Jedro

Pri premiku traktorja naprej, kljub že delno pripetem podajalniku silaže, je šlo za uporabo traktorja kot prevoznega sredstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo P 504/2018 z dne 29. 3. 2022 odločilo, da je tožena stranka v 80 % odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka v škodnem dogodku dne 14. 4. 2017, 20 % odgovornosti pa nosi tožeča stranka sama. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da se je dne 14. 4. 2017 poškodoval v škodnem dogodku, ki je nastal v posledici delovanja traktorja kot prevoznega sredstva, pri njegovi običajni funkciji, med premikom traktorja naprej na določeno mesto. Na dan škodnega dogodka je imel lastnik traktorja pri toženi stranki sklenjeno zavarovalno pogodbo za avtomobilsko zavarovanje, za traktor z registracijo CE XX-XX. Tega dne sta s sinom na dvorišču pri gospodarskem poslopju odklapljala in priklapljala traktorski priključek. Traktor je vozil sin, sam pa je snemal priključek s traktorja, ko je s priključka traktorja odklopil vse kable, se mu je eden zataknil za ploščico na traktorju. Zataknjen kabel je želel sprostiti, v tem trenutku pa je sin s traktorjem zapeljal naprej, saj je mislil, da je oče že odklopil vse kable. Takrat ga je s traktorjem povezan priključek udaril v hrbet, pri čemer se je telesno poškodoval. Tožena stranka je ugovarjala zavarovalno jamstvo, ker je trdila, da v trenutku nastanka škodnega dogodka zaradi premika traktorja, le-ta ni služil zavarovancu kot prevozno sredstvo v njegovi običajni funkciji, ampak je tožnik skušal s traktorja odpeti priključek, kar je nemogoče šteti kot prevozno, običajno funkcijo traktorja. Traktor v trenutku nastanka škodnega dogodka tako ni bil v funkciji prometnega sredstva, zato ni podano zavarovalno jamstvo iz zavarovalne police. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel seseden kompresijski zlom telesa 3. ledvenega vretenca. Te poškodbe je utrpel na zatrjevan način, ob udarcu traktorskega priključka v predel njegovega hrbta. Sodišče je ugotovilo, da iz ugotovitve izvedenca A. A. izhaja, da se je traktorski priključek zaradi zataknjene upravljalne ročice stroja odjemalca silaže v kabini traktorja ob potegu za pletenico, z zgornjim delom gibal naprej in se je nato, še pred padcem na tla naslovil na zadnja traktorska kolesa. Tožnik je stal za traktorjem in s telesom bližje priključku. Udarec padajočega predmeta teže 540 kg na zgornji del hrbta pa je zadosten za povzročitev ugotovljene poškodbe ledvenega vretenca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik nahajal vmes med traktorjem in priključkom in je tako šteti, da je do dogodka prišlo zaradi in v zvezi z uporabo traktorja, ki je bil takrat v funkciji prevoznega sredstva, saj se je od njega odklapljal priključek, sam pa se je premaknil naprej z namenom, da bi odpeljal drugam in bi se kasneje nanj namestil drug priključek. Sodišče je ugotovilo, da je v tistem trenutku, ko se je tožnik poškodoval šlo zgolj za premikanje traktorja in ne za izvajanje kakšnega delovnega procesa s priključenim odjemalcem silaže. Ni šlo za delovanje traktorja kot delovnega stroja, saj ta ni opravljal čiste delovne funkcije, ker ni šlo za uporabo priključka, to je odjemalca silaže, da bi traktor bil le vir energije za priključek, ampak je šlo za način njegove odstranitve od traktorja, z vožnjo traktorja naprej. Traktor in nanj še vedno priklopljen oziroma zataknjen odjemalec silaže sta bila v funkciji prevoznega sredstva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila zaradi protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke povzročena škoda in da zavarovanec tožene stranke odgovarja po načelu krivdne odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ. Voznik traktorja je v tem primeru sozavarovana oseba po drugem odstavku 1. člena Splošnih pogojev, namesto katerega za škodo po določbi 15. člena v zvezi z 2.a členom ZOZP odgovarja toženka. Na ugovor tožene stranke o soprispevku tožnika pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik z 20 % prispeval k nastanku škodnega dogodka. Pri tem je uporabilo določbo prvega odstavka 171. člena OZ, njegov soprispevek pa je videlo v tem, da se tožnik ne bi smel nahajati med strojem in traktorjem, ker obstoji možnost poškodbe osebe. