Jedro

Po določilu pravila 1320 ODZ je za škodo, ki jo povzroči žival, odgovoren njen rejec, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo (pa ne gre za primer, ko je škoda nastala zaradi spodbujanja ali draženja živali). Za potrebno varstvo ali nadzorstvo pa je poskrbljeno, kadar je to takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Nadzorovanje psa mora biti prilagojeno konkretnim razmeram, v tem primeru razmeram na toženčevi domačiji z več družinskimi člani, katerih se je posluževal pri oskrbi in nadzorstvu psa.

Po ugotovitvah sodišča druge stopnje je izvedenec ugotovil, da so tožnici po pasjih ugrizih ostale brazgotine, ki estetsko motijo. Pri tem ni odločilno, kako je izvedenec zdravstvene stroke poimenoval nastale spremembe na vidnih delih tožničine kože, pač pa okolnost, kako se te spremembe kažejo navzven (da gre za brazgotine, ki estetsko motijo) in da oškodovanka zaradi tega duševno trpi.

Zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva odmere odškodnine na prvi stopnji. Namreč o taki škodi se sodi po dejanskem in pravnem stanju, ki sta obstajali na dan zadnje obravnave. Z odmero odškodnine pride povzročitelj škode v zamudo. Kadar pa sodišče druge stopnje na podlagi oškodovančeve pritožbe poseže v odločitev sodišča prve stopnje iz materialnopravnih razlogov, le korigira prvostopno odločitev, ki temelji na obstoječem stanju na dan zadnje obravnave. To stanje je tako pravnorelevantno tudi za odločitev, s katero se odškodnina zviša na drugi stopnji, kar pomeni, da posledice zamude nastopijo istočasno glede celotno priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec lastnik psa, ki je tožnico napadel 1.7.1993 in jo telesno poškodoval. Zato je toženca obsodilo na plačilo odškodnine za telesne bolečine 270.000,00 SIT in za strah 120.000,00 SIT skupaj torej 390.000,00 SIT, medtem ko je zahtevka za duševne bolečine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti in za skaženost zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnice dosodilo tudi odškodnino za skaženost v višini 250.000,00 SIT, medtem ko je v preostalem delu pritožbo te stranke, pritožbo toženca pa v celoti, zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožničin tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj se razveljavita obe sodbi nižjih sodišč. Ker ni lastnik psa, ki je napadel tožnico, ni odgovoren za nastalo škodo. Lastnica psa je njegova žena, psa je pripel na verigo in zahteval, da ostane pripet. Če je lastnik posestva, zaradi tega ni že rednik psa. Ob takem stanju je sodišče zmotno uporabilo pravilo 1320. paragrafa ODZ, ko ga je obsodilo na plačilo odškodnine. Sicer pa je odškodnina za telesne bolečine in za strah previsoko priznana, medtem ko zahtevek za skaženost ni utemeljen. Tvorba na desnem sencu ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Končno pa je lahko v zamudi s plačilom odškodnine za skaženost šele od razsodbe sodišča druge stopnje in ne preje.

Tožnica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Okoliščine škodnega dogodka niso sporne: toženčev pes H. je spuščen z verige na prostem napadel in poškodoval ml. tožnico. Po ugotovitvah nižjih sodišč je toženec lastnik posestva, na katerega domačiji je pes živel ter je toženec tako lastnik kot rejnik psa. Ob takem stanju sta sodišči nižjih stopenj pravilno zaključili, da je toženec odgovoren za škodo, ki jo je povzročil mladoletni tožnici njegov pes. Namreč po določilu pravila 1320 ODZ je za škodo, ki jo povzroči žival, odgovoren njen rejec, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo (pa ne gre za primer, ko je škoda nastala zaradi spodbujanja ali draženja živali). Za potrebno varstvo ali nadzorstvo pa je poskrbljeno, kadar je to takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Nadzorovanje psa mora biti prilagojeno konkretnim razmeram, v tem primeru razmeram na toženčevi domačiji z več družinskimi člani, katerih se je posluževal pri oskrbi in nadzorstvu psa. Zato v reviziji ponovljena okolnost, da je psa z verige le malo pred škodnim dogodkom spustila njegova hči, ne more razbremeniti toženca njegove odškodninske odgovornosti, ki jo določa že navedeno pravilo paragrafa 1320 ODZ.

