Jedro

V obravnavanem primeru je pomembno, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ali je zavarovalni primer že nastal do 12:30

7.1.2000, ko je bila sklenjena sporna zavarovalna pogodba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo 842.159,00 SIT spp.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni pomembno, ali je tožeča stranka vedela, da je zavarovalni primer že nastal, ko je dne 7.1.2000 sklepala sporno zavarovalno pogodbo. Tožena stranka se namreč ni upirala plačilu - izpolnitvi svoje obveznosti iz sklenjene zavarovalne pogodbe s trditvami o dejstvih, ki tvorijo abstraktni dejanski stan 3. odstavka

898. člena ZOR. Pa tudi iz priložene police (v prilogi B1) ni razvidno, da bi šlo za situacijo, ki jo ureja 3. odstavek 898. člena ZOR.

Pač pa je v obravnavanem primeru pomembno, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ali je zavarovalni primer že nastal do 12:30 7.1.2000, ko je bila sklenjena sporna zavarovalna pogodba (2. odstavek 898. člena ZOR; primerjaj s tem v zvezi zapisnik o izpovedbi prokurista tožeče stranke A.A., l. št. 43). O tem, kdaj je zavarovalni primer nastal, to je kdaj je prišlo do kraje tovornega vozila s prikolico, nista izpovedovala ne direktor tožeče stranke B.B. ne prokurist tožeče stranke A.A.. S.S. in A.A. sta izpovedovala le o času, ko sta za krajo tovornega vozila izvedela.

Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tovornjak s prikolico s parkirišča odpeljan ponoči. Prav tako iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi, da je ob 18-ih dne 7.1.2000 krajo tovornega vozila s prikolico prijavil direktor tožeče stranke. Čim pa je tako, je do kraje lahko prišlo le v noči s 6. 1. na 7.1.2000. Dne 7.1.2000 ob 18-ih je namreč direktor tožeče stranke že prijavil tatvino.

Pritožbeno sodišče doslej razloženemu dodaja dvoje. Prvič, tožeča stranka ni ponudila nobenih konkretnih nasprotnih trditev k trditvam tožene stranke o času nastanka spornega zavarovalnega primera. In drugič, v tožbeni naraciji je tožeča stranka navajala (le), da je do zavarovalnega primera prišlo 7.1.2000, čeprav je bila sporna zavarovalna pogodba sklenjena 7.1.2000 ob 12:30. Tožeča stranka se ni sklicevala na morebiten dogovor iz 3. odstavka 898. člena ZOR. Tako se tožbene trditve o obstoju obveznosti izpolnitve po sporni zavarovalni pogodbi izkažejo kot premalo konkretne, upoštevaje pri tem 1. in 2. odstavek 898. člena ZOR.

Glede na obrazloženo ne držijo pritožbene trditve, češ da ni znano, kdaj je bilo vozilo odtujeno. Natančna ura kraje morda res ni znana.

A za pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 898. člena ZOR) to tudi ni potrebno.

Prav tako ne držijo pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni navedlo podlage za svojo odločitev. Sodišče prve stopnje se je namreč sklicevalo na 898. člen ZOR, in v razlogih zapisalo, da je sporna zavarovalna pogodba nična. Katera dejstva so pravno relevantna za pravilno uporabo 2. odstavka 898. člena ZOR, je pritožbeno sodišče obrazložilo že uvodoma. Prav ta dejstva pa je prvostopenjsko sodišče tudi ugotovilo. Zato je popolno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna.

Okoliščine sklepanja sporne zavarovalne pogodbe ob obrazloženem izzvenijo kot nepomembne. Zato se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s tistimi pritožbenimi trditvami, ki izpodbijajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o le-teh. Iz istega razloga tudi ne morejo biti pomembni k pritožbi predloženi dokazi.

Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prim. 2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku

165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.