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku z dne 14. 4. 2017 v 80 %, saj so podani vsi elementi vtoževane subjektivne krivdne odškodninske odgovornosti, to je protipravnost ravnanja voznika traktorja, nastanek škode, prav tako je bila ugotovljena vzročna zveza med protipravnim ravnanjem voznika traktorja in nastankom škode (prvi odstavek 131. člena OZ). Odločitev o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka, pa je sodišče prve stopnje pridržalo za končno sodbo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V trenutku nastanka škodnega dogodka, po mnenju tožene stranke zaradi premika traktorja, traktor ni služil zavarovancu in tožniku kot prevozno sredstvo v njegovi običajni funkciji, kajti tožnik je poskušal odpeti s traktorja priključek, kar pa nikakor ni mogoče šteti kot prevozno, običajno funkcijo traktorja, kar je po mnenju tožene stranke napačno zaključilo sodišče. Vrhovno sodišče RS je že podalo stališče kdaj in v katerih primerih se lahko uporabljajo določbe Zakona o obveznem zavarovanju v prometu. V trenutku nastanka škodnega dogodka traktor ni bil v funkciji prometnega sredstva, saj bi navedeno bilo v nasprotju s stališčem sodišča Evropske unije. Le-to je že pojasnilo, da razlaga pojma uporaba vozila ne more biti prepuščena državi članici, ker gre za samostojen pojem prava Evropske unije. V vsakem primeru je potrebno ugotoviti, ali se je vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo vozilo udeleženo, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo ali delovni stroj. Po mnenju tožene stranke je potrebno uporabiti sodno prakso, po kateri odgovornost zavarovalnice ne zajema vsakršna uporaba vozila ampak samo tista, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila po sodni praksi. Uporaba vozila ne zajema primera, v katerem je bil poljedeljski traktor udeležen v nesreči, pri čemer v trenutku, ko se je ta nesreča zgodila, njegova glavna funkcija ni bila funkcija prevoznega sredstva, ampak je deloval kot delovni stroj, ki je proizvajal pogonsko silo, potrebno za poganjanje črpalke za škropljenje herbicida. Sodišče prve stopnje je zato glede konkretnega primera napačno zaključilo, da je v obravnavanem primeru šlo za uporabo vozila v smislu Direktive 72/166/EGS in da obstaja zavarovalno kritje na podlagi sklenjenega obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Po mnenju tožene stranke namen zavarovanca, ki je v tistem trenutku upravljal s traktorjem, ni bil prevoz temveč je čakal, da tožnik odklopi priključek in priklopi nov, drug priključek na traktor. Šlo je za običajen način odstranitve priključka iz traktorja kot delovnega stroja in ne za prevozno sredstvo, niti za opravljanje običajne funkcije traktorja kot prevoznega sredstva. Traktor je obdržal funkcijo delovnega stroja in se zgolj zaradi dejstva, ker je potrebna njegova minimalna premaknitev oziroma potegnitev zaradi namestitve priključka, ne more smiselno spremeniti v prevozno sredstvo. Nesreča tožnika tako ni bila v funkciji delovanja traktorja kot prevoznega sredstva, temveč je traktor deloval le kot pogonsko sredstvo. Glede na navedeno in način nastanka škodnega dogodka, ne gre za uporabo vozilo v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive 72/166/EGS, sodišče v danem primeru kot pravno podlago zato ne bi smelo uporabiti ZOZP, ker traktor s priključkom, ob trenutku škodnega dogodka ni deloval v prometni funkciji. Škoda tožnika zato ne more biti krita z obveznim zavarovanjem v prometu. Jamstvo prav tako ni podano, ker zavarovanec tožene stranke traktorja kot delovnega stroja, torej njegove delovne funkcije ni imel zavarovane. Tožena stranka pa še meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko je tožniku prisodilo zgolj 20 % soodgovornosti, ter je pri tem napačno uporabilo določilo tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika. Izvedenec strojne stroke s področja kmetijstva je namreč v mnenje povzel, da se oseba ne sme nahajati med strojem in priključkom, saj obstaja nevarnost poškodbe. Slednje je tožnik, ki se je možnosti poškodbe nedvomno zavedal, s stanjem v tem nevarnem območju med strojem in priključkom zavestno kršil in je s svojim ravnanjem nedvomno v višjem obsegu, najmanj s 50 % soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Takšno delo tudi ni opravljal prvič in je bil z njim in z vsemi nevarnostmi še toliko bolj seznanjen, zato je napačna odločitev, da je tožnik soprispeval zgolj z 20 % k nastanku škodnega dogodka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

