Jedro

Pomanjkljiv oziroma nejasen je izrek sodbe v delu, ko je sodišče prve stopnje obdolženki naložilo posebni pogoj. Ni določeno, kdaj začne teči enoletni rok za vrnitev premoženjske koristi v višini 1.218,18 EUR. Trenutka, od katerega teče čas za izpolnitev obveznosti, sodišče prve stopnje ni navedlo niti v izreku niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tak izrek in razlogi sodbe so zato nejasni, saj je določitev trenutka, od katerega teče časovni rok, v katerem je obdolženka dolžna izpolniti s pogojno obsodbo naloženo ji obveznost, nujni sestavni del izreka, o tem pa mora imeti sodba tudi ustrezne razloge.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolžene A. A. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 63836/2023 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja izneverjenja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Določilo ji je tudi posebni pogoj, da mora oškodovancu B. B. v roku enega leta vrniti znesek premoženjskopravne koristi, do katere je prišla s kaznivim dejanjem, v višini 1.218,18 EUR, sicer se lahko pogojna obsodba prekliče in kazen izreče. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženka dolžna oškodovancu plačati 1.218,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2015 dalje do plačila. Obdolženko je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko pa je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžna povrniti stroške iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, torej potrebne izdatke oškodovanca in potrebne izdatke ter nagrado njenega pooblaščenca, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

2.Zoper sodbo je zagovornik vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti očitka po obtožnem predlogu, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožbeno sodišče je v skladu z določilom prvega odstavka 383. člena ZKP izpodbijano sodbo naprej preizkusilo po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo, da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, nejasen pa je tudi izrek sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

4.Obdolženki se v bistvenem očita, da je kaznivo dejanje izneverjenja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 215. člena KZ-1 storila z zlorabo pooblastila pri oskrbovanju oškodovančevega premoženja, saj je bila pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na njegovem bančnem transakcijskem računu, z namenom, da bo skrbela za njegovo premoženje in za plačevanje njegovih finančnih obveznosti do posameznih subjektov, navedenih v izreku izpodbijane sodbe. Vendar pa obdolženka po očitku obtožnega predloga ni ravnala v skladu s tem dogovorom, saj je iz računa v obdobju med 10. 3. 2015 in 26. 9. 2015, opravila več dvigov gotovine, denar pa v celoti zadržala zase, opravila pa je tudi plačila za lastne potrebe, kot je to opisano v tenorju obtožnega predloga, pri tem pa teh sredstev v nasprotju z danim pooblastilom ni namenila za poplačilo oškodovančevih obveznosti, s takim ravnanjem pa si je pridobila (protipravno) premoženjsko korist v skupni višini 1.218,18 EUR.

5.V obravnavanem primeru v prvi vrsti ni zanemariti razloga, zaradi katerega je oškodovanec obdolženko pooblastil za razpolaganje z sredstvi na njegovem transakcijskem računu. Oškodovanec je namreč pojasnil, je bil v tem časovnem obdobju v slabem psihičnem stanju in je bil tudi večkrat hospitaliziran, obdolženki pa je kot prijateljici iz otroštva zaupal, da bo z denarjem na njegovem bančnem računu plačevala njegove račune. Kot relevantna se nadalje pokažejo tudi časovna obdobja, v katerem je bil oškodovanec hospitaliziran, in sicer je bil po podatkih spisa hospitaliziran v PB v obdobju od 6. 2. 2015 do 6. 3. 2015 ter od 6. 5. 2015 do 12. 5. 2025, v UKC pa od 10. 6. 2015 do 2. 7. 2015 ter od 29. 9. 2015 do 21. 10. 2015, kar je sicer sodišče prve stopnje pravilno povzelo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Te okoliščine se pokažejo kot bistvene, saj je obramba v podkrepitev obdolženkinega zagovora, da ta dvignjenega denarja ni porabila zase, temveč ga je hranila doma in se je iz njega plačevalo za oškodovanca, v prilogi B2 predložila tudi več UPN odrezkov, iz katerih izhaja, da so bile za oškodovanca poplačane določene obveznosti. Pri tem izstopajo predvsem trije UPN odrezki, in sicer za znesek 76,40 EUR, 180,00 EUR in 5,68 EUR, ki so bili plačani v času oškodovančeve hospitalizacije v UKC, in sicer iz odrezkov izhaja, da so bila ta plačila opravljena dne 22. 6. 2015. Oškodovancu so bili ti odrezki predočeni in je v zvezi s tem zgolj navedel, da ne ve, kdo je te obveznosti poravnal. Iz razlogov izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje takšno vrzel v oškodovančevem spominu pripisalo časovni odmaknjenosti in njegovemu takratnemu psihičnemu stanju (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar pri tem oči bode dejstvo, da so bili ti UPN nalogi poravnani ravno v času, ko je bil oškodovanec hospitaliziran v UKC, to je dne 22. 6. 2015. Po presoji pritožbenega sodišča gre pri tem za odločilne okoliščine, od katerih so odvisni zaključki, ali je glede na navedeno obdolženki vsaj za vsoto teh plačil, ki izhajajo iz UPN odrezkov, sploh mogoče očitati zlorabo pooblastila oziroma, da si je celotno gotovino, ki jo je dvignila iz oškodovančevega bančnega računa, tudi zadržala zase. Sodišče prve stopnje je to okoliščino prezrlo in se do nje ni z ničemer opredelilo, čeprav bi moralo z jasnimi in nedvoumnimi razlogi celostno ter kritično oceniti oškodovančevo izpovedbo in obdolženkin zagovor tudi v povezavi z okoliščino, da so bili izpostavljeni UPN nalogi plačani v času oškodovančeve hospitalizacije. Ker tega ni storilo, so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih v tem delu pomanjkljivi.

6.Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pomanjkljiv oziroma nejasen tudi sam izrek sodbe v delu, ko je sodišče prve stopnje obdolženki naložilo posebni pogoj. Ni namreč določeno, kdaj začne teči enoletni rok za vrnitev premoženjske koristi v višini 1.218,18 EUR. Trenutka, od katerega teče čas za izpolnitev obveznosti, sodišče prve stopnje ni navedlo niti v izreku niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tak izrek in razlogi sodbe so zato nejasni, saj je določitev trenutka, od katerega teče časovni rok, v katerem je obdolženka dolžna izpolniti s pogojno obsodbo naloženo ji obveznost, nujni sestavni del izreka, o tem pa mora imeti sodba tudi ustrezne razloge.

7.Izpodbijana sodba je tako obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ima vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku odpravilo ugotovljeno kršitev določb kazenskega postopka. Skrbno in celovito bo presodilo obdolženkin zagovor, oškodovančevo izpovedbo in preostale izvedene dokaze, v skladu z napotki, podanimi v tem sklepu. Po vsestranski razjasnitvi zadeve bo sodišče prve stopnje v zadevi ponovno odločilo, kar bo lažje storil drug sodnik posameznik, ki v zadevi še ni zavzel svojega stališča. Za svojo odločitev bo moralo v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP navesti tehtne in prepričljive razloge, kritično presodilo pa bo presodilo tudi pritožbene navedbe zagovornika, ki gredo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se pritožbeno sodišče z njimi glede na naravo ugotovljene kršitve, ni moglo ukvarjati.

8.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 215, 215/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-11, 392, 392/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.