Jedro

Sodišče je odklonilo uporabo drugega odstavka 19. člena in prvega odstavka 39. člena Uredbe o ravnanju z odpadno embalažo v delu, ki od družbe za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) terja prevzem odpadne embalaže, za katero velja prvi odstavek 36. člena Uredbe. Preprosto rečeno, v Uredbi predpisana obveznost DROE, da zagotovijo ravnanje (tudi) z odpadki proizvajalcev, ki niso vključeni v sistem razširjene odgovornosti, nasprotuje Direktivi o odpadkih.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Nova Gorica številka 06182-689/2021-4 z dne 19. 3. 2021 se odpravi in se mu zadeva vrne v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 347,70 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

Upravni postopek

1.Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Nova Gorica (v nadaljevanju: Inšpektorat) je tožeči stranki naložil, da prevzame 11,09 ton mešane embalaže (klasifikacije 15 01 06). To je morala storiti do 30. 4. 2021 (1. točka izreka izpodbijane odločbe) in o tem pisno obvestiti Inšpektorat (2. točka izreka). Slednji je še ugotovil, da pritožba ne zadrži izvršitve (3. točka izreka) in da v tem postopku niso nastali stroški (4. točka izreka).

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

2.S to odločitvijo tožeča stranka ni soglašala. V tožbi je trdila, da izrek ni izvršljiv, ker je šlo za ravnanja, odvisna od tretjih oseb. Rok za obvestitev Inšpektorata ni bil določen. Obrazložitev vsebuje časovnico dogajanja in prepis predpisov, razlogi o odločilnih dejstvih pa so izostali. Inšpektorat ni seznanil tožeče stranke z dejstvi in ugotovitvami v postopku. S tem je kršil načelo zaslišanja. Tako ni pojasnil kako je ugotovil kapaciteto prostora, količino in čas skladiščenja mešane odpadne embalaže. Izvajalka javne službe pa je aktivno sodelovala v postopku. Njene navedbe je Inšpektorat upošteval. Tožeča stranka je imela sklenjene pogodbe o prenosu obveznosti ravnanja z odpadki po Uredbi o ravnanju z odpadno embalažo (v nadaljevanju: Uredba1). To pomeni, da je bila dolžna prevzeti embalažo, ki so jo ti proizvajalci dali na trg. Inšpektorat bi moral slediti načelu enakomerne obremenitve po Direktivi (EU) 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (v nadaljevanju: Direktiva o odpadkih2).

3.Tožena stranka se na tožbo ni odzvala.

Sojenje brez glavne obravnave

4.Sodišče je vzelo v obzir pravilo prve alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-13) in razsodilo brez glavne obravnave. Kot bo vidno iz nadaljevanja, odločitve Inšpektorata ni bilo mogoče preizkusiti. To je vidno že iz tožbe, odločbe in upravnega spisa, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

5.Sicer je naslovno sodišče v primerljivih upravnih sporih že razkrilo svoja naziranja; sodna praksa se je o v tej zadevi postavljenih vprašanjih že izrekla.4

Dokazni postopek

6.V predmetni zadevi je sodišče prebralo listine, ki jih je izročila tožeča stranka (priloge A1 do A3) in upravni spis številka 06182-689/2021. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

Materialno pravo

7.Sistem razširjene odgovornosti proizvajalca pomeni sklop ukrepov, ki jih sprejmejo države članice, da zagotovijo, da proizvajalci proizvodov nosijo finančno odgovornost ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje v fazi odpadkov v življenjskem ciklu proizvoda (21. točka 3. člena Direktive o odpadkih).

