Jedro

Ker je pravna podlaga za izvajanje storitev tožeče stranke prenehala s potekom časa, za katerega je bila Pogodba sklenjena, ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na okoliščine v sferi tožene stranke, ki bi naj slednji nalagale obveznost, da tudi po izteku pogodbenega razmerja s tožečo stranko vzdržuje parkirišča oziroma zagotavlja sanitarne objekte na parkiriščih. Materialnopravno je zmotno naziranje tožeče stranke, da je za odločitev v obravnavani zadevi relevantno, ali je za toženo stranko obstajala obveznost ali vsaj potreba, da tudi po prenehanju Pogodbe zagotavlja sanitarne objekte na parkiriščih. Za opustitve tožene stranke in morebitne sankcije, ki bi toženo stranko doletele zaradi morebitne opustitve izvajanja obveznosti zagotavljanja sanitarnih objektov na parkiriščih, nosi odgovornost tožena stranka, tožeča stranka pa s temi argumenti ne more utemeljevati obstoja razmerja med pravdnima strankama. To namreč ni stvar tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 382,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v skupnem znesku 16.775,83 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 2.172,60 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do nekaterih navedb in dokazov tožeče stranke (npr. dopisa tožene stranke z dne 12. 7. 2013), ki naj bi dokazovali, da je bila namestitev sanitarnih objektov na parkiriščih ob cestah obvezna in tudi po mnenju tožene stranke nujna, zaradi česar naj bi v sodbi manjkali razlogi o odločilnih dejstvih in je naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je ustrezno obrazložena, iz nje je mogoče razbrati vse razloge o odločilnih dejstvih ter jo je posledično mogoče preizkusiti. Ustavno sodišče je v več svojih odločbah pojasnilo, da sodišče niti ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke. Dolžno se je opredeliti do relevantnih nosilnih naziranj strank,1 kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Prav tako ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke izrecen, saj lahko izhaja iz celotnega konteksta obrazložitve.2 Z očitkom bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka po vsebini nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in materialnopravni presoji ugotovljenih dejstev, kar pomeni uveljavljanje drugih pritožbenih razlogov, do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožena stranka vedela za izvajanje storitev tožeče stranke tudi po izteku veljavnosti pogodbe št. 2431-13-000677 (v nadaljevanju: Pogodba) dne 11. 7. 2015 in s tem soglašala. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da po določbi prvega odstavka 614. člena Obligacijskega zakonika – OZ zakupna pogodba, sklenjena za določen čas, po preteku časa zakupa preneha ex lege, ter da nobeni pogodbeni stranki v takem primeru ni treba storiti ničesar, še zlasti ne posebej izjavljati, da je pogodba prenehala.3 Posledično se tožeča stranka neutemeljeno zavzema za drugačno materialnopravno naziranje, v skladu s katerim terja aktivno ravnanje tožene stranke v zvezi s prekinitvijo izvajanja storitev tožeče stranke. Tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na pisno izjavo priče A. A., v kateri je ta zapisal, da naj bi mu B. B. kot predstavnik naročnika izrazil zadovoljstvo z delom tožeče stranke ter naročil, naj zaradi zamude pri pripravi novega razpisa za obdobje po 11. 7. 2015 z delom nadaljuje tožeča stranka, saj naj bi bilo to nujno zaradi letne sezone in razmer na parkiriščih, za katere je v času pogodbenega razmerja skrbela tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu na naroku z dne 6. 6. 2019 odločilo, da se pisne izjave, ki jih je priložila tožeča stranka, med katere sodi tudi izjava A. A., kot dokaz zavrnejo. Višje sodišče poudarja, da navedena izjava vsebuje trditve o dejstvih, ki jih tožeča stranka konkretno niti ni zatrjevala. Tožeča stranka tako ni zatrjevala, da naj bi ji B. B. izrecno izjavil, da naj nadaljujejo z delom tudi po izteku pogodbeno določenega obdobja, niti iz njenega dokaznega predloga za zaslišanje B. B. v tožbi ni konkretizirala, o čem naj bi navedeni izpovedoval. Navedb, ki izhajajo iz izjave A. A., tožeča stranka v postopku, zlasti pa ne v tožbi, na katero se sklicuje, ni podala, kar nedvomno pomeni, da za dokazovanje tega dejstva B. B. ni predlagala. Ker pa dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, je sodišče prve stopnje dokaz s pisno izjavo A. A. utemeljeno zavrnilo.

