Jedro

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko ugotovitev, da je zmanjšanje spolne aktivnosti v 50 % posledica uživanja alkohola. Ob takšnih ugotovitvah je pravilna nadaljnja odločitev, da je do zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika prišlo, da pa je ta le v 50 % posledica škodnega dogodka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 374,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 3. 10. 2006 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženec dolžan plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi ugriza njegovega psa. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku delno ugodilo in mu je prisodilo odškodnino v višini 1.770,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo povrnitev tožnikovih stroškov v znesku 286,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi ustrezno spremeni, podrejeno pa, da obe izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da ga je pes ugriznil v moda, zaradi česar je bila prizadeta njegova moškost. Zato predlaga, naj o zadevi odloča spolno uravnotežen sodni senat, v katerem naj ne bodo sodniki, ki imajo doma pse. Opozarja, da sta oba z bivšo ženo izpovedala, da sta imela pred nezgodo spolne odnose trikrat na dan. Navaja, da nekateri veliko berejo, hodijo v gledališče, se posvečajo znanosti, nekateri pa so zelo aktivni na seksualnem področju. Poudarja, da mu je to zelo veliko pomenilo in da ga je bivša žena prav zaradi pomanjkanja spolnih odnosov zapustila. Meni, da bi vse to moralo sodišče upoštevati pri odmeri odškodnine. Poudarja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ga žena ni zapustila zaradi tega škodnega dogodka, saj meni, da mu je uspelo dokazati nasprotno. Meni tudi, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da splošne življenjske izkušnje kažejo, da normalna partnerska zveza zgolj zaradi partnerjeve zmanjšane spolne aktivnosti ne razpade ampak da je za razpad vedno več vzrokov. Poudarja, da bi sodišče druge stopnje moralo upoštevati, da je za nekatere ljudi spolnost posebno veselje in če mu je to veselje prikrajšano je to tako, kot če bi nekomu zrušili hišo ali zažgali avto ali pa onemogočili umetniško, strokovno ali kakšno drugo kariero. Poudarja, da je to tako, kot če športnik ne bi zmogel več dosegati vrhunskih rezultatov, ki jih je dosegel prej. Opozarja tudi, da je napačen zapis sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj mu je prav iz tega naslova celo prisodilo odškodnino v znesku 2.500,00 EUR. Navaja, da je tudi izvedenec dr. J. ugotovil, da se je pri njem razvila reaktivna psihoza kot posledica poškodbe mošnje, zaradi česar ima oslabljeno erekcijo in posledično zmanjšano spolno aktivnost. Opozarja, da je izvedenec sicer v izvedenskem mnenju navedel, da je zmanjšanja spolna aktivnost lahko tudi posledica zlorabe alkohola in pomirjeval, vendar je v dopolnilnem izvedenskem mnenju pojasnil, da je o tem pisal na splošno in ne za konkreten primer, ker pri tožniku v medicinski dokumentaciji ni podatkov o zlorabi alkohola in pomirjeval. Navaja pa, da je res užival alkohol in pomirjevala po dogodku, ker ga je situacija zelo prizadela. Tožnik tako meni, da bi mu moralo sodišče iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti namesto prisojenih 2.500,00 EUR prisoditi celoten zahtevani znesek 5.007,51 EUR. V zvezi z odškodnino za strah poudarja, da je sodišče prve stopnje navedlo, da je primarni strah trajal en dan, sekundarni strah 40 dni, izvedenec pa je ugotovil da je trajal še 120 dni. Poudarja, da mu je bila odškodnina iz tega naslova prisojena kot da bi šlo za ugriz v prst, roko ali nogo in poudarja, da bi mu sodišče, zaradi narave poškodbe, iz tega naslova moralo prisoditi še 451,88 EUR. Tožnik poudarja tudi, da je imel zaradi ugriza v moda med zdravljenjem drugačne nevšečnosti kot bi jih imel, če bi bil poškodovan drug del telesa. Neprijetno je namreč, če ti medicinsko osebje več tednov šari po mednožju zato meni, da bi mu moralo sodišče iz tega naslova prisoditi še dodatnih 3.198,86 EUR.

3. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Poudarja, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi bila vsa zmanjšana spolna aktivnost posledica te nezgode. Opozarja, da je sodišče prve stopnje na podlagi poročila centra za socialno delo ugotovilo, da je zveza tožnika in njegove bivše žene razpadla že v letu 1997 in razpad zveze ni bil posledica škodnega dogodka. Zato meni, da mu je bila odškodnina iz tega naslova odmerjena pravično. Poudarja tudi, da je bila tožniku pravično odmerjena tudi odškodnina iz naslova strahu in telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (370. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 43/08, v nadaljevanju ZPP). To pomeni, da mora revident vsak očitek postopkovne kršitve jasno opredeliti. Tožnik v reviziji sploh ni navedel, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi storilo sodišče druge stopnje, zato ta revizijski razlog ni podan.

6. Ker tožnik v reviziji ni zatrjeval, da bi bilo zaradi morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka dejansko stanje na sodišču prve stopnje zmotno ugotovljeno, je revizijsko sodišče vezano na ugotovitve sodišča prve in druge stopnje o pravno pomembnih dejstvih. Tako je vezano na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikova zveza z ženo D. razpadla že v letu 1997 in da razpad zakonske zveze ni bil povezan z škodnim dogodkom. Prav tako je vezano na dejansko ugotovitev, da je zmanjšanje spolne aktivnosti v 50 % posledica uživanja alkohola. Ob takšnih ugotovitvah je pravilna nadaljnja odločitev, da je do zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika prišlo, da pa je ta le v 50 % posledica škodnega dogodka. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da je pri odmeri odškodnine iz naslova strahu upoštevalo tudi zmeren strah v trajanju 120 dni, pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pa tudi nevšečnosti zaradi specifične poškodbe tožnika. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki je posledica škodnega dogodka, pravilno uporabili 179. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/01 – 40/07, v nadaljevanju OZ) in sta tožniku za pretrpljeno in bodočo nepremoženjsko škodo prisodili pravično odškodnino.

7. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

8. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik tožencu povrniti tudi njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 374,52 EUR (600 točk po 0,46 EUR, kar znaša 276,00 EUR, 2 % administrativne stroške v znesku 5,52 EUR in 20 % DDV v znesku 55,20 EUR ter sodno takso za odgovor na revizijo v znesku 37,80 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega paricijskega roka dalje do plačila.