Jedro

Kljub temu, da so določeni izrazi, ki jih je toženec uporabil v spornem zapisu, objektivno žaljivi, niso bili podani z namenom zaničevanja. Šlo je namreč za kritiko razmer v delovanju lovske družine, katerega glavni namen je bilo opozorilo upravnemu odboru, da so s strani predsednika podane določene kršitve pravil delovanja, ki bi lahko vodile v ustrezne disciplinske postopke. S samo kritiko se je tako seznanil manjši krog ljudi, ki so bili v skladu s pravili lovske družine celo naslovniki takšnih pobud.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 5.000,00 EUR, za preklic zapisov, podanih v dopisu z naslovom „Predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper P.N. in razloge za odstop s funkcije predsednika“ z dne 29. 1. 2009, objavo sodbe in na opustitev posegov v osebnostne pravice tožnika. Tožniku je naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 1.623,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je sodišče v nasprotju z dokaznim bremenom, določenim v 131. členu Obligacijskega zakonika, opustilo obravnavanje konkretnih očitkov, zato sodbe ni moč preizkusiti. Dodaja, da je bil cilj toženčevega dopisa šikaniranje tožnika z namenom prevzema oblasti v lovski družini X. Vztraja pri objektivni žaljivosti in neresničnosti posameznih očitkov v spornem dopisu, zato je sodišče zmotno štelo, da toženec ni imel zaničevalnega namena. Protipravnost je podana, saj sporni zapisi ne predstavljajo resne, dovoljene in objektivne kritike, temveč poseg v dostojanstvo in osebno diskreditacijo tožnika. Zaničevalni namen je moč prepoznati prav v trajanju napadov, času sestave pisma in izbire naslovnikov. Dodaja, da je sicer tožnik kot nekdanji predsednik lovske družine X. dolžan trpeti ostrejšo kritiko od ostalih, ta pa kljub temu ne sme biti žaljiva in neresnična.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Varstvo osebnostnih pravic posameznika zagotavlja že 35. člen Ustave RS, poleg tega pa pravno podlago za presojo pravice do denarne odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic predstavlja prvi odstavek 179. člena (in ne 177. člena kot zmotno meni sodišče prve stopnje) Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju OZ), ki med drugim določa, da pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Civilni predpisi ne vsebujejo opredelitve, kaj je razžalitev časti in dobrega imena, zato si sodna praksa pri presoji takšnega civilnega delikta pomaga s kazenskopravnim pojmovanjem teh pojmov. Pri tem je treba upoštevati čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca in druge okoliščine primera. Oškodovanec pa mora dokazati še svoje subjektivno trpljenje oziroma obstoj duševnih bolečin zaradi posega, pri čemer mora biti tudi presoja in vrednotenje teh okoliščin enako celovita kot presoja objektivnih okoliščin. Oškodovanec poleg denarnega zadoščenja lahko zahteva tudi drugo sankcijo. Upoštevaje 178. člen OZ ta lahko obsega zahtevo po preklicu spornih izjav oziroma objavo sodbe, hkrati pa se podobna ravnanja lahko prepove tudi v bodoče (134. člen OZ).

6. Za odločitev v tej zadevi je tako potrebno uporabiti tudi določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), ki se nanašajo na razžalitev (158. člen KZ-1) in žaljivo obdolžitev (160. člen KZ-1). Razžalitev pomeni negativno vrednostno sodbo o drugem, žaljiva obdolžitev pa trditev o dejstvih, ki lahko prizadenejo čast in dobro ime (1). Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja z navedbami sodišča prve stopnje, da določeni izrazi, ki jih je toženec uporabil v spornem dopisu niso objektivno žaljivi. Tako zapisa „stisnil rep med noge“ ter „prekomerno opijanje“, predstavljata izraza, ki tožnika enačita s strahopetnežem in nekom, ki rad posega po alkoholnih pijačah ter po stališču pritožbenega sodišča pomenita negativno vrednostno sodbo o tožniku (2). Kljub temu pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča odločitev sodišča pravilna, saj v konkretni zadevi ni podan element protipravnosti, ki je eden od pogojev za nastop odškodninske odgovornosti (131. člen OZ). Protipravnost namreč ni podana, če je razžalitev del izpolnjevanja politične ali druge družbene dejavnosti, obrambe kakšne pravice ali varstva upravičene koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da žaljiv izraz ni bil podan z namenom zaničevanja (primerjaj tretji odstavek 158. člena KZ-1).

7. V konkretnem primeru so bili očitani sporni zapisi del dopisa z naslovom „Predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper P. N. in razlogi za odstop s funkcije predsednika z dne 29. 1. 2009“, ki ga je toženec poslal članom upravnega in nadzornega odbora (njim zgolj v vednost) lovske družine X.). Gre za pobudo, ki jo upravnemu odboru v skladu z drugim odstavkom 36. člena Pravil lovske družine X. lahko poda vsak član lovske družine X, v domeni upravnega odbora pa je, ali bo uvedbo disciplinskega postopka predlagal ali ne. Glede na navedeno je potrebno sporni dopis obravnavati kot del udejstvovanja toženca v lovski družini X., in sicer kot kritiko delovanja tožnika, ki je bil v spornem obdobju njen predsednik in je bil kot vodilni član bolj izpostavljen javnim kritikam. Tudi Ustavno sodišče je namreč poudarilo, da mora posameznik z vstopom v prostor družbenega dogajanja prevzeti nase tveganje, da bo njegovo delo predmet diskusije in presoje (3). Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, namreč vzbuja večji interes javnosti. Zato mora vzeti to v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na morebiti tudi kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije (4). Kljub temu da so določeni izrazi, ki jih je toženec uporabil v spornem zapisu, objektivno žaljivi, po stališču pritožbenega sodišča niso bili podani z namenom zaničevanja. Šlo je namreč za kritiko razmer v delovanju lovske družine X., katerega glavni namen je bilo opozorilo upravnemu odboru, da so s strani predsednika podane določene kršitve pravil delovanja lovske družine X., ki bi lahko vodile v ustrezne disciplinske postopke. S samo kritiko se je tako seznanil manjši krog ljudi, ki so bili v skladu s pravili lovske družine X celo naslovniki takšnih pobud.

8. V tej luči je potrebno presojati tudi ostale trditve, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ki tožniku očitajo samovoljo pri spreminjanju pravil, napake pri vodenju disciplinskih postopkov, nepravilnosti v zvezi z legalizacijo lovskega doma in gospodarjenju z lovsko kočo ter neupoštevanja predpisov lovske družine X. Gre namreč za zapise, ki kritizirajo tožnikovo ravnanje, obnašanje in delovanje (in ne njega kot osebo), kar pa je po stališču sodne praske dopustno (5) in tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izpolnjuje standarda objektivne žaljivosti. Da bi neka trditev sploh lahko posegla v čast in dobro ime, mora namreč biti žaljiva (to izhaja že iz samega imena „žaljiva“ obdolžitev – 160. člen KZ-1). Ker navedene trditve niso bile usmerjene na osebnost tožnika oziroma njegove osebnostne lastnosti, ne morejo biti objektivno žaljive (6). Kot take zato ne predstavljajo nedovoljenega posega v čast in dobro ime tožnika, zato odškodninska odgovornost toženca ni podana. Glede na navedeno ni podana očitana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila sodba sodišča prve stopnje obrazložena v takšni meri, da je bil njen preizkus mogoč. Do resničnosti oziroma neresničnosti posameznih izrazov se tako sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati, saj so sporni zapisi po eni strani predstavljali negativno vrednostno sodbo (prekomerno pijančevanje, strahopetnost), kjer dokaz resničnosti ni mogoč, po drugi strani pa lovske družine X., ki pa niso bile objektivno žaljive. Kot že navedeno, je šlo le za pobudo (tj. predhodno fazo morebitne uvedbe disciplinskega postopka), do katere je bil upravičen vsak član lovske družine X., v domeni upravnega odbora pa je bilo, ali bo takšna pobuda predmet nadaljnjega disciplinskega postopka ali ne.

9. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnik s pritožbo ni uspel, toženec pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije toženec sam.

(1) Primerjaj tudi npr. II Ips 617/2004 z dne 22. junij 2006. (2) Enako tudi kazensko sodišče v odočbi II Kp 9774/2010 z dne 24. 2. 2011. (3) Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994. (4) Tako npr. tudi odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009. (5) Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-309/05 z dne 15. 5. 2008. (6) Podobna je tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. V zadevi Nikula proti Finski z dne 21. 3. 2002 je ESČP prav omejitev neprimerne kritike odvetnice zgolj na tožilčevo obnašanje v zadevnem postopku zoper njeno stranko in ne splošno na njegove strokovne ali druge kvalitete, štelo kot odločilno pri presoji dopustnosti posega v osebnostne pravice tožilca.