tubusu čolna manj varno od sedenja na katerem od dostopnih (nezasedenih) stolov. Ta okoliščina je bila v sodbah sodišč prve in druge stopnje tudi upoštevana kot razlog za delno (20 %-no) razbremenitev odgovornosti prve toženke. Neutemeljeno pa je njeno revizijsko zavzemanje za višji delež tožnikove soodgovornosti. To namreč temelji predvsem na dejstvih, ki ne tvorijo dejanske podlage izpodbijane sodbe (da je tožnik med vožnjo stal, da se je zavedal drugotoženčeve alkoholiziranosti, da ni uporabljal oprijemališča(1)) in so zato za presojo njene pravilnosti nepomembna. Ugotovitev, da je tožnik poznal adrenalinski način vožnje drugotoženca, ker se je predhodno že peljal z njim, je bila pravilno upoštevana pri presoji tožnikove skrbnosti. Vendar pa tehtanja teže in pomena razlogov, ki so privedli do pravnega zaključka o tožnikovi soodgovornosti, na eni strani, in okoliščin, ki so razlog za odgovornost prve toženke, to je način vožnje drugega toženca, ki je bila nevarna in v nasprotju s predpisi in opustitev opozorila tožniku na nevarnost sedenja na tubusu (ob opisanem načinu vožnje), na drugi strani, pokaže pravilnost odločitve o ne več kot 20 %-ni soodgovornosti oškodovanca samega.

Dodati je treba še, da je zmotno stališče prve toženke, da bi moral tožnik zatrditi in dokazati, da k nastanku ali obsegu škode ni prispeval: z deljeno odgovornostjo se delno razbremeni odgovorna oseba, zato je trditveno in dokazno breme za ekskulpacijske razloge na njeni strani (prvi odstavek 171. člena OZ). Prvotožena stranka v reviziji sicer trdi, da je „v tem delu postavila nasprotne trditve in predložila oziroma predlagala ustrezne dokaze“, ki pa da jih prvostopenjsko sodišče v nasprotju z načelom kontradiktornosti ni upoštevalo. Tako nekonkretiziranega očitka Vrhovno sodišče, ki na vse revizijske razloge, tudi na procesne kršitve, lahko pazi samo na izrecno zahtevo stranke (prvi odstavek 371. člena ZPP), ki mora biti zato obrazložena, ne more upoštevati.

O nepremoženjski škodi:

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ob povoženju s čolnom utrpel zmečkanino obeh sednih predelov, iztrganje danke, natrganje križnega pleteža in levega bedrnega živca in izpuljenje njegovih korenin iz križne hrbtenice, obsežne rane na obeh sednih predelih križu, odprto odkrušenje velike grče leve stegnenice, raztrganino tankega črevesja, odprt zlom križnice in trtice ter raztrganino sečnega mehurja in sečevoda. Zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, o katerem je odločilo sodišče prve stopnje, tožnik ni postavil že v tožbi, pač pa je sprva nižji tožbeni zahtevek med pravdo nekajkrat zvišal; enako tudi rentni zahtevek.

10. Prvotožena stranka v reviziji trdi, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o nazadnje zvišanem zahtevku arbitrarna: tožnik je zahtevke za posamezne oblike nepremoženjske škode med pravdo zviševal, čeprav se obseg škod ni spreminjal. Prvostopenjsko sodišče je spremembe dopustilo s floskulo, da so bile smiselne zaradi dokončne ureditve razmerja med pravnimi strankami, drugostopenjsko sodišče pa se do pritožbenih trditev prve toženke o tem, da je sodišče prve stopnje odločilo ultra petitum, ni opredelilo in s tem zagrešilo procesno kršitev iz 370. člena ZPP.

11. Smiselno torej prva toženka sodišču prve stopnje očita relativno bistveno postopkovno kršitev, ker je dovolilo spremembo tožbe, in absolutno bistveno kršitev procesnih pravil, ker naj bi odločilo preko zahtevka, drugostopenjskemu sodišču pa, da je ti kršitvi (ker ju ni saniralo) ponovilo. Prvi očitek je neutemeljen, ker sprememba dejanske podlage tožbe ni predpostavka dovoljenosti spremembe pravnega varstva, ki ga stranka zahteva, drugi pa je neutemeljen, ker je povsem pavšalen, po določbi tretjega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na zahtevo stranke, zato bi morala prvotožena stranka že v pritožbi navesti, kateri del odločitve presega tožbeni zahtevek, da bi zadostila zahtevi, po obrazloženem uveljavljanju procesne kršitve pa bi morala to pojasniti tudi v reviziji.

