Jedro

Glede na vsebino določb prvega odstavka 11. člena Zakona o tajnih podatkih (ZTP), mora biti tajnost podatka v vsakem primeru določena, bodisi ob njegovem nastanku bodisi ob določitvi posamezne naloge za naprej.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29. 11. 2013 obsojenega A. R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov po prvem odstavku 260. člena v zvezi s 7. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo denarno kazen sto dnevnih zneskov po 100,00 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe, če se je ne bo dalo niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Sodišče je obsojencu na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče je s sodbo z dne 21. 10. 2014 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je 20. 5. 2015 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP zagovornik utemeljuje s tem, da je sodišče druge stopnje prekoračilo svoja pooblastila, ker je drugače kot sodišče prve stopnje presodilo, da je obsojenec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja izdaje državne tajnosti po 359. členu Kazenskega zakonika (KZ). Čeprav je tako kot sodišče prve stopnje presodilo, da je nov kazenski zakon milejši in dejanje obsojenca pravno opredelilo po 260. členu KZ-1, je sodišče druge stopnje s svojo razlago nadomestilo napačno utemeljitev sodišča prve stopnje, ki je presodilo, da je obsojenec sicer izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja izdaje uradne tajnosti po 266. členu KZ. Ker obrambi ni bila dana možnost opredeliti se do spremembe pravne opredelitve dejanja po zakonu, ki je veljal v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja, je sodišče druge stopnje kršilo obsojenčeve ustavne pravice do obrambe, do izjave ter do pritožbe.

Zagovornik sodišču nadalje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodbo oprlo na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo 35. in 37. člena Ustave RS. Novinar V. Z. je namreč pogovor z obsojencem snemal brez njegove privolitve in dne 17. 6. 2007 prav tako brez njegove privolitve objavil del pogovora, ki ni bil namenjen javnosti. Zato bi moralo sodišče izločiti nedovoljeni dokaz in na podlagi teorije sadeža zastrupljenega drevesa tudi vse dokaze, ki so s tem dokazom povezani. Razlogi v sodbi sodišča druge stopnje, s katerimi je identične pritožbene navedbe zavrnilo, so pomanjkljivi in dvoumni.

V zvezi z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja tri sklope kršitev. Najprej navaja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv, ker v izreku ni navedeno, katere podatke naj bi obsojenec razkril, v katerem dokumentu so zabeleženi in kakšno stopnjo tajnosti imajo. V izreku je le pavšalno navedeno, da naj bi bili ti podatki vsebinsko zajeti v programu dela Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA). Sodišče pa je šele v obrazložitvi sodbe pojasnilo, katere tajne podatke naj bi obsojenec razkril. Gre zgolj za sklepanje sodišča, ki nima podlage v izvedenih dokazih oziroma dokumentih, iz katerih bi bilo nedvoumno razvidno, da gre za tajne podatke, ki so kot taki opredeljeni in določeni ter ustrezno dokumentirani v skladu z Zakonom o tajnih podatkih (v nadaljevanju ZTP). Zagovornik še navaja, da so se dogodki, o katerih je obsojenec govoril z novinarjem, zgodili po sprejemu programa SOVE in zato ti podatki in dejstva niso mogli biti zajeti v programu. Identične pritožbene navedbe je sodišče druge stopnje pavšalno zavrnilo. Poleg tega se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do prvoočitanega izvršitvenega ravnanja obsojenca, do izjave, ki je bila objavljena 16. 6. 2007. Sodišče druge stopnje pa je pritožbene navedbe s tem v zvezi zavrnilo z neprepričljivim pojasnilom. Nadalje zagovornik navaja, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o krivdi obsojenca. Sodišče prve stopnje zgolj ugotavlja, da je obsojenec ravnal z eventualnim naklepom, pri čemer ne pojasni, na podlagi katerih okoliščin in dejstev je prišlo do takega zaključka. Sodišče druge stopnje pa na podrobne in konkretne pritožbene navedbe v zvezi z neobstojem krivde pri obsojencu ni odgovorilo. Zagovornik sodišču druge stopnje tudi očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, s čimer je kršilo obsojenčevi pravici iz 22. člena in 25. člena Ustave.