8.Države članice Evropske unije (v nadaljevanju: Države članice) lahko za namene ponovne uporabe ter preprečevanja nastajanja, recikliranja in drugih načinov predelave odpadkov sprejmejo zakonodajne in druge ukrepe, s katerimi zagotovijo, da za vse fizične ali pravne osebe, ki poklicno razvijajo, proizvajajo, izdelujejo, obdelujejo, prodajajo ali uvažajo proizvode in ravnajo z njimi (proizvajalec proizvoda), velja razširjena odgovornost proizvajalca (prvi odstavek 8. člena Direktive o odpadkih). Taki ukrepi lahko vključujejo sprejemanje vrnjenih proizvodov in odpadkov, ki ostanejo po uporabi teh proizvodov, pa tudi nadaljnje ravnanje s temi odpadki in finančno odgovornost za takšne dejavnosti. Ti ukrepi lahko vključujejo dolžnost zagotavljanja javno dostopnih informacij o tem, v kakšni meri je proizvod mogoče ponovno uporabiti in reciklirati (prvi odstavek 8. člena Direktive o odpadkih). Če ti ukrepi vključujejo vzpostavitev sistema razširjene odgovornosti proizvajalca, se uporabljajo splošne minimalne zahteve (prvi odstavek 8. člena Direktive o odpadkih). Mednje spada zahteva, da se zagotovi enaka obravnava proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov, brez nalaganja nesorazmernega upravnega bremena proizvajalcem, vključno z malimi in srednjimi podjetji, z majhnimi količinami proizvodov (točka (d) prvega odstavka 8a. člena Direktive o odpadkih). Jasno morajo biti opredeljene vloge in odgovornosti vseh zadevnih udeleženih akterjev, vključno s proizvajalci proizvodov, ki dajejo proizvode na trg v državi članici, organizacijami, ki izvajajo obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca v njihovem imenu, zasebnih in javnih izvajalcev ravnanja z odpadki, lokalnih oblasti in, kadar je primerno, izvajalcev ponovne uporabe in izvajalcev priprave zaponovno uporabo ter socialnih podjetij (točka (a) prvega odstavka 8a. člena Direktive o odpadkih). Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da finančni prispevki posameznega proizvajalca proizvoda za uskladitev z njegovimi obveznostmi razširjene odgovornosti proizvajalca pokrijejo stroške za proizvode, ki jih proizvajalec da na trg v zadevni državi članici (stroške ločenega zbiranja odpadkov in poznejšega prevoza in obdelave, vključno z obdelavo, ki je potrebna za izpolnjevanje ciljev Evropske unije glede ravnanja z odpadki in stroške, potrebne za izpolnjevanje drugih ciljev, ob upoštevanju prihodkov iz ponovne uporabe, prodaje sekundarnih surovin iz njegovih proizvodov in iz nevrnjenih kavcij; stroške zagotavljanja ustreznih informacij imetnikom odpadkov; stroške zbiranja in sporočanja podatkov; (točka (a) četrtega odstavka 8a. člena Direktive o odpadkih). Ko je upravičeno zaradi zagotavljanja ustreznega ravnanja z odpadki in ekonomske vzdržnosti sistema razširjene odgovornosti proizvajalca, lahko države članice odstopijo od opisane delitve finančne odgovornosti pod določenimi pogoji, pri tem da preostale stroške nosijo izvirni povzročitelji odpadkov ali distributerji (prvi pododstavek točke (c) četrtega odstavka 8a. člena Direktive o odpadkih).

9.Države članice zagotovijo, da se do 31. decembra 2024 vzpostavijo sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca za vso embalažo v skladu z Direktivo o odpadkih (drugi odstavek 7. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži5).

10.Za izdelke, za katere velja proizvajalčeva razširjena odgovornost (v nadaljevanju: besedilu: izdelki PRO), morajo pravne ali fizične osebe, ki v okviru dejavnosti razvijajo, izdelujejo, predelujejo, obdelujejo, prodajajo ali uvažajo izdelke PRO (v nadaljevanju: proizvajalci izdelkov) zagotavljati obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti (v nadaljevanju: obveznosti PRO; deveti odstavek 20. člena Zakona o varstvu okolja; v nadaljevanju ZVO-16). Proizvajalec izdelkov lahko svoje obveznosti glede ravnanja z odpadki, ki nastanejo iz izdelkov in glede financiranja tega ravnanja izpolnjuje sam ali skupaj z drugimi proizvajalci izdelkov, tako da za to pooblasti združenje proizvajalcev izdelkov ali drugo gospodarsko družbo (deseti odstavek 20. člena ZVO-1).

11.Združenje proizvajalcev izdelkov ali druga gospodarska družba zagotavlja v svojem imenu in za račun teh proizvajalcev prevzemanje in ravnanje z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO (dvanajsti odstavek 20. člena ZVO-1).