12. Prvotožena stranka uveljavlja še, da je prvostopenjsko sodišče kršilo pravila o prekluziji, ko je od tožnika sprejelo fotografije škodnega dogodka po zaključenem prvem naroku za glavno obravnavo, pri tem pa upoštevalo le, da je tožnik fotografije prejel šele po zdravniškem posegu, zanemarilo pa je, da bi jih ob ustrezni skrbnosti lahko pridobil že pred prvim narokom. S tem je prvostopenjsko sodišče, meni revidentka, odločbo oprlo na nedovoljena razpolaganja tožeče stranke in zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, drugostopenjsko sodišče pa se do jasnih pritožbenih navedb o kršitvi pravil o prekluziji ni opredelilo.

13. Vrhovno sodišče tako razlago pravil o prekluziji zavrača. Meni, da prekluzije ni bilo. Fotografije je tožnik res predložil v spis po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, s pripravljalno vlogo z dne 13. 9. 2010, in pojasnil, da jih je prejel, ko je bil nazadnje operiran v bolnici v Mariboru Iz spisa je razvidno, da ne gre za fotografije, ki bi bile napravljene na kraju škodnega dogodka, pač pa po sprejemu v bolnico. Očitek neskrbnosti tožnika pri pridobivanju fotografij kot dokaza bi bil lahko utemeljen, če bi se izkazalo, da je za fotografiranje vedel, česar revidentka niti ne trdi (in kar je glede na tožnikovo stanje ob sprejemu v bolnico neverjetno). In tudi, če bi bil dokaz prepozen, bi šlo za relativno postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP (na prvi stopnji) oziroma iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP (na drugi stopnji), v obeh primerih pa le pod pogojem, da bi se izkazalo, da je zaradi te kršitve sodba nezakonita in nepravilna. Tega prvotožena stranka ni trdila in tudi ni pojasnila, katero pravno odločilno dejstvo naj bi bilo zaradi izvedbe dokaza z vpogledom v sporne fotografije zmotno ugotovljeno in ne, kako je to vplivalo na (ne)pravilnost (in katerega dela) odločitve.

O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo:

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so telesne bolečine hude stopnje kumulativno trajale 115 dni, srednje hude 6 mesecev, lahke pa kumulativno 11 mesecev, tožnik pa jih še vedno trpi ob spremembah vremena in ob utrujenosti mišičja, poleg tega pa je tožnik med zdravljenjem utrpel še številne nevšečnosti, kot so šok ob poškodbi zaradi masovne izgube krvi, ustavitev sapnične cevke, izpostavljenost venepunkcijam, takojšen nujni operativni revizijski poseg, hospitalizacija v trajanju 302 dni, med katero je bil še petkrat operiran, intubiranost skozi usta ves čas zdravljenja, odvisnost od delovanja medicinske tehnologije, izpostavljenost bivanju v bolniških sobah s tujimi osebami, številnim pogledom nemedicinskega osebja, redno dnevno prejemanje bolečih podkožnih injekcij, prejem nad devet litrov infuzij, protialergična zdravila zaradi alergične reakcije, boleča fizioterapija, namestitev urinskega katetra, prejem transfuzij, dve laringoskopiji brez splošne anestezije, večkratna izpostavljenost raznim sevanjem (RTG, MRI) ter bolečim preiskavam z igelno elektromiografijo, dve zelo boleči nevrofiziološki preiskavi, mesec dni uporabe katetra, mesec dni uživanja antibiotikov, dvanajst dni povišane telesne temperature, prevezovanje ran, številni pregledi pri izbranem zdravniku, stomatologu, kirurgu, kirurgu plastiku, urologu, ortopedu, infektologu, psihiatru in nevropsihiatru ter pri svojem izbranem zdravniku (pri slednjem je bil zaradi prevezovanja ran, urejanja bolniškega staleža in napotnic in receptov najmanj oseminpetdesetkrat, kar vse je opravil izven kraja bivanja v Murski Soboti, v Mariboru in v Ljubljani ter v zdravilišču v Zrečah Prisodilo mu je 69.500 EUR (vse, kar je zahteval).