7. Ravnanje tožene stranke tudi ne utemeljuje sklepanja, da je med pravdnima strankama prišlo do molče obnovljenega zakupa po določbi 615. člena OZ, kot trdi tožeča stranka. Uporaba tega instituta je utemeljena na situaciji, ko je želja po nadaljevanju razmerja, ki je s potekom pogodbe za določen čas ugasnilo, obojestranska.4 V obravnavani zadevi takšne želje po nadaljevanju razmerja ni bilo. Kot že pojasnjeno, tožeča stranka ni dokazala, da bi ji tožena stranka izjavila, da naj nadaljuje z izvajanjem storitev tudi po izteku Pogodbe. Višje sodišče poudarja, da tožeča stranka tudi nikoli ni prerekala navedbe tožene stranke, da 7. točka tehničnih pogojev, ki so sestavni del Pogodbe, tožeči stranki nalaga obveznost odstranitve sanitarnih objektov po prenehanju Pogodbe. Na neprerekanje teh navedb je tožena stranka izrecno opozorila v svoji pripravljalni vlogi z dne 23. 11. 2018 (str. 2 vloge), tožeča stranka pa je v svoji 2. pripravljalni vlogi trdila le, da je objekte odstranila po izrecnem pozivu tožene stranke z dne 27. 10. 2015, medtem ko navedbe tožene stranke, da je bila to njena obveznost že neposredno po Pogodbi, ni konkretno prerekala. To pomeni, da se takšna navedba tožene stranke po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP šteje za neprerekano in zatrjevano dejstvo za priznano. Glede na navedeno citirano določilo tehničnih pogojev nedvoumno dokazuje, da bi morala tožeča stranka po izteku Pogodbe svoje nameščene objekte odstraniti. To pa utrjuje pravilnost materialnopravne presoje sodišča prve stopnje, da iztek časa veljavnosti Pogodbe pomeni ex lege prenehanje Pogodbe, ki od tožene stranke ni terjal nobenega dodatnega ravnanja, saj je vrnitev nepremičnin tožene stranke v stanje pred uveljavitvijo Pogodbe določala sama Pogodba (oziroma tehnični pogoji, ki so bili njen sestavni del). To pa potrjuje pravilnost presoje, da instituta molče obnovljenega zakupa v okoliščinah konkretne zadeve ni mogoče uporabiti. Dodatno pa je tožena stranka tudi v primernem roku z dopisoma z dne 11. 8. 2015 in 14. 9. 2015 zavrnila plačilo storitev tožeče stranke in v obeh dopisih izrecno pojasnila, da pravne podlage za plačilo tožeči stranki ni. Tožeča stranka neutemeljeno poskuša ustvariti vsebinsko razliko med obema dopisoma. Že v dopisu z dne 11. 8. 2015 je tožena stranka odgovorila, da tožeča stranka terja plačila na podlagi Pogodbe, ki se je iztekla 11. 7. 2015. Na tem mestu velja opozoriti, da tožeča stranka v pritožbi navaja, da pravda ne teče v smeri izvajanja Pogodbe, temveč v smeri pridobitve plačila za njene opravljene storitve, kar je protislovno listinski dokumentaciji – računom tožeče stranke, iz katere izhaja, da je tožeča stranka plačilo za svoje storitve od tožene stranke opredeljevala ravno na podlagi Pogodbe. Kot že obrazloženo, glede na naravo Pogodbe – pogodba za določen čas – in njena določila (v povezavi s tehničnimi pogoji kot njenim sestavnim delom) o obvezi odstranitve objektov po poteku Pogodbe, tožena stranka v spornem dopisu ni bila dolžna tožečo stranko ponovno pozivati na odstranitev objektov. Zato so navedbe tožeče stranke, s katerimi dopis tožene stranke z dne 11. 8. 2015 poskuša interpretirati kot strinjanje tožeče stranke z izvajanimi storitvami, materialnopravno zmotne.