Ne da bi opredelil kršitev zagovornik navaja, da ravnanje obsojenca ni kaznivo, četudi bi bili izpolnjeni in dokazani vsi znaki kaznivega dejanja izdaje tajnosti po 260. členu KZ-1, ker je bilo razkritje dejstev s strani obsojenca v javnem interesu in je podan privilegij nekaznivosti, kot je določen v predlogu novele KZ-1C, ki spreminja 206. člen KZ-1. Ne glede na to, da določba 260. člena KZ-1 privilegija nekaznivosti ne vsebuje, predstavlja predlagana sprememba določbe le konkretizacijo ustavnih načel, ki jih mora sodišče upoštevati v vsakem primeru.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 1. 7. 2015 odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje presoji sodišča druge stopnje, da je obsojenec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po 359. členu KZ, in da je treba uporabiti določbo 260. člena KZ-1, ki je milejša. Iz izreka prvostopenjske sodbe namreč izhaja, da so z izvršitvenimi ravnanji obsojenca nastale škodljive posledice za politične koristi Republike Slovenije, kar je zakonski znak kaznivega dejanja izdaje državne tajnosti po 359. členu KZ. V tem delu tudi ne more iti za kršitev ustavnih pravic iz 22., 25. in 34. člena Ustave, ker sodišče druge stopnje pravne opredelitve obsojenčevega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ni spremenilo oziroma ni spreminjalo dejstev in okoliščin v izreku sodbe, obsojenec pa se je lahko opredelil do vseh relevantnih dejstev, ki so pomembna za ugotovitev zakonskega znaka državna tajnost. Sprememba pravne opredelitve po KZ je bila z vidika pravic obdolženca v kazenskem postopku in ob spoštovanju pravice do poštenega sojenja dopustna.

Ob zatrjevanju, da obsojenčevo ravnanje ni protipravno, gre za uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, in ne procesne kršitve, kot zatrjuje obsojenčev zagovornik. Pri tem zagovornik tudi spregleda, da je presoja pomembnosti razkritega podatka za javni interes glede na besedilo določbe 260. člena KZ-1 mogoča le ob očitku kaznivega dejanja po drugem odstavku tega člena. Enako velja tudi za predlog novele KZ-1C.

Glede zagovornikovih navedb o nedovoljenih dokazih vrhovna državna tožilka navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje v sklepu o zavrnitvi predloga obrambe za izločitev dokazov skladno s tretjim odstavkom 15. člena Ustave na podlagi tehtanja med interesom javnosti in pravico obsojenca do zasebnosti in tajnosti njegovih komunikacij dali prednost javnosti in svojo presojo obrazložili.

V zvezi z očitkom nerazumljivosti izreka vrhovna državna tožilka pojasni, da tudi če bi bila izjava z dne 16. 6. 2007 iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe izpuščena, to na obstoj kaznivega dejanja ne bi imelo vpliva, saj služi le boljši razumljivosti historičnega dogodka. Nadalje se ne strinja z navedbo zagovornika, da sodba nima razlogov o krivdi obsojenca, in da se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb s tem v zvezi ni opredelilo. V preostalem pa zahteva uveljavlja kršitve 395. člena ZKP, torej relativne bistvene kršitve določbe kazenskega postopka, ki terja konkretno zatrjevanje in dokazovanje vpliva na zakonitost sodbe. Vložnik pa teh kršitev ni uveljavljal na tak način. Tudi sicer pa se je sodišče druge stopnje v zadostni meri opredelilo do vseh pritožbenih navedb.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je 14. 7. 2015 o njem izjavil. Navedbam vrhovne državne tožilke nasprotuje in ponovno poudarja, da bi moralo sodišče glede na obsojencu očitano kaznivo dejanje upoštevati tudi javni interes razkritja določenih podatkov ter presoditi, če ta prevlada nad interesom države.

B.

5. Obsojencu se v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe očita, da je v izjavi novinarju, ki je bila objavljena 17. 6. 2007, razkril tajne podatke, ki so vsebinsko zajeti v programu dela SOVE za leto 2004, ki je bil označen s stopnjo tajnosti „strogo tajno“. V programu je SOVA kot prednostne naloge, ki jim bo namenila posebno pozornost, določila tudi zbiranje podatkov o nerešenih dvostranskih vprašanjih, ki so obremenjevale odnose Republike Slovenije s sosednjimi državami – tudi z Republiko Hrvaško (uveljavljanje zaščitene ekološko-ribolovne cone in neurejeno mejno vprašanje) ter uresničevanje slovenskih političnih in gospodarskih interesov na tem območju.

