Jedro

Pri dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo enemu izmed roditeljev so njegove koristi pogojene predvsem z vsestransko primernostjo te osebe v smeri njene zmožnosti omogočanja otroku zdrav telesni in duševni razvoj.

Izrek

Pritožba zoper odločitev o glavni stvari se zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

Pritožbi zoper odločitev o stroških (točka III. izreka) se ugodi ter se odločitev spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo dokazni postopek z izvedenko. Na ta način je razčistilo še tista vprašanja, ki so bila sporna v prejšnjem pritožbenem postopku. Ugotovilo je, da je za koristi otrok najprimerneje, če se dodelijo v varstvo in vzgojo materi. Tako je zavrnilo zahtevek po tožbi, s katerim je dodelitev otrok sebi zahteval tožnik.

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi. Oba otroka je dodelilo v varstvo in vzgojo materi. Določilo je stike očeta z obema sinovoma in sicer tako, da so skupaj dva zaporedna vikenda v mesecu, naslednji tretji vikend preživita otroka z materjo,nato pa spet dva zaporedna vikenda z očetom. V tednu, ki sledi materinemu vikendu, otroka z očetom preživita sredo, ko pri njem nato tudi prespita. V času šolskih počitnic potekajo stiki po dogovoru, praviloma tako, da otroka pri vsakem od staršev preživita enako časa. Stiki med prazniki potekajo tako, da vsak drug praznik s pripadajočimi krajšimi počitnicami otroka preživita pri očetu. O preživnini je sodišče odločilo tako, da se ta za vsakega otroka določi v višini 127,00 EUR. Za pretekla obdobja je glede na okoliščine minulega obdobja sodišče določilo drugačno preživnino.

V odločitvi o stroških je sodišče tožniku naložilo, naj toženki povrne 1.186,06 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik oziroma nasprotni toženec. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnik navaja, da izvedenskega mnenja izvedenke V. S. ne sprejema in je zoper njega ugovarjal. Opozoril je, da v tako kratkem času izvedenka ni mogla ugotoviti dejanskega stanja. Glede toženke pritožnik navaja, da se ta noče zaposliti za poln delovni čas, da ni sposobna poskrbeti za otroka, da ne kuha in otroka pušča sama. Otroka morata sama hoditi na avtobus in po cesti v vrtec in je bila zato potrebna intervencija tožnika policistom. Izvedenka pa je v spisu tudi videla fotografijo otroka z modricami. Očitki zoper toženko so tako po stališču pritožnika dokazani.

Nerazumljivo je stališče sodišča, da je mati tista, ki bolje prepoznava koristi obeh otrok. Pritožnik tudi ni nastrojen do bivše partnerke. Prav tako mu ne primanjkuje psiholoških veščin. Svojo nenastrojenost do bivše partnerke utemeljuje s tem, da je najprej opozoril, naj ne hodita sama v vrtec. Drugače je reagiral šele tedaj, ko se je to izkazalo za neučinkovito. Pravi tudi, da vzgoja toliko starih otrok, kot sta oba sinova, z udarci, ki imajo za posledice modrice, ni normalna, temveč jo lahko izvaja le neuravnovešen človek. Izvedenka si ni vzela dovolj časa in je njeno mnenje pristransko. Manj bi morala upoštevati pristranska mnenja centra za socialno delo.

Pritožnik napada tudi odločitev o določitvi preživnine. Meni, da sodišče prve stopnje višine potreb ni ugotovilo. Nasprotuje temu, da se sodba sklicuje na sodbo, izdano v prvem postopku. Ta sodba je bila razveljavljena. Ugotovitev sodišča, da so potrebe otrok 313,00 EUR za vsakega nesklepčne. Za te ugotovitve sodba prve stopnje nima razlogov. Sodišče ni izvedlo dokaznega postopka.

Pritožba napada tudi odločitev o preživnini za pretekla obdobja. Po sklenitvi sporazuma o skupnem starševstvu je življenje teklo in še teče tako, da sta oba otroka bistveno več pri tožniku kot pri toženki in nimata oba enakih stroškov. Izpodbijana sodba se do sklenjenega in izvajanega sporazuma o skupnem starševstvu z dne 28.2.2007 ni opredelila.

