Jedro

Da bi tožena stranka v okoliščinah danega primera lahko preprečila uporabo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, bi že v ugovoru zoper sklep o izvršbi morala navesti, da je (že) poravnala prav tiste račune, ki so navedeni v predlogu za izvršbo, ter priložiti potrdila o njihovem plačilu, ne pa zgolj pavšalno trditi, da „je z upnikom sicer poslovno sodelovala, da pa je vse odprte in nesporne obveznosti do njega že poravnala“, hkrati pa celo, da niti ne ve, kaj predstavlja terjani znesek. Tožena stranka bi po stališču pritožbenega sodišča morala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ponuditi konkretne trditve in dokaze za svoj ugovor izpolnjene pogodbe ali pa to storiti po prejemu dopolnitve tožbe s pravočasnim odgovorom na navedbe tožeče stranke v zvezi z njenim vztrajanjem, da s strani tožene stranke sporni računi in obračun zamudnih obresti niso bili plačani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. in v IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka uvodoma navedene odločbe sklenilo, da se sprememba tožbe z dne 5. 7. 2022 dopusti in v II. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 3.869,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska: - 543,72 EUR od 30. 8. 2021 dalje, - 2.377,99 EUR od 18. 9. 2021 dalje, - 685,49 EUR od 29. 9. 2021 dalje, - 120,78 EUR od 22. 9. 2021 dalje, - 141,26 EUR od 24. 3. 2022 dalje.

V III. točki uvodoma navedene odločbe je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska: - 543,72 EUR od 29. 8. 2021 do 30. 8. 2021, - 2.377,99 EUR od 17. 9. 2021 do 18. 9. 2021, - 685,49 EUR od 28. 9. 2021 do 29. 9. 2021, - 120,78 EUR od 21. 9. 2022 do 22. 9. 2021, - 141,26 EUR od 31. 1. 2022 do 24. 3. 2022 zavrnilo, v IV. točki izreka pa odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema (te) sodbe tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 500,40 EUR, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Po vsebini se je tožena stranka pritožila zoper II. in IV. točko izreka citirane odločitve. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki v plačilo naloži pravdne in izvršilne stroške tožene stranke. Podredno je tožena stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, odločbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Stroške pritožbenega postopka je priglasila v specificiranem stroškovniku na vlogi in zahtevala njihovo priznanje.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Obravnavani spor se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, konkretno štirih računov in enega obračuna obresti. Ti so v predlogu določno označeni s številko, datumom izdaje, datumom zapadlosti in zneskom.

7. Na podlagi navedenega predloga je izvršilno sodišče dne 24. 3. 2022 izdalo sklep o izvršbi. Tožena stranka (takrat še dolžnik) je zoper navedeni sklep vložila obrazložen ugovor. Izvršilno sodišče je zato dne 20. 5. 2022 sklep o izvršbi razveljavilo ter odredilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Tožeča stranka je dopolnitev tožbe vložila 5. 7. 2022, tožena stranka pa je nanjo sicer odgovorila, vendar prepozno, tj. po poteku osemdnevnega roka, ki je bil določen v pozivu toženi stranki v sporu majhne vrednosti, naj odgovori na vlogo tožeče stranke (prim. list. št. 36), zaradi česar sodišče prve stopnje odgovora (v katerem v nasprotju s pritožbenimi navedbami niso podana predvsem pravna naziranja) pravilno ni upoštevalo.1

8. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka navedla, da upnik (sedaj tožeča stranka) predlogu za izvršbo ni predložil nikakršnih listin, na podlagi katerih bi bilo razvidno, kaj sploh predstavlja terjani znesek in upravičenost terjatve. Priznala je (kot pravilno izpostavlja v obravnavani pritožbi), da je z upnikom sicer poslovno sodelovala, nato pa ugovarjala, da je vse svoje zapadle obveznosti do njega že poravnala.2 Res je torej navedla, da v kolikor se terjatev nanaša na storitve iz preteklega poslovnega sodelovanja, je v zvezi s tem vse svoje odprte (in nesporne)3 obveznosti do tožeče stranke že poravnala, zaradi česar podaja ugovor izpolnjene terjatve in tožeča stranka ni upravičena do nobenih dodatnih plačil. 9. Ni pa res, da je zavoljo navedenega pravno zmotno ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je dejstva iz dopolnitve tožbe (kljub temu) štelo za priznana in da je izpodbijana sodba posledično obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka „z ugovorom izpolnjene pogodbe“ ni zanikala s strani tožeče stranke navedenih dejstev glede temelja, višine in zapadlosti (vtoževane) terjatve. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi tudi po presoji pritožbenega sodišča podala zgolj pavšalni ugovor nepoznavanja terjatve, za primer, da se terjatev nanaša na storitve iz preteklega poslovnega sodelovanja, katerega sama ni opisala, pa posledično prav tako nedoločno pojasnila, da je v zvezi s tem vse svoje odprte in nesporne obveznosti do tožeče stranke že poravnala.

10. Da bi tožena stranka v okoliščinah danega primera4 lahko preprečila uporabo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, kar v samem bistvu pritožbeno naslavlja in sodišču prve stopnje očita, da dejstev iz dopolnitve tožbe ne bi smelo šteti za priznanih,5 bi namreč že v ugovoru zoper sklep o izvršbi morala navesti, da je (že) poravnala prav tiste račune, ki so navedeni v predlogu za izvršbo, ter priložiti potrdila o njihovem plačilu, ne pa zgolj pavšalno trditi, da „je z upnikom sicer poslovno sodelovala, da pa je vse odprte in nesporne obveznosti do njega že poravnala“, hkrati pa celo, da niti ne ve, kaj predstavlja terjani znesek. Tožena stranka bi po stališču pritožbenega sodišča morala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ponuditi konkretne trditve in dokaze za svoj ugovor izpolnjene pogodbe ali pa (glede na to, da je trdila tudi, da „upnik predlogu ni priložil nikakršnih listin, na podlagi katerih bi bilo razvidno, kaj sploh predstavlja terjani znesek in upravičenost terjatve“) to storiti po prejemu dopolnitve tožbe s pravočasnim odgovorom na navedbe tožeče stranke v zvezi z njenim vztrajanjem, da s strani tožene stranke sporni računi in obračun zamudnih obresti (ki so nastali v zvezi s poslovnim razmerjem, ki ga je tožeča stranka tudi opisala) niso bili plačani.

11. Ker tega ni storila, pa z očitkom zmotne uporabe drugega odstavka 214. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje štelo za priznana dejstva, ki jih je v zvezi z vtoževano terjatvijo navedla tožeča stranka v dopolnitvi tožbe, ki naj bi prerasla v absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne more uspeti. Ugovor izpolnjene pogodbe ne predstavlja prerekanje temelja, višine in zapadlosti terjatve. Pomeni kvečjemu, da stranka navedeno priznava, da pa se zahtevku za plačilo terjatve upira, ker ta domnevno ne obstaja več, ker je že izpolnjena. Ker tožena stranka v zvezi s slednjim ni niti konkretno trdila, da je obveznosti, katerih plačilo zahteva tožeča stranka, po vseh vtoževanih računih iz predloga za izvršbo že poravnala (drugih razlogov, zakaj terjatve po vtoževanih računih ni dolžna plačati, pa tudi ni navedla), niti v zvezi z vtoževanimi računi ni predložila potrdil o plačilu,6 pa sodišču prve stopnje tudi ne more utemeljeno očitati, da je prezrlo njene ključne navedbe (in dokaze), s katerimi je nasprotovala tožbenemu zahtevku in ji posledično odvzelo pravico do izjavljanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), da v zvezi z njenim ugovorom ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev, zaradi česar ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), in da obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini njenih vlog in med samimi temi vlogami (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).7 Sodišče prve stopnje je zaradi neprerekanja temelja, višine in zapadlosti terjatve in zgolj splošnega zatrjevanja tožene stranke, da je vse odprte in nesporne obveznosti do tožeče stranke že poravnala, dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka v tožbi (vključno s tem, da verodostojne listine, ki jih je navedla že v predlogu za izvršbo, še niso bile plačane), pravilno štelo za priznana in na njihovem temelju odločilo o zahtevku tako, da mu je ugodilo.

12. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru odločilo na temelju prvega odstavka 454. člena ZPP, ki določa, da če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Pravilno je namreč presodilo, da so pogoji, ki so v njem navedeni, v konkretnem primeru izpolnjeni. Relevantno dejansko stanje v zvezi s konkretno terjatvijo (na račun predhodno opisane pasivnosti tožene stranke) ni bilo sporno, nobena od pravdnih strank pa v svojih vlogah (tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi, tožeča stranka pa v dopolnitvi tožbe) tudi ni zahtevala izvedbe naroka. Ker poleg tega tudi ni bilo kakšnih drugih ovir za izdajo sodbe, je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje torej pravilno odločilo brez razpisa naroka. O kršitvi določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki je podana, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo) po presoji pritožbenega sodišča zato ni mogoče govoriti in so drugačne navedbe tožene stranke iz pritožbe neutemeljene.

13. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče, da predlog tožene stranke za zaslišanje strank vključuje še predlog za izvedbo naroka. Tako pravna teorija kot tudi sodna praksa sta zavzeli enotno stališče, da mora stranka izvedbo naroka zahtevati izrecno in ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj niti ni nujno, da jim bo sodišče sploh ugodilo.8 Ker je podlaga za izvedbo dokaznega postopka v tem primeru zaradi nespornih trditev pravdnih strank odpadla, pa prvostopenjsko sodišče tudi sicer ni bilo dolžno izvesti dokaza z zaslišanjem zakonite zastopnice tožene stranke A. A. in ne gre za nikakršno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar zmotno uveljavlja tožena stranka.9 Čeprav zavrnitve omenjenega dokaza sodišče prve stopnje ni izrecno obrazložilo, zato ne moremo govoriti o kršitvi, ki bi imela za posledico razveljavitev izpodbijane odločbe.

14. Končno pa po presoji pritožbenega sodišča tudi ni mogoče pritrditi toženi stranki v njenih navedbah, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zmotno uporabilo materialno pravo, ker dopolnitev tožbe tožeče stranke, na kateri je utemeljilo izpodbijano sodbo, ni bila sklepčna. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe navedla vsa pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je njen zahtevek za plačilo 3.869,24 EUR s pripadajočimi obrestmi utemeljen. Katera so ta dejstva, izhaja iz 10. in 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer pa je jasno tudi, da se sodišče prve stopnje v zvezi z njimi v nasprotju s pritožbenimi trditvami ni opiralo na predložene dokaze. Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru namreč ni izvajalo dokazov, temveč je na podlagi neprerekanih trditev tožeče stranke ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba za različen gradbeni material, ki ga je tožena stranka prevzela in odpeljala, da je tožeča stranka za kupljeno blago izstavila vtoževane račune, na podlagi nekonkretiziranega ugovora izpolnjene pogodbe in ob izrecnem zatrjevanju tožeče stranke, da vtoževani računi niso bili poravnani, pa tudi, da iz tega naslova nastala terjatev še vedno obstoji.

15. Uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke torej niso utemeljeni. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 452., 453. člen ZPP. 2 Tako tudi v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Opomba pritožbenega sodišča. 4 Pri čemer ima pritožbeno sodišče v mislih opustitev pravočasnega odgovora na tožbo. 5 Pri tem je (glede na njen ugovor) mišljeno predvsem dejstvo neplačila računov, ki ga je v dopolnitvi tožbe zatrjevala tožeča stranka. 6 Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem, je bilo na njej. 7 Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da kršitev po 15. točki obstaja zgolj v primeru, kadar obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, ne pa v primeru nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini vlog stranke in med samimi temi vlogami. 8 N. Betetto, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 722 ter sodbe VSL II Cpg 536/2021, VSL II Cpg 596/2020, VSL II Cpg 516/2015 in druge. 9 K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika za dokazovanje dejstva plačila računov tudi sicer neprimeren dokaz.