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena toženčeva revizija niti v smereh, ki zadevajo obstoj posameznih oblik škode in višino odškodnine za vsako posamezno obliko ugotovljene škode. Glede na dejanske ugotovitve o poteku pasjega napada, prizadejanih poškodb tožnice, dolžini zdravljenja, intenzivnosti telesnih in duševnih bolečin ter njihovega trajanja, so po oceni revizijskega sodišča v skladu z določbami 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) tudi odškodnine za telesne bolečine v višini 270.000,00 SIT, za strah v višini 120.000,00 SIT in za skaženost 250.000,00 SIT. Taka odškodnina ima oporo v dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč: tožnica je namreč utrpela vgriznine na levi nadlahti, odrgnine glave po pasjih zobeh, podplutbo na desni rami in krvavitev v podkožju na desnih sencih, med zdravljenjem je trpela hude telesne bolečine, srednje telesne bolečine 7 dni in zmerne 22 dni, trikrat je bila cepljena proti steklini in kirurško je bil odstranjen tumor na desnih sencih. Vprašanje vzročnosti, ki ga načenja revizija v zvezi s tumorjem, zadeva vprašanje vzročne zveze med posledicami napada psa in omenjenim tumorjem, kar je dejansko vprašanje, ki ga ni mogoče načenjati v revizijskem postopku (tretji odstavek 385. člena ZPP). V celoti pa se revizijsko sodišče strinja tudi z zaključki sodišča druge stopnje, da je tožničin zahtevek utemeljen tudi iz naslova skaženosti in za katero ji je bila priznana odškodnina 250.000,00 SIT. V zvezi z zadevnimi revizijskimi izvajanji je opozoriti, da je po ugotovitvah sodišča druge stopnje ugotovil izvedenec, da so tožnici po pasjih ugrizih ostale brazgotine, ki estetsko motijo. Pri tem ni odločilno, kako je izvedenec zdravstvene stroke poimenoval nastale spremembe na vidnih delih tožničine kože, pač pa okolnost, kako se te spremembe kažejo navzven (da gre za brazgotine, ki estetsko motijo) in da oškodovanka zaradi tega duševno trpi. Ker je sodišče nižje stopnje te dejanske okoliščine, ki pomenijo objektivne in subjektivne predpostavke za obstoj škode iz naslova skaženosti ugotovilo, je utemeljeno priznalo odškodnino tudi za to obliko škode. Odškodnina za to obliko škode kot tudi za ostali dve obliki nepremoženjske škode, je odmerjena v skladu z določili 200. člena ZOR in predstavlja pravično denarno odškodnino. Revizijsko sodišče ocenjuje, da so odškodnine tako v posamični odmeri za vse tri oblike nepremoženjske škode kot v skupnem znesku ustrezno individualizirane in tudi primerljive z odškodninami za podobne škode.

Revizija ni utemeljena niti zoper obrestno odločbo pritožbenega sodišča (s katero je priznalo zamudne obresti za odškodnino zaradi skaženosti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje). Velja, da tečejo zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva odmere odškodnine na prvi stopnji. Namreč o taki škodi se sodi po dejanskem in pravnem stanju, ki sta obstajali na dan zadnje obravnave. Z odmero odškodnine pride povzročitelj škode v zamudo. Kadar pa sodišče druge stopnje na podlagi oškodovančeve pritožbe poseže v odločitev sodišča prve stopnje iz materialnopravnih razlogov, le korigira prvostopno odločitev, ki temelji na obstoječem stanju na dan zadnje obravnave. To stanje je tako pravnorelevantno tudi za odločitev, s katero se odškodnina zviša na drugi stopnji, kar pomeni, da posledice zamude nastopijo istočasno glede celotno priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo. Obrestna odločitev sodišča druge stopnje je zato pravilna.

Revizijsko sodišče zato zaključuje, da ni utemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Glede na to in ker ob uradnem preizkusu ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je moralo v celoti neutemeljeno revizijo toženca zavrniti (393. člen ZPP).