Jedro

Tožeča stranka bi morala dokazati, da je bil vzrok za hud epileptični napad v napačno izdanem in zaužitem zdravilu. Pri odškodninski odgovornosti mora vzročno zvezo dokazati tožeča stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo odškodnine za negmotno škodo. Zatrjevala je, da je s tem, ko ji je magistra farmacije v lekarni v R. S. 9. 1. 2009 izdala napačno zdravilo, namesto predpisanega zdravila K., ki je namenjeno zdravljenju epilepsije, zdravilo K., utrpela škodo na zdravju, saj ji je ta okoliščina povzročila hud epileptični napad, zaradi katerega je utrpela tako fizične bolečine kot neugodnosti, strah, njene življenjske aktivnosti pa so zaradi tega tudi zmanjšane. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka sicer strokovno ravnala napačno, vendar pa ni ugotovilo vzročne zveze med takšnim ravnanjem in posledico. Zato je tožničin zahtevek zavrnilo in ji naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pri tem pa predvsem misli na določitev izvedenca nevrologa in psihiatra, teh dokazov pa tudi ni zavrnilo. Ker se o teh dokazih ni izreklo, čeprav so bili predlagani celo dvakrat, je podana bistvena kršitev. Sodišču očita, da se je samo postavilo v vlogo izvedenca in zaključilo, da zdravila niso bila vzrok za napad in da vzročna zveza ni podana, kar pa ni res. Meni, da tudi izvedenka farmacevtske stroke nima ustreznega znanja, da bi lahko povedala, ali je vzrok za epileptični napad v zaužitju zdravila, ker to lahko pove le izvedenec zdravnik. Ker je sodišče njen zahtevek zavrnilo, bi moralo pred zavrnitvijo zahtevka izvesti vse predlagane dokaze, ker pa jih ni, sodišču očita, da je sodba arbitrarna. Sodišče je tudi napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj v kolikor bi izvedlo vse dokaze, zlasti pa dokaze z določitvijo izvedenca nevrologa in psihiatra, bi moralo ugotoviti, da je vzročna zveza med zaužitjem napačno predpisanega zdravila, in posledično sproženim epileptičnim napadom, zaradi katerega bi tožeča stranka skoraj umrla, podana. Sodišče se tudi ne bi smelo opreti na izpovedbo njenega osebnega zdravnika in nevrologa, saj ne gre za neprizadeti priči. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitki o tem, da sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem dveh izvedencev in sicer nevrologa ter psihiatra, zato je podana bistvena kršitev določb postopka, dejansko stanje pa zaradi tega ni popolno ugotovljeno, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek zavrnilo iz razlogov, ker je ugotovilo, da tožnici ni uspelo dokazati vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožeče stranke in nastalo posledico. Iz podatkov v tožbi izhaja, da je tožnica pod II. tožbe navajala dejstva, ki se nanašajo na višino odškodnine za doslej prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti, za primarni in sekundarni strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot dokaz nastanku takšne škode pa je predlagala zaslišanje izvedenca nevrologa in izvedenca psihiatra. Tožeča stranka tako do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo glede temelja odškodninske odgovornosti obeh izvedencev ni predlagala. Tudi ko je sodišče na glavni obravnavi, na četrtem naroku 13. 4. 2011 ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke za angažiranje izvedenca farmacevtske stroke, tožeča stranka temu ni ugovarjala in tudi ni imela posebnih predlogov ter pripomb na določitev tega izvedenca. Tudi potem, ko je podala mnenje izvedenka s področja farmakologije in je tožeča stranka podala pripombe na to mnenje je le navedla, da naj sodišče postavi neodvisnega izvedenca iz tujine, ki bo lahko podal neodvisno mnenje. Ni pa pravočasno, v roku 15 dni, navajala, da bi moral mnenje o tem podati izvedenec druge stroke ali nevropsihiater ali nevrolog. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka le predlagala neposredno zaslišanje tožnice in vztrajala pri pripombah glede določitve izvedenca s področja farmakologije kot jih je podala, ko je to mnenje sprejela. Ob zaključku naroka je le še navedla, da vztraja pri izvedbi ostalih dokaznih predlogov, ne da bi povedala, kateri so ti dokazni predlogi in ne da bi posebej navedla, da zahteva zaslišanje obeh izvedencev. Tudi ko je sodišče dokazni postopek zaključilo in zaključilo glavno obravnavo, tožeča stranka ni podala pripomb v smislu 286. b člena Zakona o pravdnem postopku. Zato očitana kršitev ni podana.

