Jedro

Pri izreku stranske sankcije odvzema predmetov obdolžencu, ki je lastnik odvzetega predmeta, je potrebno uporabiti splošna pravila za odmero sankcij in upoštevati okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja. Kriterije iz II. odst. 25. čl. ZP-1 pa sodišče upošteva le, kadar izreka odvzem predmetov, ki niso last obdolženca.

Izrek

Pritožba obdolženca se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba o prekršku sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega storitve dveh prekrškov po D točki IV. odst. 130. čl. v zvezi s V. odst. 130. čl. ZVCP-1, mu po določitvi sankcij za posamezne prekrške na podlagi I. in II. odst. 27. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo enotno sankcijo globo v višini 1900 EUR, stransko sankcijo 36 kazenskih točk za prekrška, storjena z motornim vozilom B kategorije s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki so bile vpisane vanj na dan 9. 1. 2010 ter stransko sankcijo odvzem osebnega avtomobila znamke Renault tip Clio, ki se po pravnomočnosti proda. V izrečeno enotno globo je sodišče obdolžencu vštelo čas pridržanj v skupni višini 40 EUR, mu odobrilo plačilo globe v 12-ih obrokih ter mu naložilo plačilo stroškov postopka – sodno takso, stroške vleke zaseženega vozila v višini 113,54 EUR in stroške hrambe zaseženega vozila, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bo znana njihova višina.