6. V izreku prvostopenjske sodbe je sodišče opisalo katere podatke je obsojenec sporočil novinarju in v katerem tajnem dokumentu naj bi bili ti podatki določeni. Sodišče prve stopnje, ki obsojencu očita, da je v izjavi novinarju razkril ne le vsebino komunikacije, ki jo je zaznala SOVA, temveč tudi tajne metode delovanja SOVE, je nato v 6. točki obrazložitve sodbe zgolj splošno navedlo, da so bile informacije, ki jih je novinarju sporočil obsojenec, pridobljene na podlagi programa dela SOVE za leto 2004. V 11. točki obrazložitve sodbe je sodišče sicer navedlo, da v programu posamezne metode dela SOVE niso določene, a da so v njem opredeljene naloge dela SOVE, in sicer pod točko 1.2 Bilateralni odnosi z državami v regiji. Vsebino te točke programa SOVE sodišče natančneje pojasni v 13 točki obrazložitve sodbe, kjer navede, da je obsojenec razkril v poročilu SOVE vsebinsko zajete tajne podatke, in sicer pridobivanje in vrednotenje podatkov, ki se nanašajo na mejna vprašanja, to pa je bilo neurejeno mejno vprašanje s Hrvaško in ribolovna cona na morju. Pridobivanje in vrednotenje podatkov iz tujine, ki so pomembni za zagotavljanje varnostnih, političnih in gospodarskih interesov države, je ena izmed temeljnih nalog SOVE (2. člen Zakona o slovenski varnostno-obveščevalni agenciji (v nadaljevanju ZSOVA)). Način, na katerega SOVA pridobiva in vrednoti podatke, je prilagojen konkretni nalogi. Iz določbe 19. člena ZSOVA, je razvidno, da zakon SOVI omogoča tudi tajno pridobivanje podatkov, o čemer odloča direktor SOVE (21. člen ZSOVA) ali predsednik Vrhovnega sodišča (24. člen ZSOVA). Iz predstavljenih določb izhaja, da mora uporaba tajne metode delovanja temeljiti na predhodni odredbi. Iz razlogov v obrazložitvi sodbe ni razvidno, da bi bilo v programu SOVE določeno tajno spremljanje mednarodnih zvez oziroma izvajanje prisluhov z namenom pridobivanja podatkov iz točke 1.2 programa SOVE. V 12. točki obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da so se prisluhi izvajali na podlagi programa dela SOVE za leto 2004 ter na podlagi odredb z dne 10. 5. 2004 in 6. 9. 2004. Vendar sodišče vsebine teh odredb niti ne predstavi niti ne pojasni, zakaj naj bi bili ti dve odredbi relevantni prav za konkretni primer prisluškovanja.

7. Prav tako je direktor SOVE tisti, ki skladno z ZTP določi, kateri podatki, pridobljeni pri izvajanju nalog agencije s tajnim sodelovanjem in posebnimi oblikami pridobivanja podatkov, so tajni (3. člen ZSOVA). Glede na vsebino določb prvega odstavka 11. člena ZTP, mora biti tajnost podatka v vsakem primeru določena, bodisi ob njegovem nastanku bodisi ob določitvi posamezne naloge za naprej. Pri tem je treba upoštevati vsebinsko opredelitev tajnega podatka v 5. členu ZTP. Sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve sodbe v zvezi s tem pojasni, da so bili prisluhi tajna operativna metoda ter bi imeli tudi tako pridobljeni podatki, če bi bili obveščevalno relevantni, isto stopnjo tajnosti kot dokument, na podlagi katerega so bili prisluhi odrejeni. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na določbo drugega odstavka 14. člena ZTP, ki določa, da se mora dokumentu, ki je sestavljen iz podatkov, ki so že bili določeni za tajne, določiti najmanj taka stopnja in rok tajnosti, kot jo ima uporabljen podatek najvišje stopnje oziroma najdaljšega roka tajnosti. V obravnavanem primeru pa ni šlo za podatke, ki bi nastali s sestavljanjem tajnih podatkov, temveč za podatke, ki so se pridobivali v okviru določene naloge SOVE in bi, kot povedano, moral organ ob začetku opravljanja naloge določiti tako morebitno tajnost operativne metode, kot tudi stopnjo tajnosti teh podatkov, ne glede na to, ali bo podatek za izvajanje naloge relevanten ali ne. Da bi bili podatki, ki jih je novinarju sporočil obsojenec, ob njihovem nastanku določeni za tajne, pa tudi ne izhaja iz sodbe. Zato je pritrditi navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu in je zato podana kršitev po 11. točki. prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Ker je sodišče ugotovilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in sodbo razveljavilo že iz tega razloga, drugih zatrjevanih kršitev ni presojalo.

C.

9. Zaradi ugotovljene procesne kršitve je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče glede na zgoraj povedano ugotoviti ali so podana vsa odločilna dejstva in na podlagi te ugotovitve presoditi o obsojenčevi kazenski odgovornosti.