Zakon o pravnem postopku (ZPP) ne nalaga sodišču dolžnost, da izvede vse dokaze pač pa sodišče izvede samo tiste dokaze, ki so pomembni glede na dejansko stanje in pravno podlago. Tožeča stranka glede temelja odškodninske odgovornosti ni predlagala obeh izvedencev, tožena stranka je predlagala zaslišanje izvedenca farmakologa, zato sodišče glede na to, da je zahtevek zavrnilo po temelju, ni bilo dolžno zasliševati obeh izvedencev, niti ji ni bilo dolžno povedati, zakaj je ta dokaz zavrnilo oz. zakaj ga ni izvedlo, saj dokazov glede višine odškodninskega zahtevka ni izvajalo. Le-to bi bilo dolžno storiti šele v primeru, ko bi ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke in bi se ukvarjalo tudi z zahtevkom po višini. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Tudi ne držijo pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče v primeru, ko je zavrnilo tožničin zahtevek, moralo izvesti prav vse dokaze. Kaj takšnega ZPP ne določa. 213. člen ZPP določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo; o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. Sodišče torej izvede samo tiste dokaze, ki so pomembna za odločbo, torej ni dolžni izvesti vseh dokazov. Zato pavšalne pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da sodišče v primeru zavrnilne sodbe mora izvesti vse dokaze, ne morejo izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje.

Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da se je sodišče samo spustilo v presojo stroke, ki je stvar izvedenca in da je samo zaključilo, da zdravilo ni vzrok za napad in da vzročna zveza ni podana. Naloga izvedenca je, da poda strokovno mnenje, ali pa je podana vzročna zveza, pa mora zaključiti sodišče na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. To pa je sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je po obširnem izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tako priče, tožničinega lečečega zdravnika, pogledalo medicinsko dokumentacijo in mnenje izvedenca, pravilno ugotovilo, da tožena stranka sicer ni ravnala pravilno in da je zato podana strokovna napaka, vendar pa ta ugotovitev še ne zadošča za njeno odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da morata biti za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke oziroma njenega zavarovanca izpolnjeni tudi preostali elementi odškodninske odgovornosti kot so nastanek škode in vzročna zveza med škodnim dogodkom, za katerega je odgovorna toženka in posledicama tega dogodka, ki pomenijo škodo. To pa konkretno pomeni, da bi tožeča stranka morala dokazati (vzročno zvezo mora dokazati tožeča stranka), da je zato, ker je namesto enega zdravila, jemala drugo zdravilo (torej zaradi strokovne napake), prišlo do hudega epileptičnega napada, katerega posledice so bile tako fizične bolečine, strah kot tudi, da ji je povzročil ta napad trajne posledice. Tega pa tožnici, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo,da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti po 131 čl. OZ hkrati izpolnjeni vsi elementi in da zgolj ugotovitev nepravilnega ravnanja ne zadošča in da je ob odsotnosti enega izključena odškodninska odgovornost. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke glede trditev, da tožeča stranka zaradi napačnega zdravila ni utrpela posledic in ko je zaslišalo oba tožničina zdravnika, lečečega dr. A. M. F. in nevrologa dr. M. Z. Tožena stranka je s temi dokazi dokazovala, da je škoda nastala brez njene krivde oziroma, da kljub ravnanju zavarovanca ne obstaja njena odškodninska odgovornost. Sodišče prve stopnje se je pri zaključkih o tem, ali obstaja vzročna zveza pravilno oprlo tudi na oba lečeča zdravnika, njuni izpovedbi je ocenilo kar vse je v razlogih sodbe tudi opisalo. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov (ZPP čl. 8), kar pomeni, da je sodišče tisto, ki presodi vrednost enega ali drugega dokaza. Pritožnica nima prav, ko zatrjuje, da naj bi oba zdravnika s pričanjem branila tudi svoje lastne interese. Takšne trditve so najprej pavšalne, predvsem pa neutemeljene. Sodišče prve stopnje je izpovedbo obeh korektno ocenilo in povedalo, kaj sta povedala o tožničinem poteku zdravljenja kot tudi o tožničinih težavah, seveda pa nista podajala izvedeniškega mnenja. Tožena stranka je s tem dvema dokazoma hotela dokazati, da napačno zdravilo pri tožnici ni moglo povzročiti takšne reakcije, oziroma svoja zatrjevanja o tem, da je tožnica takšne ali podobne težave imela že pred tem dogodkom. V čem naj bi obe priči branili svoje lastne interese tožnica ni povedala, pritožbenemu sodišču pa to tudi ni jasno. Gre za lečeča zdravnika, ki sta tožnici predpisovala terapijo, ne očita se jima, da bi storila karkoli narobe, zato tudi nimata nobenega interesa, da bi branila kakršnekoli svoje interes in bila pristranska.