Proti takšni sodbi se pritožuje obdolženec zaradi kršitev določb materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo njegovih zatrjevanj, da je alkohol užival 5 minut pred opravljanjem preizkusa, da je trditev sodišča, da policist ni dolžan v vsakem primeru počakati z opravo preizkusa 15 minut po zaužitem alkoholu, temveč je dolžan le opozoriti na to, v nasprotju sama s seboj, da je sodišče zaupalo in verjelo v pravilnost postopkov policistov, ki so vodili postopke, da je tudi sam zaupal policistoma in je pihal v elektronski alkotest misleč, da mu ne more oporekati, pri tem pa sploh ni pomislil, da bi lahko varuhi reda uporabljali tehnično pomanjkljive naprave – indikatorje, ki so v nasprotju z določbami Pravilnika o meroslovnih zahtevah za etilometre – ti morajo pokazati rezultat in ga natisniti, v njegovem primeru pa so bili rezultati prikazani in zapisani na zapisnik, niso pa bili izpisani. Meni, da bi se morale uporabljati zakonske naprave, če pa obstaja sum o alkoholiziranosti, bi morali policisti priskrbeti nedvoumne otipljive dokaze. Poudarja, da ga policista nista poučila, da ima pravico zahtevati preizkus z drugimi sredstvi, če se z rezultatom ne strinja, s tem pa sta ga spravila v zmoto in ga pustila v zmoti. Ni si mislil, da policisti uporabljajo nezakonito merilno napravo in tudi ni upal oporekati policistoma, saj je odraščal v času omejene svobode govora in mu je samoumevno, da ima policist vedno prav. Izpodbijana sodba temelji na dokazih, pridobljenih na nezakonit način, saj sta policista opravila preizkus v nasprotju z 5. čl. Pravilnika o meroslovnih zahtevah za etilometre, sodišču nista predložila natisnjen merilni rezultat, meritev sta opravila z nezakonsko merilo napravo – indikatorjem, ki lahko pri preizkusu pokaže tudi do 14-krat višje vrednosti. Sodišče prve stopnje pa tudi v sodbi ne navaja imen proizvajalca alkotesta, številk homologacije in organa, ki je homologacijo izdal, niti ne pojasni, za kakšno mnenje Inštituta za sodno medicino gre in kateri strokovnjak je to mnenje izdal. V obravnavanih časovnih in krajevnih okoliščinah ni vozil pod vplivom alkohola nad dovoljeno mejo in ni kazal znakov motenj v vedenju, s svojo vožnjo ni nobenega oviral ali ogrožal. Sodišče prosi, da ne dopusti, da bi izvedena postopka bila dokaz na sodišču in bi postala pravnomočna sodba, s katero mu je izrečena globa v višini njegovih treh plač, odvzem vozila in odvzem znanja, kar je v nasprotju z mednarodno konvencijo o človekovih pravicah.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje po podanem zagovoru storilca in izvedenem dokaznem postopku ocenilo tako storilčev zagovor kot tudi izvedene dokaze in na podlagi tega ugotovilo, da je 9. 1. 2010 ob 15.05 uri obdolženec vozil osebni avtomobil v cestnem prometu, ko je bil pod vplivom alkohola, saj je bilo s pravilno opravljenim preizkusom alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom ugotovljeno, da je ob upoštevanju tolerance proizvajalca elektronskega alkotesta in mnenja Inštituta za sodno medicino imel v organizmu najmanj 1.04 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Storitev tega prekrška je obdolženec v zagovoru v celoti priznal, jasno in popolno priznanje pa je podprto tudi z dejstvi, ki so navedena v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti. V zvezi s prekrškom z dne 17. 4. 2010, katerega storitev je obdolženec zanikal, pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tudi tega dne obdolženec vozil osebni avtomobil v cestnem prometu, ko je bil pod vplivom alkohola, saj je preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom pokazal, da je imel ob upoštevanju zgoraj omenjenih toleranc najmanj 0,77 miligrama alkohola v izdihanem zraku. Navedbe v zagovoru, da ga 17. 4. 2010 policist pred opravo preizkusa z elektronskim alkotestom ni vprašal nič o tem, kdaj je nazadnje pil ali kadil in da je 5 minut pred opravljanjem preizkusa z elektorskim alkotestom spil eno pivo, je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo kot nesprejemljive in je za takšno oceno navedlo prepričljive razloge v predzadnjem in zadnjem odstavku obrazložitve na 4. strani izpodbijane sodbe o prekršku, ki se jim v izogib nepotrebnemu ponavljanju pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo obdolženčevih zatrjevanj, da je alkohol užival 5 minut pred opravljanjem preizkusa. Prav tako obdolženec neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je trditev sodišča, da policist ni dolžan v vsakem primeru počakati z opravo preizkusa 15 minut po zaužitem alkoholu, temveč je dolžan le opozoriti na to, v nasprotju sama s seboj, saj je sodišče prve stopnje s tem želelo le povedati, da je policist dolžan počakati z opravljanjem preizkusa alkoholiziranosti 15 minut le pod pogojem, da obdolženec (preizkušanec) pred opravljanjem preizkusa izjavil, da je v času, ki je krajši od 15-ih minut, užival alkohol. Sicer pa tako kot prvostopenjsko sodišče tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da je preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom bil izveden pravilno in da je obdolženec najmanj 15 minut pred opravo preizkusa ni užival alkoholnih pijač in da najmanj 5 minut pred opravo preizkusa ni kadil, saj to izhaja iz zapisnika o preizkusu z elektronskim alkotestom, ki ga je obdolženec imel možnost prebrati in ga je tudi podpisal, s čimer je potrdil, da je postopek potekal tako, kot je navedeno v tem zapisniku. Če se z vsebino zapisnika ne bi strinjal, pa bi to moral povedati že ob sestavljanju zapisnika in zahtevati, da se vanj vnesejo pripombe in ga šele nato podpisati. Pri tem ni pomembno, da je obdolženec bil vzgojen v strahospoštovanju policistov, saj je vsak dolžan poskrbeti za svoje pravice in obveznosti.

Pritožbeno sodišče prav tako ne dvomi v pravilnost rezultatov, ki so bili ugotovljeni z elektronskima alkotestoma, v zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, da policisti uporabljajo nezakonske merilne naprave – indikatorje, pa pritožbeno sodišče poudarja, da sme v skladu s I. odst. 132. čl. ZVCP-1 policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Med te naprave sodijo tudi elektronski alkotest znamke Drager 6810, s katerim je bil preizkušen obdolženec. Resda elektronski alkotesti niso merilne naprave temveč indikatorji, vendar je v primerih, ko se preizkušanec v postopku preizkusa alkoholiziranosti z rezultatom, ki ga pokaže takšen elektronski alkotest, strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, kar je kritičnega dne obdolženec na kraju samem storil in je razvidno iz zapisnikov o preizkusu alkoholiziranosti (prilogi ... spisov PR 25/2010 in PR 162/2010), preizkus alkoholiziranosti v skladu z določbo II. odst. 132. čl. ZVCP-1 s tem tudi končan. Pri tem predstavlja rezultat, ki ga pokaže elektronski alkotest koncentracijo alkohola, katero je preizkušanec imel v organizmu, čeprav je bila ugotovljena potem izdihanega zraka. Navedbe v pritožbi, da bi obdolžencu moral biti odrejen strokovni pregled so neutemeljene, saj je postopek preizkusa alkoholiziranosti na kraju samem potekal v skladu z določbami ZVCP-1 in ker se je obdolženec z rezultatom, ki ga je pokazal elektronski alkotest strinjal in zapisnik brez pripomb podpisal, ni bilo niti dejanske potrebe niti zakonske podlage, da bi mu policist v skladu s V. odst. 132. čl. ZVCP-1 odredil strokovni pregled ali preizkus alkoholiziranosti z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom), saj so policisti dolžni to storiti le v primeru, če udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku. Obdolženec pa tudi sam priznava, da rezultatu ni oporekal, pri čemer je nepomembno, zakaj tega ni storil. Policist obdolženca na možnost nestrinjanja z rezultatom vsekakor ni dolžan posebej opozoriti, saj je obdolženca dolžan le vprašati, ali se z rezultatom strinja ali ne, pri čemer obdolženec nima dolžnosti, da se z rezultatom mora strinjati. Ker elektronski alkotesti niso etilometri, zanje ne veljajo določbe Pravilnika o meroslovnih zahtevah za etilometre, na katerega se sklicuje obdolženec in ker do odreditve preizkusa z etilometrom ni prišlo, policisti pri ugotavljanju koncentracije alkohola pri obdolžencu niso mogli kršiti določbe navedenega pravilnika. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da lahko elektronski alkotest pokaže tudi do 14-krat višje vrednosti, ki jih obdolženec dokazuje s fotokopijo članka iz dnevnega časopisa, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je tudi iz samega članka jasno razvidno, da je šlo za enkratni dogodek, ko je bilo razhajanje veliko in so zaradi tega tudi bila iz uporabe umaknjena tako elektronski alkotest kot etilometer, ki sta bila poslana pristojnim organom v preveritev njihove brezhibnosti. V kolikor se obdolženec po opravi preizkusa z elektronskim alkotestom z rezultatom res ne bi strinjal, je imel možnost odkloniti podpis zapisnika, pa tega ni storil. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe o uporabi nezakonskih merilnih naprav, o nepravilnem postopanju policistov pri preverjanju alkoholiziranosti obdolženca in ugotavljanju stopnje koncentracije alkohola v obdolženčevem organizmu. Sodišče prve stopnje ni podvomilo v strokovno in zakonito postopanje policistov, saj za kaj takega v spisovnem gradivu tudi ni najti nobenega razloga. Ker so postopki preizkusa alkoholiziranosti bili izvedeni pravilno, pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba o prekršku temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati.

Tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje v sodbi ne navaja imen proizvajalca alkotesta, številk homologacije in organa, ki je homologacijo izdal, niti ne pojasni, za kakšno mnenje Inštituta za sodno medicino gre in kateri strokovnjak je to mnenje izdal, ne vpliva na pravilnost in zakonitosti izpodbijane sodbe o prekršku, saj podatki o elektronskemu alkotestu, s katerim je bil preizkušen obdolženec, izhajajo iz zapisnikov o preizkusu alkoholiziranosti, to pa tudi niso odločila dejstva za odločitev o odgovornosti za storjeni prekršek. Omenjeni podatki pa so v prilogah spisovnega gradiva obdolžencu vedno na razpolago za vpogled (čl. 102 ZP-1)Sodišče prve stopnje je pri opredelitvi koncentracije alkohola v organizmu upoštevalo tolerance v korist obdolžencu v skladu z mnenjem Inštituta za sodno medicino, in ker gre za mnenje institucije in ne posameznika, za odločitev o obdolženčevi odgovornosti za prekršek ni pomembno, kateri strokovnjak ali strokovnjaki so to mnenje izdelali. Sicer pa so omenjene tolerance predvsem v korist preizkušancev.

Tudi pritožbene navedbe o zasledovanju, ki smiselno merijo na neupravičenost ustavljanja obdolženca s strani policistov, so neutemeljene, saj iz ugotovljenih okoliščin ni mogoče utemeljeno zaključiti, da so policisti obdolženca zasledovali, sicer pa imajo policisti po I. odst. 11. čl. ZVCP-1 med drugim tudi pravico in dolžnost neposredno nadzirati voznike in druge udeležence v cestnem prometu in smejo ustavljati voznike tudi kadar ne obstajajo nobeni razlogi za sum (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-370/98 z dne 18.12.2002), še toliko bolj pa v primeru, če obstajajo razlogi za sum, da oseba vozi pod vplivom alkohola.