V delu pritožbe, ki napada odločitev o stikih, pritožnik izpostavlja problem svoje zaposlitve. Ta je namreč takšna, da ima največ dela za vikend. Stiki pa so določeni prav na dneve v vikendu. Če tožnik stikov ne more izvajati, ker takrat dela, potem smisel stikov odpade. Ne sprejema pojasnila sodišča, da bi zaradi koristi otrok moral spremeniti svoj delovni čas oziroma si poiskati kakšno drugo zaposlitev. Tožnik živi v B. in je zaposlen v turizmu. Izpodbijana sodba glede stikov nima dokazne ocene, ker sodišče dokazov ni izvajalo.

Nazadnje pritožnik napada odločitev o stroških postopka. Po njegovem mnenju bi bilo pravično, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba zoper odločitev o glavni stvari ni utemeljena, pritožba zoper odločitev o stroških je utemeljena.

Glede dodelitve obeh otrok: Odločitev o dodelitvi otrok materi in o zavrnitvi njegovega drugačnega zahtevka pritožnik izpodbija predvsem z napadom na pravilnost izvedenskega mnenja. Izvedenec je na eni strani strokovni pomočnik sodišča ter po drugi strani dokazno sredstvo. Kot pri vsakem dokazu zato tudi tu velja, da je predmet dokazne ocene sodišča. To, da tožnik izvedenskega mnenja V. S. ne sprejema, na njegovo verodostojnost v ničemer ne vpliva. Stranka ima na izvedensko mnenje možnost dati pripombe. To je tožnik storil in sodišče je izvedenko nato tudi povabilo na glavno obravnavo ter jo zaslišalo.

Izvedenka je izdelala izvedensko mnenje. To mnenje vsebuje strokovno argumentacijo. Tožnik strokovne argumentacije ne izpodbija s strokovnimi protiargumenti, ampak nanj naslavlja pavšalno kritiko. Pri tem ponavlja svoje navedbe o tem, da mati otroka pretepa, da sama hodita v vrtec ter da zanju ne skrbi. Poleg tega pa trdi, da si izvedenka ni vzela dovolj časa ter da je mnenje pristransko.

Iz spisa ni razviden noben razlog, ki bi kazal na pristranskost izvedenke. Takšnega razloga ni zaslediti niti v samem izvedenskem mnenju. Navsezadnje pa je tudi pritožbeni očitek zgolj pavšalen. Izvedenka je tudi odgovorila na očitek, da si je vzela premalo časa. Pojasnila je, da je dobila vse potrebne informacije (list. št. 128).

Tožnikova dejanska teza, da otroka sama hodita v vrtec po prometni cesti, je v postopku propadla. Enako velja glede teze, da mati za otroka sploh ne skrbi in da ju pušča sama. Sodišče je v zvezi s tem opravilo dokazni postopek, kar je tudi obrazložilo v sodbi. Pravilna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da otroka v vrtec ne hodita sama. Pritožnik to ugotovitev neuspešno napada v pritožbi z golim ponavljanjem svoje drugačne teze. Enako stori tudi glede trditve, da mati za otroka sploh ne skrbi. Ker je dejanska ugotovitev takšna, kakršna je, je tudi odgovor izvedenke, da gre za hipotetična vprašanja, povsem zadosten. Glede materine skrbi za otroka, pa je izvedenka vse, kar je bila vprašana, tudi pojasnila.

Glede tožnikove teze, da mati otroka pretepa, se je izvedenka opredelila, ko je bila zaslišana na naroku. Res je, da je mati oba otroka kdaj udarila. Vendar ne na tak način, da bi to pomenilo škodljiv vzorec vzgojnega ravnanja (glej list. št. 128). Takšno strokovno stališče je pri presoji, komu je primerneje dodeliti otroka – v okviru celostne materialne presoje – upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. V takšno, celovito presojo, ki upošteva vse psihološke in vzgojne vidike, pritožbeno sodišče nima pomislekov.

Glede določitve preživnine: Pritožbene navedbe, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, da nima dokazne ocene ter da dokazni postopek sploh ni bil izpeljan, so neutemeljene. Ti razlogi so v bistvenem delu podani na šesti strani sodbe. Prav tako ne drži, da sodišče ni izvedlo dokaznega postopka (v delu, ki se nanaša na določitev preživnine). Vsa ugotovljena dejstva so namreč plod dokaznega postopka. Katere dokaze je sodišče izvedlo ter nanje oprlo svoje ugotovitve, pa je razvidno tudi iz tretje strani sodbe. Razlogi sodbe glede preživnine so skrbni. Sodišče se je izrecno opredelilo tudi do tega, katere pravno relevantne okoliščine so se spremenile od časa prejšnje sodbe. Tovrsten dialog sodišča z razlogi prejšnje sodbe ne predstavlja kršitve postopka. Takšna metoda sodišča namreč stranki ne jemlje pravice do izjave, pa tudi razlogi za odločitev so ji v celoti prezentni. Ti razlogi so iz sodbe razvidni in so takšni, da tudi pritožbeno sodišče lahko preizkusi pravilnost vrednotnega uravnoteženja, ki ga v vrednotnem trikotniku po 129. in 129a členu ZZZDR (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/1976 do Ur. list RS, št. 16/2004)), predstavlja prisojeno preživninsko breme. Gre za vrednotno in ne za matematično vprašanje. Pritožbeno sodišče tako lahko odgovori, da je sodišče prve stopnje z določitvijo preživninskega bremena v višini 127,00 EUR za vsakega otroka, vzpostavilo ustrezno sorazmerje med pravno relevantnimi okoliščinami (zmožnostjo obeh staršev in potrebami obeh otrok). Prizadevanja pritožnika, da bi ob svojem mesečnem dohodku v višini 1.000,00 EUR plačeval manj od 127,00 EUR za vsakega od obeh otrok, so neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno upoštevalo, v katerem obdobju so bili otroci polovico časa pri očetu, kdaj sta prejemala otroški dodatek, kakor tudi to, v katerem obdobju je oče kril del potreb, ki se nanašajo na plačilo vrtca (razlogi na 6. in 7. strani sodbe). Pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo izvajanja dogovora o skupnem starševstvu, je tako neutemeljena.

Glede določitve stikov: Osrednji razlog pri določitvi stikov obeh fantov z očetom (katerih težišče je med vikendom) je strokovne narave (glej stran 5 sodbe). S pomočjo izvedenke je sodišče ugotovilo, da takšna določitev stikov (ki se izvajajo pretežno med vikendom) vpliva na stabilen ritem življenja obeh otrok. Takšne ureditve stikov tudi tožnikova zaposlitev v zimskem času na V. ne ovira. Sodišče je namreč ugotovilo, da ima tožnik v času službe na V. nespremenjen urnik vseh sedem dni v tednu. Razlogov, ki bi v tem času ovirali izvajanje stikov med vikendom bolj kot med tednom, tako ni. Tudi izposojo čolnov pa bo tožnik lahko izvajal tako, da bo usklajena z izvajanjem stikov. Sicer pa bo izvajanje stikov najbolje potekalo, če se bosta oba starša glede njih odgovorno sproti dogovarjala.

Glede stroškov postopka: V tem postopku sta se oba starša kot pravdni stranki, vsak s svojega zornega kota zavzemala za ureditev razmerja glede njunih skupnih otrok. Pri tem sta oba zasledovala tudi koristi otrok. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je zato pravično, da vsaka stranka krije svoje stroške takšnega postopka. Določba 413. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 – Ur. list RS, št. 45/2008)), ki sodišču prepušča, da o stroških odloči po prostem preudarku, omogoča takšno rešitev.

Odločitev pritožbenega sodišča in pooblastilo zanjo: Ker je pritožba proti odločitvi o glavni stvari neutemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo v tč. I. in II. potrdilo. Odločitev o stroških pa je pritožbeno sodišče po ugodeni pritožbi tožnika oziroma nasprotnega toženca spremenilo na podlagi pooblastila iz 3. točke 365. člena ZPP.