Jedro

V regresni tožbi zadošča, da zavarovalnica trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in koliko. Nato pa morata zavarovanec ali odgovorna oseba trditi in dokazati, da nista ravnala v nasprotju s pogodbo, ali ugovarjati, da zavarovalnica ni pravilno likvidirala škode. V konkretnem primeru toženec ni dokazal, da ni ravnal v nasprotju s pogodbo, njegovi ugovori, da zavarovalnica ni pravilno likvidirala škode, pa so bili povsem pavšalni, nekonkretizirani, nanje pa je tožeča stranka ustrezno in konkretno odgovorila, ponudila je povsem zadostno trditveno podlago o načinu likvidacije škode. Ker so bile toženčeve navedbe v zvezi s pravilnostjo likvidacije škode povsem pavšalne, se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno posebej opredeljevati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da obresti od izvršilnih stroškov tečejo od 9. dne po prejemu sklepa o izvršbi, glede pravdnih stroškov pa tako, da se ti odmerijo v višini 640,90 EUR; sicer se pritožba zavrne in sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi, opr. št. VL 4274/2008, z dne 9.4.2008, ostane v veljavi, tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 8.345,85 EUR, in sicer skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.820,76 EUR od dne 14.4.2005 dalje do plačila, od zneska 2.671,60 EUR od dne 27.6.2007 dalje do plačila in od zneska 853,49 EUR od dne 27.6.2007 dalje do plačila, izvršilne stroške v znesku 60,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sklepa o izvršbi dalje do plačila in pravdne stroške v znesku 892,79 EUR, vse v roku 15 dni, po preteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne drži, da je vozil pod vplivom alkohola. Jasno je izpovedal, tako kot priča D.P., da je alkoholne pijače pil šele kasneje, potem ko je bil že odpuščen iz bolnice. Sodišče bi moralo to razjasniti z zaslišanjem policistov, ki sta odredila preizkus alkoholiziranosti, še posebej zato, ker je bil zapisnik napravljen bistveno kasneje in v čudnih okoliščinah. Sodišče bi moralo pribaviti celoten spis. V postopku se ni ugotavljalo, ali je 2,8 g/kg več kot 0,5 promila alkohola, pri čemer se toženec tudi ni strinjal s samo količino, gre za uporabo materialnega prava. Sporna je tudi višina zahtevka, sodišče se do navedb toženca v tej smeri ni opredelilo, temveč je sledilo le navedbam tožeče stranke. Tožeča stranka ni preverila, ali gre dejansko za škodo na vozilu v višini 4.820,76 EUR. Glede na nastale poškodbe je previsoko izplačilo tudi za nepremoženjsko škodo, nedvomno pa od toženca ni mogoče zahtevati povrnitve odvetniških stroškov, saj to ni pravno priznana škoda. Toženec ni dolžan plačati zakonskih zamudnih obresti, saj bi to pomenilo, da bi plačal več kot 8.345,85 EUR (prej 2.000.000,00 SIT), torej več kot je bil zakonski limit v času škodnega dogodka. Znesek 4.296,47 EUR je bil plačan 20.4.2005 in ne 14.4.2005, to je važno zaradi teka zamudnih obresti. Znesek 524,29 EUR je bil nakazan 26.4.2005 in ne 14.4.2005. Znesek 2.471,60 EUR je bil nakazan dne 19.2.2007 in ne dne 27.6.2006. Zahtevek je zastaran, triletni rok je že potekel, pri čemer se rok šteje od dneva, ko bi tožeča stranka morala izplačati odškodnino, ne pa od dneva izplačila. Tožeča stranka ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov 60,50 EUR od dneva izdaje sklepa o izvršbi dalje, saj je v sklepu o izvršbi navedeno, da gredo obresti od izvršilnih stroškov od poteka 8. dnevnega paricijskega roka. Izreka o stroških se ne da preizkusiti. Od zneska 892,79 EUR kar 363,76 EUR predstavljajo stroški prevodov, pri čemer pa je tožeča stranka nosila tovrstne stroške v tem postopku le v višini 95,69 EUR + 77,85 EUR + 15,14 EUR.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje glede odškodninske odgovornosti toženca (pri čemer ta za pritožbo tudi ni več sporna), kakor tudi za zaključek o njegovi alkoholiziranosti v času prometne nesreče in o stopnji alkohola v krvi, 2,8 g/kg. Dokazno oceno sodišča prve stopnje s tem v zvezi pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj je skladna z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, je pa tudi povsem prepričljiva. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v verodostojnost zapisnika o ogledu z dne 15.8.2004 (priloga A1), iz katerega ne izhaja, da bi bil preizkus alkoholiziranosti pri tožencu narejen šele več ur po nesreči, že po odpustu iz bolnišnice. Kaj takšnega bi bilo povsem neobičajno. Povsem prepričljiva je izpovedba oškodovanca, da sta oba (priča in toženec) opravila preizkus alkoholiziranosti na kraju nezgode. Upravičeno je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z zaslišanjem policistov in tudi za pribavo „vse dokumentacije v zvezi z nesrečo“, saj bi šlo za dokazovanje že dokazanih dejstev. V postopku pred sodiščem prve stopnje (tudi) za toženca ni bilo sporno, da je 2,8 g/kg več kot 0,5 promila. Pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da je 0,5 g/kg 0,5 promila, 2,8 g/kg pa torej kar 2,8 promila.