Glede na vse navedeno je po oceni pritožbenega sodišča obdolženec s svojimi pritožbenimi navedbami neprepričljiv in je bil po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno spoznan za odgovornega storitve prekrškov po čl. 130/IV D ZVCP-1, medtem ko so njegove pritožbene navedbe, da v obravnavanih časovnih in krajevnih okoliščinah ni vozil pod vplivom alkohola nad dovoljeno mejo in ni kazal znakov motenj v vedenju ter da s svojo vožnjo ni nobenega oviral ali ogrožal, neutemeljene. Sodišče prve stopnje pa je obdolžencu utemeljeno očitalo ravnanje z eventuelnim naklepom in to ustrezno obrazložilo.

Pri preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij, ki jih obdolženec izpodbija le pavšalno, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bile sankcije določene v skladu z zakonom predpisanih mejah ter nato ob upoštevanju pravil o steku v skladu s čl. 27. ZP-1 pravilno izrečena enotna sankcija, utemeljeno pa mu je bila v skladu s I. odst. 25. čl. ZP-1 izrečena tudi stranska sankcija odvzema motornega vozila. Pri določanju sankcij je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine iz 26. čl. ZP-1, ki vplivajo na odločitev, ali naj bo sankcija večja ali manjša, kar izhaja iz 4. odst. na 5. strani izpodbijane sodbe o prekršku, in mu pravilno izreklo enotno globo v višini 1900 EUR, v katero je ob pravilni uporabi I. odst. 112. čl. ZP-1 vštelo čas pridržanja. Pravilno je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo tudi 36 kazenskih točk za prekrška storjena z motornim vozilom B kategorije, kar pa ima za posledico tudi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki so bile vpisane vanj na dan 9. 1. 2010, ko je obdolženec storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno izreklo tudi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj je v času izdaje izpodbijane sodbe o prekršku obdolženec še imel veljavno vozniško dovoljenje. Pri tem pritožbeno sodišče obdolžencu pojasnjuje, da se mu s tem ne odvzema znanje, ki je neodtujljiva človekova pravica, temveč se mu na tak način za določen čas preprečuje udeležba v cestnem prometu z motornimi vozili, ker je s storitvijo prekrškov zlorabil zaupanje, ki ga morajo uživati udeleženi cestnega prometu in ki mu je bilo izkazano z opravo vozniškega izpita.

Tudi izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila, ki je last obdolženca je prvostopenjsko sodišče ustrezno utemeljilo (čeprav z navajanjem razlogov iz čl. 25/II ZP-1, ki se jih sicer upošteva, kadar se ta sankcija izreka obdolžencu, ki ni lastnik odvzetega predmeta). Pri izreku odvzema motornega vozila obdolžencu, ki je lastnik odvzetega predmeta je namreč potrebno upoštevati okoliščine iz 26. čl. ZP-1, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja, te okoliščine pa je sodišče prve stopnje navedlo v 4. odst. na 5. strani sodbe o prekršku. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da je obdolženec specialni povratnik, saj je bil pred storitvijo obravnavanih prekrškov kar 4-krat obravnavan in kaznovan zaradi vožnje pod vplivom alkohola in mu je bilo že pred izdajo izpodbijane sodbe o prekršku izrečenih skupno 36 kazenskih točk. Ob upoštevanju navedenega in dejstva, da je bil 17. 4. 2010 zaloten pri storitvi hujšega prekrška, mu je bil v skladu s 238a. čl. ZVCP-1 utemeljeno in zakonito zasežen osebni avtomobil. Razlogom za izrek odvzema osebnega vozila, ki so navedeni v zadnjem odstavku na 5. strani izpodbijane sodbe o prekršku pa je potrebno še dodati, da izrek takšne sankcije narekuje tudi zelo nekritičen odnos obdolženca do lastnega ravnanja, ki se kaže v vztrajnem zanikanju dejstva, da je vozil motorno vozilo v cestnem prometu pod vplivom alkohola in v vztrajanju, da s takšno vožnjo ni nikogar ogrožal. Teže takšnega prekrška in njegove družbene nevarnosti bi se obdolženec še posebej moral zavedati, saj je po lastnih zatrjevanjih že 15 let poklicni voznik, od katerih se pričakuje še večja skrbnost in dosledno upoštevanje predpisov v cestnem prometu.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi III. odst. 163. čl. ZP-1 obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijano sodbo o prekršku v celoti potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 159. čl. ZP-1. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.