4. V odgovoru na pritožbo pa tožeča stranka navaja, da je povsem neutemeljen pritožbeni očitek, da traktor v trenutku škodnega dogodka, zavarovancu tožene stranke ni služil kot prevozno sredstvo. Glede na sodno prakso, ki iz zadeve C-514/16 z dne 26. 11. 2017 izhaja, da je potrebno glede vozila ugotoviti ali se je takšno vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo vozilo udeleženo, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo. V konkretnem primeru je odgovor takšen, da se je uporabljalo kot prevozno sredstvo in je zato podan zavarovalni primer. V ugotovljenih okoliščinah je bil traktor v trenutku, ko se je zgodila nesreča v funkciji prevoznega sredstva, saj se je zapeljal naprej brez, da bi ob tem opravljal kakršnokoli drugo delo. Premikanje vozil je namreč ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila. V konkretnem primeru je šlo za premik traktorja, torej za njegovo običajno funkcijo. Tožnik je odklapljal priključek na traktorju, zavarovanec tožene stranke je menil, da je priključek že odklopljen in je zato premaknil traktor naprej, pri čemer priključek ni bil v delovni oziroma aktivni funkciji. Takšne uporabe vozila prav gotovo ni mogoče šteti kot uporabo delovnega stroja ali pa kot uporabo, ki ni običajna funkciji traktorja, to je prevoznega sredstva. Predmetni traktor v času škodnega dogodka ni opravljal nikakršnega dela, ne glede na to, ali se šteje, da je bil priključek na traktor še pripet ali ne, saj je šlo zgolj za premik, ki ni bil opravljen med opravljanjem dela ampak med funkcijo opravljanja prevoza. V konkretnem primeru je prišlo do premika traktorja na določenem mestu, šlo je za uporabo traktorja kot vozila, kar je tudi skladno z običajno funkcijo tega vozila. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožnik več prispeval k nastanku škodnega dogodka. Nedvomno je voznik tisti, ki je povzročil navedeno nesrečo, saj bi se moral pred premikom z gotovostjo prepričati, če je tožnik že končal z odklapljanjem priključka. Tožnik namreč priključka ni mogel odpeti drugače, kot da se je približal kablom in jih je prijel ter odstranil. Zavarovanec tožene stranke pa se ni prepričal, ali je priključek že odpet, s pogledom se ni prepričal kje stoji tožnik, zaradi česar je podana krivda zavarovanca tožene stranke. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kot že obrazloženo pod točko 1. obrazložitve te sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik poškodoval v škodnem dogodku dne 14. 4. 2017. Tožnik je v postopku na prvi stopnji izpovedal, da je stal za traktorjem in je po dogovoru s sinom odklapljal odjemalec silaže, kar pa sicer dela redno dva ali trikrat na dan. Vse je že odklopil, edino en kabel za nož je bil še priklopljen, česar pa sin, ki je vozil traktor ni videl, prav tako tudi ni videl njega, zato je potegnil traktor naprej, odjemalec je potegnil traktor s seboj, ker je še bil priključen na zgornji kabel. Traktor je odjemalec potegnil s seboj, premaknil se je naprej, s tem pa je priključek udaril v tožnikov ledveni predel. Tožnik je obležal pod priključkom traktorja. Sin tožnika je glede nastanka škodnega dogodka izpovedal enako kot tožnik. Pojasnil je, da je en kabel ostal na traktorju v kabini še vedno pripet, nanj je pozabil in je s traktorjem speljal naprej. Kabel z ročico se je zataknil za ploščico na traktorju in se je zahakljal, zato priključek še ni bil v celoti odklopljen od traktorja. Tožnika je priključek zadel s sredino stranskega dela priključka. Takšen način nastanka poškodbe je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke. Izvedenec je dopustil možnost, da je tožnik predmetno poškodbo vretenca lahko utrpel na zatrjevan način, to je ob udarcu traktorskega priključka v predel njegovega hrbta. Iz ugotovitev izvedenca kmetijske mehanizacije pa izhaja, da se je traktorski priključek zaradi zataknjene upravljalne ročice stroja odjemalca silaže v kabini traktorja ob potegu za pletenico pričel z zgornjim delom gibati naprej in se je nato, še pred padcem na tla naslonil na zadnja traktorska kolesa, odjemalec silaže pa je lahko z zgornjim delom udaril tožnika v hrbet, ker je tožnik stal tam, med traktorskim priključkom in traktorjem. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh dokazov zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo na, s strani tožnika zatrjevan način. Sodišče prve stopnje pa je nato obravnavalo glede na takšen način nastanka poškodbe, toženkin ugovor neobstoja zavarovalnega jamstva po polici za avtomobilsko zavarovanje v okviru obveznega zavarovanja, kajti tožena stranka je ugovarjala, da traktor ni bil uporabljen kot prevozno sredstvo, ampak kot delovni stroj. Tožena stranka je ugovarjala, da je takšen način poškodovanja izvzet iz police za avtomobilsko zavarovanje, sklenjene dne 13. 2. 2017. Po mnenju tožene stranke v trenutku nastanka škodnega dogodka, premik traktorja ni služil zavarovancu in tožniku kot prevozno sredstvo v njegovi običajni funkciji, temveč je tožnik poskušal odpeti s traktorja priključek, kar pa nikakor ni mogoče šteti kot prevozno sredstvo. Po mnenju pritožbe naj bi sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je traktor v trenutku nastanka škodnega dogodka opravljal običajno funkcijo traktorja, kot prevoznega sredstva. Pritožba v tem pa ni utemeljena, kajti tudi po zaključku sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je traktor v trenutku, ko se je zgodila nesreča in v katerem je bilo vozilo udeleženo, uporabljal zlasti kot prevozno sredstvo in ne kot delovni stroj. Sodišče prve stopnje je glede nastanka škodnega dogodka ugotovilo, da je do poškodbe prišlo, ko se je priključek odstranjeval od traktorja in je traktor zapeljal naprej, pri tem pa je za sabo potegnil priključek, da je padel na zadnje gume in je poškodoval tožnika, ki se je nahajal vmes, med traktorjem in odjemalcem silaže. Ta odjemalec je bil v spodnjem delu že odklopljen od traktorja, le v zgornjem delu je bil še povezan s traktorjem. Tožnik se je nahajal med traktorjem in priključkom, do same nezgode pa je prišlo zaradi premika traktorja in sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil takrat traktor v funkciji prevoznega sredstva, saj se je z njega odklapljal priključek, tožnikov sin je traktor premaknil naprej z namenom, da bi se odpeljal drugam in bi se kasneje nanj namestil drug priključek. Iz mnenja izvedenca izhaja, da se je traktor gibal z majhno hitrostjo in s pospeševanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tovrstna uporaba traktorja, katerega sestavni del je sicer bil odjemalec silaže, ki je nanj pripet preko dveh ročic tritočkovnega drogovja hidravličnih cevi in pletenice za upravljanje priključka, da pa to ne pomeni uporabe traktorja v funkciji delovnega stroja, saj je v tistem trenutku šlo zgolj za premikanje traktorja, ne pa za izvajanje kakršnega delovnega procesa s priključenim odjemalcem silaže. Ni šlo za delovanje traktorja kot delovnega stroja, saj ta ni opravljal čiste delovne funkcije, ker ni šlo za uporabo priključka (odjemalca silaže), da bi traktor bil le vir energije za priključek, ampak za način njegove odstranitve s traktorja, z vožnjo traktorja naprej. Traktor in nanj še vedno priklopljen oziroma zataknjen odjemalec silaže sta bila v funkciji prevoznega sredstva, kar pa je običajna funkcija traktorja in v konkretnem primeru ni šlo za, na traktor vezano proizvajanje pogonske sile, ker je bil namen tožnika in njegovega sina, da se traktor odpelje stran, naprej do novega priključka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je v obravnavanem škodnem dogodku šlo za uporabo vozila v smislu Direktive in je posledično podano zavarovalno jamstvo toženke po zavarovalni pogodbi za zavarovanje odškodninske odgovornosti za škodo, ki je nastala tožniku.