Duševno trpljenje tožnika zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča trajno in intenzivno ter izvira iz izrazitega prikrajšanja v vseh sferah življenja. Zaradi kombinacije otežkočenega gibanja po poškodbi mišičja in živčevja nog ter stalnih bolečin je izrazito omejen pri praktično vseh fizičnih aktivnostih, tako pri poklicnem kot pri drugem delu (zaradi nesposobnosti za poklicno rehabilitacijo je bil kot invalid I. kategorije upokojen, nesposoben je za kakršnokoli delo na domači kmetiji, zaradi okvare kontrole gibov in bolečin v spodnjih udih in medenici je trajno oviran in omejeno sposoben skrbeti zase, na primer nabavljati vsakodnevne potrebščine, vzdrževati svoje bivališče, samostojno skrbeti za telesno higieno, za praktično vse športe in prostočasne dejavnosti (hodi z berglami, ali uporablja voziček, uporablja opornico za nogo in ortopedske čevlje, zaradi okvare živčevja mišic in posledične pareze mišic spodnjega dela leve noge je izrazito oviran pri vzdrževanju telesnega položaja v prostoru), okrnjeno je njegovo družabno, družinsko in intimno življenje (uporablja stomo za odvajanje blata, ki ga ne more kontrolirati, za nočno odvajanje urina uporablja urinal kondom, je nezmožen spolnega življenja, vse navedeno in depresija pa mu onemogočajo vzpostavitev in vzdrževanje vsakršnih odnosov, ki bi temeljili na čustveni in telesni privlačnosti, je oviran pri druženju v lokalnem okolju in v raznih interesnih skupinah ter oropan socialne interakcije. Zaradi brazgotinskih sprememb na področju zadnjice kljub silikonskim vsadkom ne more sedeti na neoblazinjeni površini, pač pa potrebuje blazino proti preležaninam, posebne blazine potrebuje tudi za ležanje, trpi za nespečnostjo in nočnimi morami. Pomoč potrebuje pri najosnovnejših vsakodnevnih opravilih (oblačenje in slačenje, obuvanje in sezuvanje, umivanje, priprava hrane, vzdrževanje stanovanja, prevozi k zdravniku in podobno. Sodišče prve stopnje mu je za to obliko škode prisodilo 100.000 EUR odškodnine.

Nadalje je ugotovljeno, da tožnik trpi duševne bolečine zaradi skaženosti, ki so izrazito hude, konstantne in ga ovirajo pri vsakodnevnem funkcioniranju in v odnosih z drugimi osebami, vključno z vključevanjem v socialne aktivnosti; skaženost predstavljajo brazgotine na sednem predelu, odsotnost in zabrazgotinjenje zadnika, stoma, brazgotine na trebuhu in na levem stegnu, padajoče stopalo in stanjšana leva noga. Zaradi stome ne more nositi običajne garderobe, pač pa le trenerke, ne more obleči kopalk ali kratkih hlač, uporablja opornico, ortopedske čevlje in bergle ali voziček. Vse to pri drugih ljudeh vzbuja pozornost in nelagodje, tožnik pa svoje spremenjeno stanje in videz primerja s stanjem in videzom pred nezgodo. Za duševne bolečine zaradi skaženosti mu je prisodilo vseh zahtevanih 39.500 EUR odškodnine.

Primarni strah je bil pri tožniku izjemno intenziven, ko je po padcu v vodo pričakoval, da ga bo čoln povozil, ko mu je, kot se je to tudi zgodilo, vijak čolna rezal tkivo, ter je zaznaval poškodbe in obsežno krvavitev in se je bal za svoje življenje, ki je bilo objektivno in neposredno ogroženo. Tak strah je trajal do prihoda v reanimacijski prostor in do začetka operacije, ko ni vedel, ali bo preživel. Trpel je tudi sekundarni strah, saj se je bal še neznanih notranjih poškodb trebuha, nato številnih novih operacijskih posegov in izida le teh in zdravljenja nasploh, bal se je nepokretnosti, nesposobnosti hoje in odvisnosti od pomoči tretjih oseb, možnih kasnejših zapletov in neugodnih posledic pri odvajanju urina in blata, neuspešnosti rehabilitacije in integracije v okolje ter nezmožnosti samostojnosti v življenjskih dnevnih aktivnostih. Po zaključenem stacionarnem zdravljenju je bil sekundarni strah zmernejši in se je nanašal na področja materialne preskrbljenosti, sposobnosti samovzdrževanja in zagotavljanja osnovnih življenjskih potreb ter možnosti socialnih stikov, medtem, ko strah pred možnimi kirurškimi zapleti še vedno obstaja in je objektiven. O intenziteti strahu samo po sebi govori dejstvo, da je moral tožnik prejemati pomirjevala in se zdraviti pri psihiatru. Na prvi stopnji mu je bilo prisojenih 23.000 EUR odškodnine.

15. Sodišče druge stopnje je na pritožbo prvotožene stranke odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti z 69.500 EUR znižalo na 30.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti s 100.000 EUR na 80.000 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti z 39.500 EUR na 10.000 EUR in za strah s 23.000 EUR na 10.000 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

16. Zoper odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo revizijo vlagata tožnik in prva toženka. Tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, konkretno določb 179. člena OZ, znova opisuje posledice poškodbe na nepremoženjskem področju ter jih ocenjuje kot katastrofalno škodo ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe prve toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje in potrditev te (prvostopenjske) sodbe. Poudarja, da se sodna praksa, ki je vodila pritožbeno sodišče pri znižanju odškodnine, ne nanaša na primerljive škode, da je bil v času škodnega dogodka star 26 let, da ima danes 34 let in da je popolnoma iztrgan iz slehernega, profesionalnega in družabnega življenja, da prejema nizko invalidsko pokojnino z invalidnino in dodatkom za tujo pomoč, kar stežka zadošča za preživljanje in preprečitev higienskega in zdravstvenega zanemarjenja in da iz naslova odškodnine navkljub pravnomočni sodbi še ni prejel nobenega izplačila. Prvotožena stranka, nasprotno, meni, da je tudi odločitev drugostopenjskega sodišča materialnopravno zmotna: odškodnina je bila sicer res nekoliko znižana, a o tem ni navedenih razlogov, v sodbah, ki jih je pritožbeno sodišče vzelo za primerjavo (II Ips 116/2009 in II Ips 129/2007) pa je bila prisojena odškodnina nižja, čeprav drugostopenjsko sodišče pojasnjuje, da gre za podobne primere. Meni, da niti prvostopenjsko, niti drugostopenjsko sodišče nista opravili celovite individualizacije in objektivizacije višine odškodnine skladno z določbami 179. člena OZ.

17. Odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo je bila torej na prvi stopnji odmerjena na skupno 232.000 EUR oziroma 237,70 povprečne neto plače, na drugi stopnje sojenja pa znižana na 100.000 EUR oziroma 102,46 povprečne neto plače, kar je bilo nato zmanjšano za 20 % soprispevek tožnika. Tožnik v reviziji vztraja pri odškodnini, kot mu jo je prisodilo prvostopenjsko sodišče, prvotožena stranka pa meni, da je tudi na pritožbenem sodišču znižana odškodnina še previsoka (za koliko, ne pove).

18. Ne drži očitek prvotožene stranke, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi za znižanje odškodnine (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP): v 13. do 17. točki obrazložitve je pojasnjeno, da je (in za koliko) tožniku glede na materialno pravo na prvi stopnji sojenja prisojena prevelika odškodnina: za posledice poškodb, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Te je pritožbeno sodišče najprej upoštevalo v okviru individualizacije (13. do 16. točke), nato pa še v okviru objektivizacije odškodnine.

19. Pritožbeno sodišče je tožnikovo nepremoženjsko škodo denarno ovrednotilo na podlagi opredelitve njegovega primera kot zelo hudega, vrednotenje pa oprlo na primerjavo z zadevama II Ips 116/2009 in II Ips 127/2007. Revizijsko sodišče meni, da je tako izhodišče materialnopravno zmotno. Tožnik je utrpel zelo hude poškodbe, ki so zapustile zelo hude okvare več telesnih sistemov: notranjih organov (mehurja, črevesja), živčevja (izpuljenje živčnih korenin iz hrbtenjače s posledično parezo) in mišičja (odtrganje mišic zadnjice, iztrganje danke). Kumulacija zelo težkih posledic poškodb, ki so prizadele več pomembnih telesnih sistemov (obširno o tem 14. točka obrazložitve) in so drastično posegle v vse sfere življenja tožnika, starega ob škodnem dogodku šele 26 let, narekuje odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku, ki presega pravnomočno prisojenega. Primerjava tožnikove škode z različnimi škodami, uvrščenimi v sodni praksi glede na težo in obseg v skupine od lahkih do izjemno hudih primerov, in odškodnin zanje, pokaže na primernost uvrstitve obravnavanega primera v skupino izjemno hudih primerov. Primeri znotraj posameznih skupin niso identični ne po vrsti škode, ne po njeni teži. Tožnikova škoda je primerljiva s tistimi škodami v okviru izjemno hudih primerov, za katere sodišča prisojajo odškodnine, ki niso nižje od 200 povprečnih neto plač(2), pa kljub temu niso tako visoke, da bi bilo porušeno razmerje med njimi in odškodninami za škode, ki so večje (težje) od tožnikove.(3) Zato je revizija prve tožene stranke, ki se zavzema za znižanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, neutemeljena, tožnikova revizija, ki predlaga glede te škode vzpostavitev sodbe sodišča prve stopnje, pa utemeljena (prvi in drugi odstavek 179. člena OZ) in ji je revizijsko sodišče ugodilo.

O premoženjski škodi:

20. Prva toženka izpodbija odločitev o višini mesečne rente. Trdi, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz nedokazane predpostavke, da bi bil tožnik, če ne bi bil poškodovan, še naprej zaposlen pri istem delodajalcu kot pred poškodbo. Tudi tožnik ni zahteval rente v višini razlike od sedanje invalidske pokojnine do plače pred poškodbo, pač pa v višini razlike med pokojnino in minimalno plačo, kar je standard tistega, kar bi zagotovo zaslužil. Sodišče prve stopnje je torej odločilo mimo zahtevka. Pri tem je pojasnilo, da ni upoštevalo zneskov minimalne plače, na katere se je skliceval tožnik, ker so ti izraženi kot bruto zneski, podlage za preračun v neto zneske pa tožnik ni predložil. Sodišče se je torej jasno zavedalo, da tožnik ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu in je tako pomanjkljivost ignoriralo oziroma jo celo samoiniciativno saniralo z lastnim raziskovanjem in izvajanjem ne predlaganih dokazov. Vse te kršitve je prvotožena stranka uveljavljala že v pritožbi, a se drugostopenjsko sodišče do njenih trditev ni opredelilo, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

21. Tudi ti očitki prvotožene stranke so neutemeljeni. Tožbeni zahtevek, ki se glasi na plačilo določenega denarnega zneska, je omejen z višino tega zneska. Sodišče prve stopnje ga pri odmeri rente ni preseglo. Zato ni odločilo preko zahtevka. Z ugotavljanjem mesečnega prikrajšanja v tožnikovih prihodkih glede na plačo pred poškodbo namesto glede na minimalno plačo tudi ni poseglo v dejansko podlago in s tem v identiteto denarnega zahtevka. Torej ni odločilo niti ekstra petita. Zmotno je tudi stališče o dokaznem standardu za okoliščini, da bi tožnik, če ne bi bil poškodovan, delal pri istem delodajalcu (temelj) in prejemal enako plačo (višina). Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da dokaza gotovosti bodoče premoženjske škode, za kar se zavzema revizija, sodna praksa ne zahteva(4) , pač pa zadošča verjetnost dejstev, s katerimi sodišče napolni pravni standard „normalnega teka stvari“. Tudi v teoriji se zastopa stališče, da zadošča obstoj objektivne verjetnosti, da bi oškodovanec ustvaril dobiček(5), oziroma da zadošča mejni prag zadostne verjetnosti, to je verjetnost, ki presega 50 %.(69 Materialno pravo torej ni bilo kršeno in tudi procesni očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene očitke v zvezi z rento, ne drži: nanje je odgovorilo v 18. točki obrazložitve.

22. Po obrazloženem je revizija tožnika utemeljena in ji je Vrhovno sodišče ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo prve tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (prvi odstavek 380. člena ZPP), revizija prve tožene stranke pa je neutemeljena in jo je zavrnilo (378. člen ZPP).

23. Ker je spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo revizijsko sodišče odločiti o stroških tega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Temeljni vodili stroškovne odločitve sta načeli uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) in koristnosti stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP). O stroških postopka, nastalih do zaključka glavne obravnave, je odločilo že sodišče prve stopnje v 2. in 4. točki izreka svoje sodbe, ki je s spremembo sodbe sodišča druge stopnje tudi v tem delu znova vzpostavljena. V pritožbenem postopku tožnik ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške, ki jih je utrpel v zvezi z vložitvijo pritožbe. Je pa v celoti uspel v revizijskem postopku. Zato mu mora prva tožena stranka povrniti stroške, ki jih predstavljajo stroški zastopanja, nastali s sestavo revizije (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej 4. in 5. stran revizije prve tožene stranke.

Op. št. (2): Na primer II Ips 20/2010. Op. št. (3): Na primer zadeve II Ips 156/2011, II Ips 1242/2008, II Ips 1166/2008 in druge, v katerih za odškodnine za nepremoženjsko škodo od 358 do 416 povp. neto plač.

Op. št. (4): Primerjaj odločbe II Ips 1161/2008, II Ips 259/2007, II Ips 100/2011 in druge.

Op. št. (5): Primerjaj I. Crnič, Zakon o obveznim odnosima, napomene, komentarji, sudska praksa i abecedno kazalo pojmova, IV. bitno izmjenjeno i dopunjeno izdanje, Organizator, Zagreb 2010, str. 1332. Op. št. (6): Glej N. Plavšak V. N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), I. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 950.