Jedro

Upravičenost do denacionalizacije je glede na določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča, ne pa od njegovega odvzema iz posesti; pravni položaj oseb, ki jim je odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 245/2001-8 z dne 17.4.2002 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 12.12.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.12.2000, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave M.-P. z dne 4.10.2000. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za denacionalizacijo nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 1176 v izmeri 6.185 m2, vl.št. 520 k.o. B. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je bilo navedeno zemljišče podržavljeno J.M. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZGZ), kar je bilo ugotovljeno z odločbo OLO L.-M. z dne 3.11.1959. Prejšnji lastnik je ob nacionalizaciji pridobil pravico uživanja, kasneje preoblikovano v pravico uporabe, ki jo je dne 11.12.1963 z darilno pogodbo prenesel na F.M. Slednjemu je bilo navedeno zemljišče odvzeto iz posesti z odločbo SO L.M.-P. z dne 6.8.1975 na podlagi Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (v nadaljevanju ZRNSZ), ki ni naveden v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in izven časovnega obdobja, ki ga ureja 4. člen navedenega zakona. Sodišče soglaša s toženo stranko, da za denacionalizacijo navedenega zemljišča v določbah ZDen ni podlage. Po določbi 32. člena navedenega zakona je mogoče vrniti nezazidano stavbno zemljišče le upravičencu - prejšnjemu lastniku zemljišča, če mu je bilo zemljišče podržavljeno in tudi odvzeto iz posesti na podlagi predpisov iz 3. člena ZDen oziroma na način iz 4. člena navedenega zakona. Ni pa po navedeni določbi mogoča vrnitev podržavljenega premoženja prejšnjemu lastniku, ki je imel na podržavljenem zemljišču pravico uporabe in mu ta ni bila odvzeta, temveč je to pravico in nepremičnino, na katero se je nanašala, s pravnim poslom (darilno pogodbo), prenesel na drugo osebo. Pri denacionalizaciji je treba izhajati iz položaja osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na način, ki ga je ZDen opredelil kot krivičnega. Prejšnji lastnik ni upravičenec do denacionalizacije, ker mu zemljišče ni bilo odvzeto, temveč lastninska pravica spremenjena v pravico uporabe, ki se ji je, po izvedenem pravnem prometu na nacionaliziranem zemljišču, tudi prostovoljno odpovedal. Tožnik pa ni upravičenec, ker ni bil lastnik zemljišča, ampak je po izvedenem pravnem prometu zavestno sprejel pravni status nacionaliziranega nezazidanega stavbnega zemljišča, pri katerem je obstajala velika verjetnost, da bo občina uveljavila svojo zakonsko možnost za odvzem že nacionaliziranega nezazidanega stavbnega zemljišča. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na nepravilnem pravnem stališču, po katerem osebe, ki jim je bilo iz posesti vzeto zemljišče, na katerem niso imele lastninske pravice, temveč le pravico uporabe, niso upravičene do denacionalizacije, ker so upravičenci do denacionalizacije po določbi 9. člena ZDen lahko le prejšnji lastniki, ki jim je bilo zemljišče odvzeto na podlagi predpisa iz 3. oziroma 4. člena ZDen. Zmotna je tudi trditev, da je imel prejšnji lastnik na podržavljenem zemljišču upravičenja, ki naj bi bila enaka upravičenjem lastnika. Prejšnji lastnik nacionaliziranega zemljišča z zemljiščem ni mogel prosto razpolagati, ampak je imel le pravico uporabe, dokler zemljišča ni bil dolžan izročiti občini. Zato meni, da je bilo v obravnavanem primeru podržavljenje zemljišča izvedeno že na podlagi ZNNZGZ, odvzem pravice uporabe na podlagi ZRNSZ pa je treba obravnavati le kot posledico že izvršenega podržavljenja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 54/2002, sprejelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije, glede na določbo 3. člena ZDen, odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968. Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oziroma za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču), po navedenem obdobju ne bi mogli biti upravičenci po ZDen.

Stališče Ustavnega sodišča RS v isti odločbi je tudi, da bi moral od uveljavitve ZDen dalje, v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije biti tudi tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje, navedeno v izpodbijani sodbi, je sodišče napačno uporabilo določbe ZDen. Zato je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedeno v tej sodbi.