8. Ker je pravna podlaga za izvajanje storitev tožeče stranke prenehala s potekom časa, za katerega je bila Pogodba sklenjena, ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na okoliščine v sferi tožene stranke, ki bi naj slednji nalagale obveznost, da tudi po izteku pogodbenega razmerja s tožečo stranko vzdržuje parkirišča oziroma zagotavlja sanitarne objekte na parkiriščih. Materialnopravno je zmotno naziranje tožeče stranke, da je za odločitev v obravnavani zadevi relevantno, ali je za toženo stranko obstajala obveznost ali vsaj potreba, da tudi po prenehanju Pogodbe zagotavlja sanitarne objekte na parkiriščih. Za opustitve tožene stranke in morebitne sankcije, ki bi toženo stranko doletele zaradi morebitne opustitve izvajanja obveznosti zagotavljanja sanitarnih objektov na parkiriščih, nosi odgovornost tožena stranka, tožeča stranka pa s temi argumenti ne more utemeljevati obstoja razmerja med pravdnima strankama. To namreč ni stvar tožeče stranke. Na podlagi navedenega za odločitev sodišča niso pomembne obširne pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje opisano napačno materialnopravno stališče. Iz istega razloga za odločitev niso pomembne navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje, da je sanitarne objekte na parkiriščih redno vzdrževala. Če tožeča stranka ni imela podlage izvajanja storitev vzdrževanja sanitarnih objektov za toženo stranko, tega stroška ne more prevaliti na toženo stranko.

9. Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni presojalo z vidika neupravičene pridobitve po določbi 190. člena OZ. V okoliščinah obravnavane zadeve tožeča stranka po izteku Pogodbe ni imela nobenih obveznosti do tožene stranke in tako storitev za toženo stranko ni bila dolžna izvajati, niti od tožene stranke ni dobila kakršnegakoli znaka, da naj nadaljuje z izvajanjem storitev kljub izteku Pogodbe. Glede na navedeno po določbi 191. člena OZ ne more zahtevati vračila domnevno neupravičeno pridobljene koristi tožene stranke. Glede sklicevanja na institut poslovodstva brez naročila pa je tožeča stranka izvajala storitve, za katere je vedela, da zanje nima podlage, saj je pogodbeno razmerje med strankama že prenehalo, in da je že na podlagi Pogodbe (katere del so bili, kot rečeno, tehnični pogoji) tožena stranka od nje zahtevala, da po izteku Pogodbe odstrani sanitarne objekte. Posledično je torej njeno ravnanje v izrecnem nasprotju z voljo tožene stranke, v razmerju do katere bi naj bila tožeča stranka poslovodja brez naročila. Zato je tudi po tej pravni podlagi njen zahtevek neutemeljen. S sklicevanjem na splošna načela obligacijskega prava pa tožeča stranka prav tako ne more uspeti, upoštevajoč pravilno presojo sodišča prve stopnje, da toženi stranki v okoliščinah obravnavane zadeve ne gre očitati nikakršnega ravnanja v nasprotju s splošnimi načeli obligacijskega prava.

10. Ker se glede stroškov postopka tožeča stranka pritožuje le v posledici očitane zmotne odločitve o glavni terjatvi, ki pa jo je višje sodišče presodilo kot pravilno, višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede stroškov postopka.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi predloženega stroškovnika in Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 625 točk za pritožbo po tar. št. 18/1 in 12,5 točk materialnih stroškov, skupno 637,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 382,50 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001. 2 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 in 2. točka obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003. 3 Juhart, M., v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, 2004, str. 713. 4 Ibid., str. 714.