Jedro

1. odst. 140. čl. ZPPP določa, da se tožba vroči osebno stranki, v 3. odst. pa določa način vročitve, če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo. V takšnem primeru vročevalec najprej poizve, kdaj in na katerem mestu bi lahko naslovnika našel, in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v 1. in 2. odst. 140. čl. istega zakona, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju, oz. na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. V konkretni zadevi iz obvestil o prispelem pismu ne izhaja, da bi vročevalec postopal po 3. odst. 142. čl. ZPP in pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v 1. in 2. odst. 140. čl. ZPP, pustil pisno sporočilo, naj bo toženec določen dan ob določeni uri v stanovanju oz. na svojem delovnem mestu. Zato vročitev ni bila pravilno opravljena. Ker ni izkazano, da je bila tožba pravilno vročena toženi stranki v odgovor, kar je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe v skladu s 318. čl. ZPP, je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami ZPP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da plača tožnici 187.697,10 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2000 do plačila in ji povrne stroške postopka v znesku 43.525,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2001 do plačila, vse v 8 dneh. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej navaja, da tožbe s pozivom na odgovor in opozorilom ni prejel, zaradi česar se ni mogel udeležiti obravnave. Zagotavlja, da se ni izogibal vročitvi sodne pošiljke. Kljub temu, da ne pozna vsebine tožbe, na podlagi dopisa in opomina s strani tožnice in njene pooblaščenke dokazuje, da so izjave tožnice neresnične in da je ta z njimi zavajala sodišče. V nadaljevanju konkretizira svoje navedbe v zvezi z zaposlitvijo tožnice, njeno odpovedjo delovnega razmerja, dogovorom o izplačilu plač in povračilom stroškov ter regresa za letni dopust. Pritožba je utemeljena. Iz sodnega spisa izhaja, da je sodišče dne 23.11.2000 izvršilo odredbo predsednika senata o tem, da se tožencu vroči tožba, obenem pa tudi poziv na odgovor z opozorilom tožencu (l.št. 4). Vročevalec je potem dne 24.11.2000 najprej poizkušal pošiljko vročiti tožencu in mu pustil obvestilo, da naj počaka na istem naslovu naslednjega dne, 25.11.2000, od 10. do 11. ure. Ker toženca očitno tudi 25.11.2000 ni bilo in mu ni mogel osebno vročiti pošiljke, tudi ne odraslim članom njegovega gospodinjstva, hišniku ali sosedu, mu je pustil obvestilo, da lahko prevzame pismo na pošti v 15 dneh, od 26.11.2000 dalje, pri čemer je iz pravnega pouka na tem obvestilu razvidno, da bo sodišče štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo puščeno obvestilo, če pošiljke v tem roku naslovnik ne bo prevzel. Iz obeh obvestil o prispelem pismu, t.j. obvestil z dne 24.11. in 25.11.2000, ne izhaja, da bi vročevalec postopal v skladu s 142. čl. ZPP. Ta v 1. odst. določa, da se tožba vroči osebno stranki, v 3. odst. pa določa način, na katerega se takšno pisanje vroči v primeru, če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo. V takšnem primeru vročevalec najprej poizve, kdaj in na katerem mestu bi lahko naslovnika našel, in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v 1. in 2. odst. 140. čl. istega zakona, pod pogoji, navedenimi v tem členu, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju, oz. na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. V konkretni zadevi iz obvestil o prispelem pismu ne izhaja, da bi vročevalec postopal po 3. odst. 142. čl. ZPP in pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v 1. in 2. odst. 140. čl. ZPP, pustil pisno sporočilo, naj bo toženec določen dan ob določeni uri v stanovanju oz. na svojem delovnem mestu. Tako ni izkazano, da je bila tožba pravilno vročena toženi stranki v odgovor, kar je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe v skladu s 318. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami ZPP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odst. 354. čl. ZPP ugodilo pritožbi toženca, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrača v novo sojenje.