Jedro

Sodne takse so del skupnih stroškov v smislu 35. člena ZNP.

S strani predlagateljev označene vrednosti predmeta delitve sodišče prve stopnje ni preizkusilo po postopku in na način iz 1. odst. 24. čl. ZST in je zato podlaga za odmero sodne takse (tako za predlog kot sklep) vrednost, ki so jo predlagatelji označili v predlogu. Sodišče ni imelo nobene podlage, da bi brez izpeljanega postopka po 24. členu ZST in brez izdaje sklepa o določitvi prave vrednosti, kot osnovo za odmero takse vzelo v postopku (s strani izvedenca) ugotovljeno vrednost nepremičnin.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se sodna taksa, ki jo je sodišče odmerilo Ta. H., zniža na znesek 56,79 EUR, sodna taksa, ki jo je sodišče odmerilo T. H., pa na znesek 121,68 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: (1.) Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijanim sklepom na podlagi zahteve nasprotnih udeležencev, da sodišče o odmeri takse izda odločbo, odločilo, da se nasprotni udeleženki Ta. H. odmeri sodna taksa v višini 445,91 EUR, nasprotnemu udeležencu T. H. pa sodna taksa v višini 950,40 EUR, ki sta jo dolžna plačati v roku in na način, kot je določen v nalogu za plačilo sodne takse, opr. št. N 12/2008 z dne 21.4.2009. (2.) Zoper tak sklep vlagata pritožbo nasprotna udeleženca in uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V bistvenem navajata, da Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) ne daje podlage za odmero sodne takse nasprotnima udeležencema za vložen predlog in sklep. Po 3. členu tega zakona je namreč sodno takso dolžan plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Ker je sodišče takso kljub temu odmerilo, je postopalo v nasprotju z določili ZST, pa tudi v nasprotju z odločitvijo v točki III. sklepa z dne 9.3.2009, v kateri je navedeno, da vse ostale stroške, razen stroške cenitve, nosijo stranke postopka vsaka svoje. Ker nasprotna udeleženca nista bila predlagatelja postopka, nista taksna zavezanca in zato nimata svojih stroškov iz tega naslova.

(3.) Pritožba je delno utemeljena.

(4.) Pritožba utemeljeno opozarja, da Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST, Ur. l. SRS, št. 30/78 s spremembami), ki se v konkretnem primeru, glede na prehodno določbo 39. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008, v nadaljevanju ZST-1) še uporablja, ne daje podlage, da sodišče sodno takso za predlog in sklep naloži v plačilo nasprotnima udeležencema. Po 3. čl. ZST je namreč taksni zavezanec za plačilo takse za predlog in sklep predlagatelj, v konkretnem primeru bi bili to vsi trije predlagatelji s tem, da bi bila njihova obveznost nerazdelna. Ker pa so sodne takse del skupnih stroškov v smislu 35. člena Zakona o nepravdnem postopku – v nadaljevanju ZNP (o tem v sodni praksi ni nikakršnega spora), bi moralo sodišče s sklepom, s katerim je odločilo o razdelitvi solastnih nepremičnin, v okviru odločitve o skupnih stroških postopka, odločiti tudi, kolikšen del taks, ki bi jih sicer plačali predlagatelji, sta le - tem dolžna povrniti. Nasprotna udeleženca bi del sodnih taks bila tako na podlagi 35. čl. Zakona o nepravdnem postopku dolžna v vsakem primeru plačati.

(5.) Sodišče prve stopnje je pod točko III. sklepa z dne 9.3.2009 glede na obrazloženo, sodne takse nepravilno uvrstilo med ostale stroške in odločilo, da stranke nosijo sodne takse glede na višino deležev (poleg stroškov zastopanja), vendar pa nasprotna udeleženca zoper takšno (sicer nepravilno) odločitev nista vložila pritožbe in je postala pravnomočna. Zgolj iz tega razloga je posledično pravilno tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki je takso za predlog in sklep porazdelilo med udeležence postopka tako, da je za plačilo takse direktno obremenilo tudi oba nasprotna udeleženca, pri čemer je upoštevalo njun solastni delež pri nepremičninah, ki so bile predmet delitve. Temu je dodati še to, da nasprotna udeleženca zaradi navedene odločitve nista v slabšem položaju, kot bi bila v primeru pravilne odločitve sodišča na podlagi 35. čl. ZNP in z upoštevanjem 3. člena ZST.

(6.) Je pa pritožbeno sodišče moralo v izpodbijani sklep poseči po uradni dolžnosti, saj je sodišče prve stopnje pri odmeri višine sodne takse zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 18. in 24. čl. ZST. Predlagatelji so vrednost nepremičnin, ki so bile predmet delitve, navedli v predlogu, in sicer v višini 20.800,00 EUR. Glede na takšno vrednost je bila plačana tudi sodna taksa za predlog po tar. št. 12 v višini 208,21 EUR. S strani predlagateljev označene vrednosti predmeta delitve sodišče prve stopnje ni preizkusilo po postopku in na način iz 1. odst. 24. čl. ZST in je zato podlaga za odmero sodne takse (tako za predlog kot sklep) vrednost, ki so jo predlagatelji označili v predlogu. Sodišče ni imelo tako nobene podlage, da bi brez izpeljanega postopka po 24. členu ZST in brez izdaje sklepa o določitvi prave vrednosti, kot osnovo za odmero takse vzelo v postopku (s strani izvedenca) ugotovljeno vrednost nepremičnin. O tem se je izrekla že tudi sodna praksa (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 131/93).

(7.) Pravilna sodna taksa za predlog tako znaša 208,00 EUR, taksa za sklep pa 416,00 EUR (oboje po tar. št. 12 ZST), skupaj torej 624,00 EUR. Upoštevajoč pravnomočno odločitev sodišča prve stopnje pod točko III. sklepa z dne 9.3.2009, odpade na nasprotnega udeleženca T.H. taksa v višini 121,68 EUR, na Ta. H. pa taksa v višini 56,79 EUR. Pri tem so upoštevani solastni deleži obeh nasprotnih udeležencev pri posameznih nepremičninah, ki, upoštevajoč njihovo vrednost in skupno vrednost vseh nepremičnin, predstavljajo za Ta. H. 9,1 % skupne vrednosti, za T. H. pa 19,5 %.

(8.) Na podlagi obrazloženega in 365. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi zato delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je odmerjeno sodno takso ustrezno znižalo, v preostalem, nespremenjenem delu, pa je sklep potrdilo.