Nesporno je torej toženec kršil zavarovalno pogodbo. V regresni tožbi, kakršna je konkretna, zadošča, da zavarovalnica trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in koliko. Nato pa morata zavarovanec ali odgovorna oseba trditi in dokazati, da nista ravnala v nasprotju s pogodbo, ali ugovarjati, da zavarovalnica ni pravilno likvidirala škode (primerjaj komentar 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP, Ljubljana, april 2008, stran 73). V konkretnem primeru torej toženec ni dokazal, da ni ravnal v nasprotju s pogodbo, njegovi ugovori, da zavarovalnica ni pravilno likvidirala škode, pa so bili povsem pavšalni, nekonkretizirani, nanje pa je tožeča stranka ustrezno in konkretno odgovorila, ponudila je povsem zadostno trditveno podlago o načinu likvidacije škode (primerjaj pripravljalno vlogo z dne 25.3.2009, list. št. 56). Ker so bile toženčeve navedbe v zvezi s pravilnostjo likvidacije škode povsem pavšalne, se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Napačno je tudi stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo zakonsko določeni maksimum za povračilo škode v času odločanja sodišča prve stopnje (8.345,85 EUR oz. 2.000.000,00 SIT). Zakonska omejitev uveljavljanja povračila zaradi izgube zavarovalnih pravic po 7. členu ZOZP, velja namreč za glavnico povračila oškodovancem, ne pa tudi za morebitne zamudne obresti. Tožeča stranka je tako upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti, kakor tudi do stroškov, ki so ji v zvezi s plačilom odškodnine nastali, to je tudi do stroškov odvetniškega zastopanja (primerjaj komentar 7. člena ZOZP, Ljubljana, april 2008, stran 71). Datumi začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zneskov 4.820,76 EUR, 2.671,60 EUR in 853,49 EUR, za toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bili sporni. Pritožbene navedbe zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (337. člen ZPP). Poleg tega se pritožnik glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.671,60 EUR pritožuje v svojo škodo. Po sodbi tečejo obresti od 27.6.2007, pritožba pa predlaga tek obresti od 19.2.2007. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede vprašanja zastaranja. Tožeča stranka pred dnem izplačila škode od toženca ni mogla uveljavljati vtoževane povračilne terjatve, ne glede na to, kdaj bi morala odškodnino na podlagi toženčevega obveznega zavarovanja plačati oškodovancu. Gre za pogodbeno dogovorjen primer izgube zavarovalnih pravic, do katerih je lahko prišlo šele, ko je bila oškodovancu izplačana odškodnina.

Pritožba pa je utemeljena glede grajanja pričetka teka zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov v znesku 60,50 EUR, ki ne tečejo že od dne izdaje sklepa o izvršbi, temveč šele od 9. dne po prejemu sklepa o izvršbi (primerjaj predlog za izvršbo in sklep o izvršbi), delno pa tudi glede odmere pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče se strinja, da gre tožeči stranki 363,76 EUR stroškov prevodov, ki so stroški nastali v zvezi z vložitvijo predloga za izvršbo in ne stroški prevodov, potrebnih tekom tega pravdnega postopka. Seveda je tožeča stranka upravičena tudi do teh stroškov, ki so stroški v takšni višini kot jih navaja pritožnik, torej skupaj 188,68 EUR. Tožeči stranki gre tudi taksa za sodbo v višini 83,46 EUR, prizna pa se ji tudi 5,00 EUR administrativnih stroškov, priglašenih z vlogo z dne 25.3.2009, skupaj 640,90 EUR.

V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (358., 353. člen ZPP).

Ker je pritožnik s pritožbo uspel le v manjšem delu, le glede stranske terjatve, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP).