Jedro

Tudi ustni dogovor o odloženem plačilu zapadle terjatve je pogodba. Pogodba pa je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe, ki ostanejo na nivoju dogovarjanj o rokih in načinu odloženega plačila, ki jih je potrdila tožeča stranka, ne zavezujejo. Vsaka stranka jih lahko prekine, kadar hoče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 54667/2015 z dne 3. 5. 2015 v veljavi v delu, kjer je bilo toženi stranki naloženo plačilo 610,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2015 in izvršilni stroški v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi naprej. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 65,40 EUR, v roku 8 dni, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tako je odločilo po ugotovitvi, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o naročniškem razmerju za uporabo mobilnih elektronskih komunikacij z aneksom, na podlagi katere je tožeča stranka svoje obveznosti zagotavljati tožencu naročene storitve izpolnila, toženec pa ne, ker naročnine in storitev za dodeljeno mu telefonsko številko po izstavljenih in zapadlih računih v obdobju od 3. 5. 2014 do 3. 10. 2014 ni poravnal. Toženčev ugovor o odlogu plačila je zavrnilo kot nedokazan.

3. Toženec se laično pritožuje zoper sodbo. Navaja, da se z njo ne strinja, ker tožeča stranka ponavlja, da od 12. 5. 2015, ko se je zaposlil, ni še ničesar plačal. Tega ne zanika. Pojasnjuje, da je dobil sklep o izvršbi prej kot plačo. Ni mu preostalo drugega, kot da se pritoži in sodišču uspe prikazati, kako je potekal dogovor s tožečo stranko. Tudi če bi začel z odplačili, bi moral plačati sodne stroške, izterjava bi se začela. Dogovor, ki je tekel med njim in pravno zastopnico tožeče stranke, je torej ničen. Ne drži, da se ga ni držal. Opisuje svoje slabe premoženjske razmere. Naproša tožečo stranko, naj zadevo rešijo po drugi poti, ali pa naj vztraja pri tožbi, on pa ne bo rekel, da ne bo nič plačal. Vendar je to glede na njegovo trenutno stanje praktično nemogoče. 4. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je zahtevala izpolnitev pogodbene obveznosti: plačilo naročnine in telekomunikacijskih storitev po mesečno izstavljenih računih. Tožena stranka obstoju, višini in zapadlosti terjatve ni ugovarjala. Tudi v pritožbi priznava, da na njen račun (tudi po pridobitvi zaposlitve) ni plačala ničesar. V postopku se je smiselno branila z ugovorom odloženega plačila. Tožeča stranka je sklenitev takega dogovora zanikala. Potrdila je, da je tožencu v izvensodni izterjavi ponudila več možnosti za plačilo zapadle terjatve, ki jih ni izkoristil. Zato je vztrajala pri tožbi.

7. Sodišče prve stopnje je toženčev ugovor pravilno zavrnilo kot nedokazan. Trditveno in dokazno breme za ugovore, s katerimi se je toženec branil, je bilo na njem (212. člen ZPP). Že njegove navedbe o vsebini dogovora so bile nejasne in nedoločne (glede načina in roka odloženega plačila). Med postopkom jih je spreminjal. Enkrat je navajal, da so dogovori tekli v smeri, da bi z novo zaposlitvijo pričel vračati dolg (list. št. 11). Drugič, da se po nastopu zaposlitve (šele) dogovorijo, kako in v koliko obrokih bi se dalo plačati (list. št. 79 spisa). Relevantnih dokazov za sklenitev in obstoj dogovora ni ponudil. Tudi ustni dogovor o odloženem plačilu zapadle terjatve je pogodba. Pogodba pa je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ(1)). Toženec bi torej moral za uspeh svojega ugovora zatrjevati in dokazati, da sta se pravdni stranki ne le dogovarjali, pač pa tudi izrecno dogovorili, do kdaj in na kakšen način je odloženo plačilo že zapadlega dolga oziroma vtoževane terjatve. Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe, ki ostanejo na nivoju dogovarjanj o rokih in načinu odloženega plačila, ki jih je potrdila tožeča stranka, ne zavezujejo. Vsaka stranka jih lahko prekine, kadar hoče (prvi odstavek 20. člena OZ). Ker tožena stranka ni zmogla trditvenega niti dokaznega bremena o sklenitvi zatrjevanega dogovora o odloženem plačilu, je ob nespornem dejstvu, da je vtoževana pogodbena obveznost po zapadlosti ostala neplačana, tožbenemu zahtevku pravilno ugodeno (prvi odstavek 239. člena OZ). Tožeča stranka je namreč upravičena zahtevati od tožene stranke kot dolžnika izpolnitev obveznosti, za katere sta se pogodbeno dogovorila. Tožena stranka pa je sprejete pogodbene obveznosti dolžna izpolniti pošteno v vsem, kot se glasijo. Pritožnikovo slabo premoženjsko stanje ne more omajati pravilnosti sprejete odločitve. Ali bo tožeča stranka zaradi njih pripravljena skleniti s toženo stranko dogovor o načinu izpolnitve, kot predlaga toženec v pritožbi, pa je lahko predmet nadaljnjih pogajanj med njima in ne stvar tega pritožbenega postopka.

8. Sodba je torej materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče v njej tudi ni našlo tistih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP(2)). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena istega zakona).

9. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.

Op. št. (1): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami Op. št. (2): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami