Jedro

Institut pravnomočnosti se nanaša na izrek odločbe, medtem ko drži, da je glede istovetnosti zahtevka treba uporabiti ekvivalenčno teorijo in slediti sodni praksi, ki je izpostavljena v pritožbi. Zadeva Pg temelji na dejstvih in predhodnih vprašanjih, ki so bila razrešena v zadevi Pg. Pravno nerelevantno je, če so bila morebiti dejstva ugotovljena napačno in če so bila morebiti predhodna vprašanja rešena napačno. Pritožnici je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da pravnomočnost zasleduje načelo pravne varnosti, ki je močnejše od načela dejanske in pravne pravilnosti. Pravnomočnost sanira in je sanirala morebitne napake v tej smeri.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 1.393,55 EUR pritožbenih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 180.368,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2019 dalje do plačila in stroškovni zahtevek tožeče stranke (tožnice) ter (II.) odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki (toženki) v roku 15 dni povrniti 3.334,26 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2.Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz razlogov bistvene kršitve pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter s predlogom, naj se izpodbijana sodba "razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku." V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje kljub opozorilu ni upoštevalo Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL) in da je spregledalo temelj tožbe. Tožnica ne napada sodbe VII Pg 50/2015, ampak kondikcijski zahtevek uveljavlja na drugem pravnem temelju in ne ne toži ponovno o že razsojeni stvari. Gre za pravdo o novonastali pravni situaciji, ki jo odločba sprejeta na podlagi ZVEtL uvaja za nazaj. ZVEtL je revolucionaren zakon, ki ne gradi na pravni kontinuiteti in posega v pravna razmerja za nazaj. Sodišče ga je dolžno upoštevati skupaj s posledicami, ki jih prinaša. Tudi tistimi bolj daljnosežnimi, kot je npr. vračilo dosojene uporabnine. Z odločbo III N 356/2013, zoper katero se toženka ni pritožila in kar potrjuje stališča tožnice, je bila dejansko za nazaj razveljavljena pravnomočna odločba II P 1504/2009, na kateri temelji sodba VII Pg 50/2015. Tožnica ne zanika, da zahteva nazaj denar, ki ga je toženki plačala na podlagi pravnomočne sodbe, in da je pravnomočno sodbo treba spoštovati ter nemogoče izpodbijati, razen z izrednimi pravnimi sredstvi. V tej tožbi ne gre za saniranje nepravilnosti oziroma morebitnih napačnih ugotovitev, na katerih temelji pravnomočna sodna odločba, ki je bila izdana v drugem postopku. V nadaljevanju pritožbe tožnica opiše nekakšen hipotetični primer. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji identitete spora odgovoriti in upoštevati tožničine navedbe. Istovetnost pravdnih strank ni sporna, pri presoji objektivne identitete pa je treba uporabiti ekvivalenčno teorijo (Dragica Wedam Lukič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 163) in sodno prakso VS RS (II Ips 596/2005, II Ips 229/2012 in II Ips 247/2016). Za opredelitev spornega predmeta sta enako pomembna tožbeni predlog in tožbeni temelj, ki predstavlja sklop dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek. V konkretni zadevi ne gre za ponovno odločanje o že razsojeni stvari. Dejanska podlaga sodbe VII Pg 50/2015 je bila sodna odločba P 1504/2009, dejanska podlaga te tožbe pa je odločba III N 356/2013. Gre za konkurenco dveh med seboj nasprotujočih si odločb, ki sta neodvisni, ne temeljita na identični dejanski in pravni podlagi, in obe izvršljivi. Nanašata se na isto časovno obdobje, kar je specifika ZVEtL. Sodišče z zavračanjem tožbenega zahtevka razveljavlja odločbo v N zadevi. Gre za kolizijo dveh pravnomočnosti med zadevama P in N. Iz zadeve N izhaja, da toženka ni bila v času, ko je zahtevala sporno uporabnino, lastnica spornih parcel. Posredno je odločeno, da ni imela pravice do uporabnine, čeprav je imela veljaven pravni naslov. Predmetni tožbeni temelj še ni bil obravnavan v nobenem postopku, da bi se lahko govorilo o prepovedi sojenja o isti stvari. Sodišče je dolžno o zahtevku meritorno odločiti neodvisno od sodbe v Pg zadevi. Z ugoditvijo tožbi ne bi bil nihče več ne obogaten ne prikrajšan.

3.Toženka v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam, soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pravdnih stroškov. Med drugim izpostavlja, da skuša tožnica navidezno prikazati, da s tožbo ne posega v pravnomočno Pg sodbo. V slednji je bilo vprašanje lastništva nepremičnin rešeno le kot predhodno vprašanje. Ugotovljeno je bilo celo kot nesporno, da je toženka zemljiškoknjižna in dejanska lastnica nepremičnin. V zadevi N ni bilo odločeno o uporabnini. Tožnica je sicer na podlagi zadeve N predlagala obnovo postopka v Pg zadevi, a je bil njen predlog pravnomočno zavržen. Tožnica s tožbo na podlagi neupravičene obogatitve ne more poseči v pravnomočno sodbo. Iz previdnosti toženka dodaja, da je zoper tožbeni zahtevek uveljavljala še druge ugovore, ki so razvidni iz odgovora na pritožbo in do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni konkretiziran. Očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb ZVEtL je očitek zmotne uporabe materialnega prava. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje kakorkoli spregledalo tožničino pravno naziranje in da nanj v povsem zadostni meri ni odgovorilo, kar bi, če bi bilo dovolj konkretizirano, lahko morebiti pomenilo katero izmed kršitev določb pravdnega postopka. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno relevantno dejansko stanje, ki se s pritožbo ne izpodbija in ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne povzema. Hkrati pritožbeno sodišče soglaša z vsemi in povsem zadostnimi razlogi sodišča prve stopnje, ki utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka in se prav tako na tem mestu ne ponavljajo. Tožničina pritožbena naziranja so zmotna, pri čemer so razlogi za njihovo zavrnitev razvidni že iz pravilnih argumentov sodišča prve stopnje (glej predvsem 11., 12. in 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

6.Iz ZVEtL ne izhaja, da gre za "revolucionaren" zakon, ki ima nekakšno moč poseganja v pravnomočne sodbe. Iz prvih členov ZVEtL in ZVEtL-1 izhaja, da je namen zakona (le) v vzpostavitvi etažne lastnine in ugotovitvi pripadajočega zemljišča. Tožničin tožbeni zahtevek vsekakor napada pravnomočno Pg sodbo o plačilu uporabnine, saj tožnica na podlagi neupravičene obogatitve zahteva vračilo tistega, kar je plačala na podlagi Pg sodbe. Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Tožba, ki je poskus saniranja morebitnih nepravilnosti v zadevi Pg, ni dopustno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodne odločbe. Z izrednimi pravnimi sredstvi tožnica ni bila uspešna. S predmetnim "drugim pravnim temeljem" je že bila (pravnomočno) neuspešna s predlogom za obnovo Pg postopka.

7.Ne drži in pravno nerelevantno je zatrjevanje, da je zadeva N dejansko razveljavila zadevo P, na kateri naj bi temeljila zadeva Pg. Institut pravnomočnosti se nanaša na izrek odločbe, medtem ko drži, da je glede istovetnosti zahtevka treba uporabiti ekvivalenčno teorijo in slediti sodni praksi, ki je izpostavljena v pritožbi. Zadeva Pg temelji na dejstvih in predhodnih vprašanjih, ki so bila razrešena v zadevi Pg. Pravno nerelevantno je, če so bila morebiti dejstva ugotovljena napačno in če so bila morebiti predhodna vprašanja rešena napačno. Pritožnici je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da pravnomočnost zasleduje načelo pravne varnosti, ki je močnejše od načela dejanske in pravne pravilnosti. Pravnomočnost sanira in je sanirala morebitne napake v tej smeri.

8.Hipotetični primer, ki ga pritožnica izpostavlja v pritožbi, je le hipotetični primer, ki ni bil predmet presoje na prvi stopnji sojenja in ne more biti predmet pritožbenega preizkusa. In hkrati tožničino delno nerazumljivo ter tudi sicer napačno razumevanje instituta pravnomočnosti. Tožbeni zahtevek meri na vračilo plačanega po pravnomočni sodbi, zato je nerazumljivo, nejasno in napačno pritožbeno zavzemanje, da ne gre za ponovno odločanje o že razsojeni stvari. Lastno, pravno nerelevantno in tudi sicer napačno je pritožbeno zavzemanje, da je bila "dejanska" podlaga Pg sodbe odločba P in da je "dejanska" podlaga obravnavane tožbe odločba N. Najprej zadeva P, da tožnica ni lastnica nepremičnin, ki jih je treba izročiti toženki, in zadeva N, da gre za pripadajoče zemljišče in splošni skupni del, nista v nobeni konkurenci. Pravnomočnost se nanaša na izrek odločbe in ne na njeno obrazložitev. Slednja vsebuje dejansko in pravno podlago ter ne postane pravnomočna. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v ničemer ni razveljavilo zadeve N, čeprav naj bi iz obrazložitve zadeve N izhajala ugotovitev, da so bila sporna zemljišča za čas od 13.9.1984 v lasti lastnikov posameznih delov stavb. Tudi sicer je pravno nerelevantno, če je zadeva N (o ugotovitvi pripadajočega zemljišča) morebiti posegla v zadevo P (o izročitvi nepremičnin toženki in o zavrnitvi zahtevka tožnice za ugotovitev lastninske pravice ter izstavitev zemljiškoknjižne listine). Zadeva Pg je pravnomočna in vanjo ni bilo poseženo s pravnomočno zadevo N, čeprav so morebiti ugotovitve v obeh zadevah različne (o lastninski pravici toženke), ter vanjo ni mogoče poseči s tožbo na podlagi kondikcije. "Temelj" pričujoče tožbe je vsekakor bil obravnavan v zadevi N in tudi v pravnomočni zadevi Pg. Očitno je sporna ugotovitev v zadevi Pg, da je tožnica lastnica nepremičnin, ki tudi v primeru, če je napačna, ne utemeljuje tožničinega tožbenega zahtevka. Tožnica nenazadnje ni bila uspešna s predlogom za obnovo postopka v Pg zadevi, s katerim je uveljavljala razloge iz N zadeve. Zato je nerazumljivo in napačno zatrjevanje, da "temelj" pričujoče tožbe še ni bil obravnavan v nobenem predhodnem postopku, da bi lahko govorili o prepovedi sojenja o isti stvari, in da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o zahtevku neodvisno od pravnomočne Pg sodbe. Nerelevantno je, če z ugoditvijo zahtevku nihče več ne bi bil ne obogaten ne prikrajšan, saj bi bilo z ugoditvijo zahtevku nedopustno poseženo v pravnomočno zaključeno Pg zadevo o plačilu uporabnine, katere vračilo se zahteva s predmetno tožbo.

9.Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

10.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in pritožbenih stroškov ni priglasila, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna priglašenih 1.875 točk za odgovor na pritožbo, 28,75 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk in 1% od presežka) in 22% DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 1.393,55 EUR.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 319

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.