7. V konkretnih okoliščinah je bil traktor v trenutku, ko se je zgodila nesreča v funkciji prevoznega sredstva, saj se je zapeljal naprej, brez da bi ob tem opravljal kakršnokoli drugo delo, na kar pravilno opozarja tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo. Voznik traktorja je menil, da je priključek s traktorja že odklopljen in je zato premaknil traktor naprej in pri tem priključek ni bil v delovni oziroma aktivni funkciji. Takšne uporabe vozila res ni mogoče šteti kot uporabo delovnega stroja ali pa kot uporabo, ki ni običajna funkciji traktorja, to je prevoznega sredstva. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da nesreča tožnika ni bila v funkciji delovanja traktorja kot prevoznega sredstva, ker naj bi traktor deloval kot pogonsko sredstvo. Kot je obrazloženo zgoraj, temu ni tako. Tako je mogoče v konkretnem primeru za uporabo vozila v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive 72/166/EGS kot pravno podlago uporabiti določbe ZOZP, ker je traktor v času škodnega dogodka deloval v prometni funkciji. Škoda tožnika je zato krita iz obveznega zavarovanja v prometu in je podano zavarovalno jamstvo, ker zavarovanec tožene stranke traktor ni uporabljal v funkciji delovnega stroja, temveč kot prevoznega sredstva, kar je običajna funkcija traktorja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni šlo za delovanje traktorja kot delovnega stroja, saj ta ni opravljal čiste delovne funkcije, ker ni šlo za uporabo priključka (odjemalca silaže), da bi traktor bil le vir energije za priključek, ampak za način njegove odstranitve od traktorja z vožnjo traktorja naprej. Traktor je imel še vedno priklopljen oziroma zataknjen odjemalec silaže in je bil v funkciji prevoznega sredstva, kar je po zaključku sodišča prve stopnje tudi običajna funkcija traktorja in ni šlo za, na traktor vezano proizvajanje pogonske sile, saj je bil namen tožnika in njegovega sina, da se traktor odpelje stran, naprej do novega priključka (namen premika na določeno mesto). Zato je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da je v obravnavanem škodnem dogodku šlo za uporabo vozila v smislu Direktive in je posledično podano zavarovalno jamstvo toženke po zavarovalni pogodbi za zavarovanje odškodninske odgovornosti za škodo, ki je nastala tožniku. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni uspela dokazati, da je tožnikova škoda nastala brez krivde sina B. B., ki je upravljal traktor, s katerim je bila povzročena škoda (prvi odstavek 131. člena OZ); voznik traktorja je v tem primeru sozavarovana oseba po drugem odstavku 1. člena Splošnih pogojev, namesto katerega za škodo po določbi 15. člena v zvezi z 2.a členom ZOZP odgovarja toženka. V slovenskem pravu je obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti urejeno v ZOZP. Ta je v slovenski pravni red prenesel tudi določbe Direktive 72/176/EGS. ZOZP v 15. členu določa, da mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, razen proti odgovornostih za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz. Ker je v konkretnem primeru traktor deloval kot prevozno sredstvo in ne kot delovni stroj je tako potrebno zaključiti, da je šlo za uporabo vozila v smislu prvega odstavka 3. člena Direkteve 72/166/EGS. Ker gre za uporabo vozila v prometu je tako sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ZOZP pravna podlaga za odločanje o zahtevku.1 Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je škoda, ki je posledica uporabe traktorja in je nastala tožniku, zajeta z obsegom kritja iz zavarovalne pogodbe, ki je bila sklenjena na podlagi zakona, in je konkretna uporaba zajeta v pomenu iz 15. člena ZOZP, ki je bila podlaga za sklepanje zavarovalne pogodbe. Sodišče prve stopnje je tako v zvezi s samim temeljem odškodninske odgovornosti pravilno uporabilo v točki 7. obrazložitve citirano materialno pravo za odločanje v tem sporu. Tožnik je dokazal krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke in sicer nedopustnost toženčevega ravnanja, nastalo škodo, ki je v vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem toženčevega zavarovanca. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je izkazano krivdno ravnanje sina tožnika, ki je v svoji izpovedbi tudi sam priznal, da je pozabil na kabel, ki je bil pritrjen v kabini, saj je šlo za rutinsko delo in je speljal s traktorjem, zaradi česar je prišlo do poškodbe tožnika, ker odjemalec silaže, še ni bil v celoti izklopljen od traktorja, ki se je premikal in je priključek padel na tožnika, ki se je pri tem telesno poškodoval. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je takšno protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke v vzročni zvezi s povzročeno škodo, to je poškodbo tožnika, ki je v tej nezgodi utrpel kompresijsko poškodbo tretjega ledvenega vretenca.

8. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ko tožena stranka navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožnik s 50 % soprispeval k nastanku škodnega dogodka, še posebej glede na dejstvo, da takšno delo tožnik ni opravljal prvič in je bil z njim zaradi osebne varnosti še toliko bolj seznanjen. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Voznik traktorja, to je sin tožnika je tisti, ki je povzročil navedeno nesrečo, saj bi se moral pred premikom z gotovostjo prepričati, če je tožnik že končal z odklapljanjem priključka, kajti iz navodil za uporabo priključka je razvidno, da se v času premika, nihče ne sme nahajati med traktorjem in njegovim priključkom. Tožnik se je res nahajal med traktorjem in priključkom zaradi česar je obstajala nevarnost poškodbe, vendar pa v kolikor tožnikov sin ne bi speljal, ne da bi se prej prepričal, kje se nahaja tožnik, do nezgode ne bi prišlo in je tako izključna odgovornost na strani zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi se voznik moral, preden je speljal traktor prepričati, kje se nahaja tožnik. Iz mnenja izvedenca A. A. namreč izhaja, da lahko voznik traktorja vidi osebo, ki odklaplja priključek od traktorja, če je njegov pogled usmerjen v smeri odklaplanja strojev in osebe, ki to izvaja. Tudi tožnikov sin je dejal, da je vedel, da se med traktorjem in priključkom nahaja tožnik preden je speljal traktor, vendar pa je pozabil na en kabel, ki je bil pritrjen v kabini kar je povzročilo, da je prišlo do tega, da se je odjemalec silaže prevrnil na kolesa traktorja in je pred tem poškodoval tožnika. Glede na takšno izključno krivdo zavarovanca tožene stranke oziroma voznika traktorja tako tožniku ni mogoče pripisati večjega soprispevka, kot mu ga je pripisalo sodišče prve stopnje, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Do poškodbe tožnika ne bi prišlo v kolikor voznik traktorja ne bi speljal, predno je tožnik v celoti odklopil podajalec silaže od traktorja. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo prvega odstavka 171. člena OZ.

9. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo v sodbi citirano materialno pravo in zato ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sprejelo vmesno sodbo o temelju odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke in bo v nadaljevanju odločilo še o višini zahtevka. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških pa se pridrži za končno odločbo, ker je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru sprejelo sodbo le o podlagi tožbenega zahtevka (člen 165 ZPP).

1 Tako tudi VS RS; sodba III Ips 25/2016 z dne 13. 11. 2018.