12.Če proizvajalci izdelkov za izpolnjevanje svojih obveznosti PRO pooblastijo več združenj proizvajalcev ali drugih gospodarskih družb, posamezno združenje proizvajalcev ali gospodarska družba zagotavlja ravnanje z odpadki za delež odpadkov, ki je enak količniku med maso izdelkov PRO, ki so jih dali na trg v Republiki Sloveniji proizvajalci izdelkov, ki so za izpolnjevanje svojih obveznosti glede ravnanja z odpadki, nastalimi iz izdelkov PRO, pooblastili to združenje proizvajalcev ali gospodarsko družbo, in maso izdelkov PRO, ki so jih dali na trg v Republiki Sloveniji vsi proizvajalci, ki skupno izpolnjujejo obveznosti PRO (trinajsti odstavek 20. člena ZVO-17).

13.Embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže ali pridobitelji embalaže in trgovci so morali v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti ravnanja z odpadno embalažo8 skleniti pogodbo z družbo za ravnanje z odpadno embalažo, ki kot gospodarska družba v skladu s predpisi zagotavlja ravnanje z odpadno embalažo (prvi odstavek 26. člena Uredbe). Ena od izjem so bile majhne količine embalaže: če letna količina embalaže ni presegla 15 ton, ni bilo treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo (prvi odstavek 36. člena Uredbe). To ni veljalo za plastične nosilne vrečke, embalažo iz plastike iz polimerov iz vinil kloridov ali drugih halogeniranih olefinov, embalažo, v katero je embalirano nevarno blago ali če ravnanje z embalažo urejajo posebni predpisi (drugi odstavek 36. člena Uredbe).

14.Družba za ravnanje z odpadno embalažo je morala prevzeti vso odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, od izvajalca javne službe brezplačno ne glede na morebitne stroške, ki nastanejo pri nadaljnji predelavi ali odstranjevanju prevzete odpadne embalaže (drugi odstavek 19. člena Uredbe). Družba za ravnanje z odpadno embalažo je morala na celotnem območju Republike Slovenije zagotavljati predpisano ravnanje za vso odpadno embalažo, ki je nastala po uporabi embalaže, razen, če je bil zagotovljen individualen sistem ravnanja z odpadno embalažo (27. člen in 2. točka prvega odstavka 34. člena Uredbe; prvi odstavek 39. člena Uredbe).

K I. točki izreka

15.Tožba je utemeljena.

16.Medtem ko Direktiva o odpadkih govori o proizvajalčevi razširjeni odgovornosti kot možnosti (prvi odstavek 8. člena Direktive o odpadkih), jo je slovenski zakonodajalec predpisal za proizvajalce izdelkov (deveti odstavek 20. člena ZVO-1). V tej luči se spoštujejo (tudi) pravila Direktive o odpadkih. Z drugimi besedami, za ta institut veljajo splošne minimalne zahteve (8a. člen Direktive o odpadkih). Te med ostalim obsegajo jasno opredelitev vlog in odgovornosti vseh udeleženih (točka (a) prvega odstavka 8a. člena Direktive o odpadkih), enako obravnavo proizvajalcev izdelkov (točka (d) prvega odstavka 8a. člena Direktive o odpadkih), uskladitev finančnih prispevkov posameznega proizvajalca izdelkov z njegovimi obveznostmi razširjene odgovornosti proizvajalca (točka (a) četrtega odstavka 8a. člena Direktive o odpadkih). Finančni prispevki posameznega proizvajalca izdelkov morajo pokriti stroške ločenega zbiranja odpadkov, poznejšega prevoza in obdelave proizvoda, ki ga je dal na trg, stroške, potrebne za izpolnjevanje drugih ciljev, stroške informacij imetnikom odpadkov ter stroške zbiranja in sporočanja podatkov (četrti odstavek 8a. člena Direktive o odpadkih). Obenem Direktiva o odpadkih dopušča, da države članice odstopijo od predpisane delitve finančne odgovornosti pod določenimi predpostavkami; pogoj za to je, da preostale stroške nosijo izvirni povzročitelji odpadkov ali distributerji (prvi pododstavek točke (c) četrtega odstavka 8a. člena Direktive o odpadkih).

17.Direktiva o odpadkih ne omejuje držav članic, da proizvajalčevo razširjeno odgovornost uredijo na način, da se ta prenese na družbe, ki se poklicno ukvarjajo z ravnanjem z odpadki. S tega vidika 2. točka desetega odstavka 20. člena ZVO-1 ni v koliziji z evropsko ureditvijo.

18.Republika Slovenija je z zgoraj citiranimi pravili ZVO-1 in Uredbe opredelila obveznosti družb za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju: DROE). Te so dolžne prevzeti in ravnati z odpadki iz izdelkov PRO (zlasti dvanajsti in trinajsti odstavek 20. člena ZVO-1). Na tako stališče se je postavilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije.9

19.Srž pričujočega upravnega spora se skriva v vsebini obveznosti tožeče stranke, da prevzame in ravna z odpadno embalažo. Tožeča stranka je prepričana, da njena dolžnost zajema le tiste odpadke in količine, za katere ima pooblastila oziroma sklenjene pogodbe. Po njenem mnenju tako razlago podpirata ZVO-1 in Direktiva o odpadkih.

20.Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že naglasilo, da "je obveznost DROE do prevzema in ravnanja z odpadno embalažo na splošni in abstraktni ravni določena v ZVO-1 in v Uredbi".

21.Primerjava pravil proizvajalčeve razširjene odgovornosti po Direktivi in ZVO-1 pokaže, da ta niso v razkoraku. Dvanajsti odstavek 20. člena ZVO-1 nalaga združenju proizvajalcev, da v svojem imenu in za račun proizvajalcev izdelkov prevzamejo in ravnajo z vsemi odpadki, ki v Republiki Sloveniji nastanejo iz izdelkov PRO. To pravilo je splošne narave in ne oporeka Direktivi o odpadkih glede proizvajalčeve razširjene odgovornosti.

22.Uredba pa je vsebovala sledečo ureditev. Prvenstveno je zahtevala od proizvajalcev izdelkov, da sklenejo pogodbo z DROE in se s tem vključijo v skupni sistem ravnanja z odpadno embalažo (prvi odstavek 26. člena Uredbe). Pri tem je predvidela nekatere izjeme. Ključna je ta, ki je vezana na količino: proizvajalcem izdelkov, katerih letna količina embalaže ni presegla 15 ton, ni bilo treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo (prvi odstavek 36. člena Uredbe).10

23.Na drugi strani so morale DROE prevzeti vse komunalne odpadke od izvajalca javne službe brezplačno, ne glede na morebitne stroške, ki nastanejo pri nadaljnji predelavi ali odstranjevanju (drugi odstavek 19. člena Uredbe). Dolžne so bile zagotavljati predpisano ravnanje za vso odpadno embalažo na celotnem območju Republike Slovenije. Izjema so bili le individualni sistemi ravnanja z odpadno embalažo (prvi odstavek 39. člena Uredbe).

24.Sodišče je preučilo opisano ureditev v Uredbi in sklenilo, da jo ni mogoče razložiti v skladu z Direktivo o odpadkih.11 Ta je uvedla minimalne zahteve, ki vključujejo finančno odgovornost proizvajalcev izdelkov za odpadke (četrti odstavek 8a. člena Direktive o odpadkih) in njihovo enako obravnavo (točka (d) prvega odstavka 8.a člena Direktive odpadkih). Izjema, da proizvajalcem izdelkov, ki ne presežejo letne količine embalaže 15 ton, ni treba zagotoviti predpisanega ravnanja z odpadno embalažo (prvi odstavek 36. člena Uredbe), že na prvi pogled ne sledi omenjenim načelom. Povedano drugače, sodišče je odklonilo uporabo12 drugega odstavka 19. člena in prvega odstavka 39. člena Uredbe v delu, ki od DROE terja prevzem odpadne embalaže, za katero velja prvi odstavek 36. člena Uredbe. Preprosto rečeno, v Uredbi predpisana obveznost DROE, da zagotovijo ravnanje (tudi) z odpadki proizvajalcev, ki niso vključeni v sistem razširjene odgovornosti, nasprotuje Direktivi o odpadkih.

25.Po izpodbijani odločbi bi morala tožeča stranka prevzeti še 11,09 ton odpadne embalaže (številka 15 01 06), ki je bila zbrana od 1. 1. 2021 do 31. 1. 2021. V mesecu januarju je izvajalka občinske gospodarske javne službe zbrala 82,98 ton ostale embalaže, tožeča stranka pa je odpeljala 6,05 ton. V oziru na objavljene deleže po Sklepu o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 202013 je nanjo odpadlo 17,14 ton odpadkov.

26.Povzeta obrazložitev izpodbijane odločbe ne daje odgovora na dilemo ali je med omenjenimi količinami tudi odpadna embalaža, za katero velja posebnost po drugem odstavku 36. člena Uredbe. Ne da se razbrati, ali so te količine vključene ali izključene; ali jih zbrana odpadna embalaža, to je 82,98 ton, obsega.

27.Povedano pomeni le eno: odločbe ni mogoče preizkusiti. Slednje predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju: ZUP;14 tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Izostanek obrazložitve ne dopušča tehtanja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.15

28.Inšpektorat bo moral v ponovnem postopku nanizati razloge za svojo odločitev: pojasniti katera odpadna embalaža pride v poštev in ali ta obsega izjemo po drugem odstavku 36. člena Uredbe (za katere količine mora tožeča stranka v danem obdobju zagotoviti ravnanje z odpadno embalažo v določenih deležih). Svojo odločitev bo moral ustrezno utemeljiti (četrti odstavek 64. člena ZUS-1 in prvi odstavek 214. člena ZUP).

29.Izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Sodišče je tožbi ugodilo, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

30.Tožeči stranki je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1; v nadaljevanju: Pravilnik16). Le-ta znaša 285,00 EUR, povečan za 22% davek na dodano vrednost, skupaj torej 347,70 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).

31.V skladu z načelnim pravnim mnenjem, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo na občni seji 13. 12. 2006 je sodišče še sklenilo, da zakonske zamudne obresti od stroškov začnejo teči po poteku roka za njihovo prostovoljno izpolnitev (to je po preteku petnajstih dni od prejema te sodbe). Tožena stranka bo prišla v zamudo s plačilom šele, če jih v danem roku ne bo povrnila.

-------------------------------

1Objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, številke: 84/2006 z dne 8. 8. 2006, 106/2006 z dne 13. 10. 2006, 110/2007 z dne 3. 12. 2007, 67/2011 z dne 26. 8. 2011, 18/2014 z dne 14. 3. 2014, 57/2015 z dne 31. 7. 2015, 103/2015 z dne 24. 12. 2015, 2/2016 z dne 14. 1. 2016, 35/2017 z dne 7. 7. 2017, 60/2018 z dne 12. 9. 2018, 68/2018 z dne 26. 10. 2018, 84/2018 z dne 28. 12. 2018, 49/2020 z dne 30. 4. 2020.

2Objavljena v Uradnih listih Evropske unije L 312/3 z dne 22. 11. 2008, L 365/89 z dne 19. 12. 2014, L 184/13 z dne 11. 7. 2015, L 297/9 z dne 13. 11. 2015, L 042/43 z dne 18. 2. 2017, L 150/1 z dne 14. 6. 2017, L 150/109 z dne 14. 6. 2018.

3Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 105/2006 z dne 12. 10. 2006, 62/2010 z dne 14. 8. 2010, 109/2012 z dne 31. 12. 2012, 49/2023 z dne 28. 4. 2023 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009.

4Gre za sodbe, v katerih nastopajo iste stranke, le izvajalci javne gospodarske družbe ali obdobje je različno: I U 1023/2021 z dne 9. 3. 2023, I U 1138/2021/2021 z dne 10. 7. 2023, I U 1329/2021 z dne 10. 7. 2023, I U 1472/2021 z dne 21. 12. 2023, I U 1003/2021 z dne 19. 2. 2024 z dne 19. 2.2024, I U 126/2022 z dne 27. 3. 2024.

5Objavljena v Uradnih listih Evropske unije L 365/10 z dne 31. 12. 1994, L 284/1 z dne 31. 10. 2003, L 47/26 z dne 18. 2. 2004, L 70/17 z dne 16. 3. 2005, L 87/109 z dne 31. 3. 2009, L 37/10 z dne 8. 2. 2013, L 115/11 z dne 6. 5. 2015, L150/141 z dne 14. 6. 2018.

6Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 41/2004 z dne 22. 4. 2004, 17/2006 z dne 17. 2. 2006, 20/2006 z dne 24. 2. 2006, 49/2006 z dne 12. 5. 2006, 33/2007 z dne 13. 4. 2007, 57/2008 z dne 10. 6. 2008, 70/2008 z dne 11. 7. 2008, 108/2009 z dne 28. 12. 2009, 48/2012 z dne 26. 6. 2012, 57/2012 z dne 27. 7. 2012, 92/2013 z dne 8. 11. 2013, 56/2015 z dne 29. 7. 2015, 102/2015 7 dne 25. 12. 2015, 30/2016 z dne 25. 4. 2016, 158/2020 z dne 2. 11. 2020 in odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije številki U-I-51/06-5 z dne 2. 3. 2006, U-I-51/06-10 z dne 15. 6. 2006.

7To pravilo je bilo enako pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1J, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije številka 158/2020 z dne 2. 11. 2020, veljaven od 17. 11. 2020). Takrat je bil to deseti odstavek 20. člena ZVO-1.

8Gre za embalažo blaga, ki ga sami uporabijo kot končni uporabniki embaliranega blaga ali ga dajejo v promet oziroma pri proizvajalcih in pridobiteljih embalaže za embalažo, ki jo dajejo v promet ali jo sami uporabljajo (prva, druga, tretja in četrta alineja prvega odstavka 25. člena Uredbe).

9Tako tudi Vrhovno sodišče Republike v sklepih I Up 178/2022 z dne 20. 9. 2023, 10. točka in I Up 180/2022 z dne 20. 9. 2023, 10. točka.

10Konkretne količine oziroma deleže odpadne embalaže za posamezne DROE je sprejela Vlada Republike Slovenije s sklepom (peti odstavek 19. člena Uredbe). Te je izračunala s pomočjo količnika med maso embalaže, ki jo je posamezna DROE prevzela v prvem četrtletju tekočega koledarskega leta in skupno maso, ki so jo v prvem četrtletju tekočega koledarskega leta zagotavljale vse DROE (Priloga 2B Uredbe).

11Primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije C-664/15 z dne 20. 12. 2017, 56. točka in tam naštete ostale odločitve.

12Velja namreč načelo primarnosti (supremacije) evropskega prava. Sodišče mora zavrniti uporabo nacionalnega prava, ki je v nasprotju evropskimi pravnimi normami. Temeljni primer predstavlja sodba Sodišča Evropske gospodarske skupnosti 6/64 z dne 15. 7. 1964 (Erik Kerševan, Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Ljubljana, GV Založba 2017, strani 76 in 77).

13Objavljen v Uradnem listu številka 97/2020 z dne 10. 7. 2020.

14Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 80/1999 z dne 1. 10. 1999, 70/2000 z dne 8. 8. 2000, 52/2002 z dne 14. 6. 2002, 73/2004 z dne 5. 7. 2004, 119/2005 z dne 28. 12. 2005, 126/2007 z dne 31. 12. 2007, 65/2008 z dne 30. 6. 2008, 8/2010 z dne 5. 2. 2010 in 82/2013 z dne 8. 10. 2013.

15Primerjaj sodbe in sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 205/2013 z dne 12. 6. 2013, 9. točka, I Up 1296/2006 z dne 20. 9. 2006, sedmi odstavek, I Up 1018/2004 z dne 18. 5. 2006, sedmi odstavek ter G 12/2011 z dne 21. 6. 2011, 26. točka, G 23/2011 z dne 3. 10. 2013, 28. točka.

16Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številki: 24/2007 z dne 20. 3. 2007 in 107/2013 z dne 20. 12. 2013.

Zveza

Podzakonski akti / Vsi drugi akti: Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) - člen 19, 19/2, 36, 36/1, 39, 39/1

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe: Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.