Tožnica je zatrjevala, da naj bi prišlo do škodnega dogodka zaradi jemanja napačnega zdravila. Kasneje je sicer tudi navedla, da je do napada prišlo tudi zaradi tega, ker ni prejela pravega zdravila, vendar pa v zvezi s tem zaključkov sodišča s pritožbo ne izpodbija, saj v pritožbi navaja, da bi sodišče moralo priti do zaključka, da je podana vzročna zveza med zaužitjem napačno predpisanega zdravila in posledično sproženim epileptičnim napadom. Torej tožnica zatrjuje, da je prišlo do škodnega dogodka zaradi napačnega zdravila in ne zaradi tega, ker ni prejela pravilnega zdravila. Tega pa sodišče na podlagi skrbno izvedenih dokazov in dokazne ocene ni ugotovilo in je pravilno zaključilo, da se je tožnica glede epilepsije zdravila s podobnimi problemi tudi po dogodku, kot tudi pred dogodkom in kljub menjavi zdravil ni prišlo do izboljšanja. Sodišče je sicer na podlagi mnenja izvedenke magistre farmacije A. K. res ugotovilo, da je napačno izdano zdravilo K. a. in je prvenstveno namenjen zdravljenju shizofrenije, ugotovilo pa je tudi, da je pri zdravljenju z antipsihotikie potrebno pri bolnikih z epileptičnimi napadi previdnost. Vendar je sodišče po drugi strani na podlagi mnenja izvedenke in izpovedb tožničinih lečečih zdravnikov tudi ugotovilo, da je tožnica v tem času jemala tudi druga zdravila tako antidepresive kot tudi antiepileptike. Ugotovilo je tudi, da imajo vsa ta zdravila, ki jih je tožnica takrat jemala neželene učinke, kot so glavobol, omotica, zaspanost, slabost in suha usta, enako kot tudi zdravilo, ki ga je tožnica pomotoma zaužila. Sodišče je utemeljeno verjelo izvedenki, da med zdravili, ki jih je tožnica jemala v tistem času in napačno izdanim zdravilom K. niso poznane medsebojne farmakokinetične interakcije, ki bi lahko vplivale na metabolizem katerega od zdravil in ki bi posledično povzročile povišano ali znižano koncentracijo katerega od zdravil. Tako je izvedenka povedala, da je pri jemanju zdravila K. tveganje za epileptični napad ocenjen na 0,75 %, izvedenka pa je še navedla, da je glede na nizko zaužito količino teh zdravil možnost za nastop generaliziranega epileptičnega napada kot ga je zatrjevala tožnica zaradi jemanja zdravila K. malo verjetna, še posebno, ker je tožnica sočasno že prejemala druge antiepileptike. Tako je sodišče pravilno in korektno zaključilo, da vzročna zveza med jemanjem napačno izdanega zdravila K. in epileptičnim napadom ni izkazana. Prav tako je zaključilo sodišče, da tudi v primeru, če bi tožnica zaužila pravilno zdravila, ne bi nujno prišlo do izboljšanja njenega zdravja in posledično do tega, da ne bi doživela epileptičnega napada, saj je tožnica v tem času jemala tudi druge antiepileptike in tudi po spremembah terapije pri njej ni prišlo do izboljšanja.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine, ki so odločilne za ugotavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke (OZ člen 131, 147, 6), pravilno je uporabilo materialno pravo, svojo odločitev pa je natančno in prepričljivo obrazložilo. Takšnih zaključkov sodišča prve stopnje pa pavšalne pritožbene navedbe tožeče stranke ne morejo izpodbiti. Pritožba zato ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.