Jedro

Tožnik (policist) je delovne obveznosti izpolnjeval v skladu s prakso, ki jo je tožena stranka dopuščala, zato njegovega ravnanja z gotovino ni mogoče šteti kot kršitev delovne obveznosti, ki bi utemeljevala izrek disciplinske sankcije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo Odločbo Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Policijske uprave A., št. ... z dne 5. 12. 2014 in Sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 29. 12. 2014 v delih, ki se nanašajo na tožečo stranko, ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške zastopanja po odvetniku v disciplinskem postopku v znesku 664,53 EUR. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 653,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ravnanje tožnika v skladu z ustaljeno prakso pri toženi stranki še ne pomeni, da je ravnanje pravilno, dopustno in zakonito ter da ga je tožena stranka dolžna tolerirati. Od vsakega policista, še posebej pa od tožnika kot policijskega inšpektorja - pomočnika komandirja, je pričakovati, da bo glede denarja od glob ravnal tako, kot je predpisano. Ravno upoštevanje predpisanih postopkov lahko prepreči posledico, do katere je v konkretnem primeru tudi prišlo. Sodišče je bilo pri presoji izpodbijanih odločitev o disciplinski odgovornosti tožnika ugotavljalo, kakšna je bila praksa pri toženi stranki, pri tem pa je v celoti zanemarilo obveznost tožnika ravnati v skladu z Navodilom. To določa, da mora vodja izmene gotovino predati vodstvenemu delavcu, v konkretnem primeru tožniku kot pomočniku komandirja. Ker tožnik ni izpolnil svojih dolžnosti, je podana njegova disciplinska odgovornost. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija presojo sodišča prve stopnje o neobstoju tožnikove disciplinske odgovornosti v zvezi z očitanimi lažjimi disciplinskimi kršitvami, zaradi katerih je bila tožniku izrečena denarna kazen v višini 3 % plače za mesec oktober 2014. Očitane kršitve so se nanašale na delo 2. 10. 2014 oziroma na manjko plačilnega naloga in gotovine v znesku 1.500,00 EUR z dne 3. 10. 2014. Sodišče prve stopnje je kot odločilno izpostavilo stališče, da je tožnik ravnal v skladu z ustaljeno prakso na Postaji mejne policije B., za katero je vedel tudi njemu nadrejeni komandir. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

7. Delavcu, ki krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, lahko delodajalec v primeru ugotovljene disciplinske odgovornosti izreče opomin ali druge disciplinske sankcije, kot so npr. denarna kazen ali odvzem bonitet, če so določene v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti (172. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013 in nasl.). Tožena stranka se je oprla tudi na določila iz XVII. poglavja Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) o disciplinski odgovornosti javnih uslužbencev, vendar pa je, kot nakazano, zmotno presodila, da je v tožnikovem ravnanju podana podlaga za ugotovitev disciplinske odgovornosti.

8. Čeprav lahko policist v skladu z 10. členom Navodila o poslovanju z materialom in gotovino za operativne potrebe Ministrstva za notranje zadeve, Policije in Inšpektorata RS za notranje zadeve št. ... z dne 12. 6. 2006 izterjano gotovino razdolži pri vodstvenem delavcu prvi naslednji dan le izjemoma - v primeru, če vodstvenega delavca ni v službi, (praviloma pa do konca delovnega dneva), je bila na Postaji mejne policije stalna praksa, da se je gotovino razdolževalo le enkrat dnevno, in sicer zjutraj za pretekli dan. Navodilo ne določa, da bi moral vodstveni delavec aktivno preverjati stanje gotovine pri vodji izmene, ki bi praviloma moral gotovino razdolžiti pri vodstvenemu delavcu do konca tekočega dne. Tožnik kot vodstveni delavec 2. 10. 2014 ni bil dolžan aktivno poseči v razdolžitev gotovine, za katero je bil zadolžen vodja izmene C.C. Tožnik je šele ob začetku naslednjega delovnega dne 3. 10. 2014 prevzel mapo z globami in gotovino za pretekli delovni dan. To, da je prišlo do manjka, ni odločilno za presojo njegove disciplinske odgovornosti. Ker je delovne obveznosti izpolnjeval v skladu s prakso, ki jo je tožena stranka dopuščala, tožnikovega ravnanja ni mogoče šteti kot kršitev delovne obveznosti, ki bi utemeljevala izrek disciplinske sankcije.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo ter sklep utemeljeno razveljavilo, posledično pa pravilno ugodilo tudi zahtevku na povračilo stroškov, ki so tožniku nastali v zvezi z disciplinskim postopkom.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (155., 165. člen ZPP).