Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSM sodba I Cp 2538/2005

ECLI:SI:VSMB:2006:I.CP.2538.2005 Civilni oddelek

odškodnina nematerialna škoda sokrivda sporen temelj in višina odškodnine
Višje sodišče v Mariboru
14. november 2006

Povzetek

Sodba se nanaša na odškodninsko odgovornost tožene stranke za poškodbo tožnika, ki je padel po stopnicah. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožnik prispeval k svoji poškodbi s svojo nepazljivostjo, zato je odgovornost razdelilo med tožnika in prvo toženo stranko. Višina odškodnine je bila delno spremenjena, pri čemer je sodišče upoštevalo telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnika. Pritožbeno sodišče je potrdilo, da je prvostopno sodišče pravilno ocenilo višino odškodnine za telesne bolečine, medtem ko je zvišalo odškodnino za zmanjšanje življenjske aktivnosti.
  • Odškodninska odgovornost tožene stranke in sokrivda tožnikaSodba obravnava vprašanje, ali je za nastalo škodo tožnika odgovorna samo prva tožena stranka ali tudi tožnik sam, ter kakšna je bila stopnja sokrivde tožnika.
  • Višina odškodnine za nepremoženjsko škodoSodba se osredotoča na določitev višine odškodnine za telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki jih je utrpel tožnik.
  • Upoštevanje načela individualizacije pri odškodniniSodba obravnava, kako je prvostopno sodišče upoštevalo načelo individualizacije pri določanju višine odškodnine.
  • Kršitev procesnih pravil v pravdnem postopkuSodba se dotika vprašanja, ali je prvostopno sodišče storilo bistveno kršitev procesnih pravil.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča pa za nastalo poškodbo tožnika ni odgovorna samo prva tožena stranka, ampak je k njej prispeval tudi tožnik sam. Ugotovljena poškodba stopnice ne okrni bistveno funkcionalnosti stopnice, saj je kljub takšni stopnici moč ob povprečni pazljivosti še varno uporabljati stopnišče. V danem primeru tedaj poškodovana stopnica ni predstavljala nepričakovane in neopazne ovire.

Izrek

I. Pritožbam tožeče in toženih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Toženi stranki sta nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki na TRR pooblaščenke 1.480.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 9.6.2004 po 13,5 % letni obrestni meri, od 10.6.2004 do plačila pa zakonske zamudne obresti, v 15. dneh pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Toženi stranki sta dolžni povrniti tožeči stranki povzročene pravdne stroške v višini 354.114,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.7.2005 do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo."

II. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo odškodnine iz naslova nematerialne škode v višini 1.550.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženima strankama je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 342.100,27 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.7.2005 do plačila.

Zoper citirano sodbo so se pravočasno pritožile vse pravdne stranke. Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala ustrezno spremembo sodbe v smislu popolne ugoditve tožbenemu zahtevku. Pritožba očita sodišču prenizko prisojeno odškodnino in premalo upoštevanje načela individualizacije ter standardov za tovrstne nepremoženjske škode.

Zoper obsodilni del sodbe vključno s stroškovno odločitvijo sta se pritožili tako prvotožena kot drugotožena stranka stranka in sicer iz vseh v 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP predvidenih razlogov, s pritožbenim predlogom, da drugostopno sodišče napadeno sodbo razveljavi in odstopi prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje oziroma, da sodbo spremeni v smeri znižanja prisojene odškodnine. Pritožbi sodišču prve stopnje smiselno očitata, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti prvotožene stranke, grajata tudi oceno prvostopnega sodišča, da toženi stranki nista uspeli dokazati sokrivde tožeče stranke. Zatrjujeta namreč, da najmanj kar se lahko tožeči stranki očita je neskrbna hoja in zaradi nje najmanj 50% delež sokrivde tožeče stranke. Druga tožena stranka očita sodišču prve stopnje tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi obstajala nasprotja med razlogi sodbe in odločilnimi dejstvi ter dokazi. Obe toženi stranki sta grajali tudi pretirano višino prisojene odškodnine.

Pravdne stranke na pritožbe niso odgovorile.

Pritožbe so delno utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve, tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih ugovorov, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve. Ob uradnem preizkusu zadeve je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ki bi jih sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena citiranega zakona) in ki jih je očitala druga tožena stranka v svoji pritožbi. Ne more se strinjati s pritožbenimi trditvami, da je prvostopno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu kršitve 14. točke 339. člena ZPP. Po prepričanju pritožbenega sodišča se je prvostopno sodišče opredelilo do vseh navedb tožene in tožeče stranke, ki so bile pomembne za rešitev spora in jasno ter povsem argumentirano in logično obrazložilo razloge svoje odločitve. V celoti se sodišče druge stopnje pridružuje dejanskim zaključkom prvostopnega sodišča, ki je ugotovilo vsa za odločitev v tej zadevi odločilna pravno relevantna dejstva. Ugotovilo pa je, da je sodišče prve stopnje glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo tako glede temelja odškodninske odgovornosti kot višine odškodnine.

Bistvena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je tožnik padel po stopnicah in se pri tem poškodoval, ker so bile slabo osvetljene in slabo vzdrževane ter poškodovane (okrušene), za kar je v celoti odgovorna prva tožena stranka. Pritožbi toženih strank utemeljeno opozarjata na zmotno uporabo materialnega prava.

Glede temelja tožbenega zahtevka: Prvostopno sodišče utemeljuje svoje sklepanje o krivdni odgovornosti toženih strank za tožnikovo škodo s stališčem, da toženima strankama ni uspelo dokazati, da je škoda nastala brez krivde prvotožene stranke in da tudi nista dokazali tožnikove sokrivde k nastanku škode. V obravnavanem primeru je bil vzrok za tožnikov padec, upoštevaje nadaljnje dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, nekaj centimetrov v globino in širino poškodovana stopnica. Po oceni pritožbenega sodišča pa za nastalo poškodbo tožnika ni odgovorna samo prva tožena stranka, ampak je k njej prispeval tudi tožnik sam. Ugotovljena poškodba stopnice ne okrni bistveno funkcionalnosti stopnice, saj je kljub takšni stopnici moč ob povprečni pazljivosti še varno uporabljati stopnišče. V danem primeru tedaj poškodovana stopnica ni predstavljala nepričakovane in neopazne ovire, kar izhaja tudi iz izpovedb samega tožnika in delavcev zaposlenih pri prvo toženi stranki, ki so vedeli za poškodbo stopnice in nanjo tudi opozarjali. Okvara stopnice, zaradi katere se je tožnik poškodoval, je bila, kot je že bilo zapisano, opazna. Povprečno skrben posameznik bi jo zato moral in mogel opaziti ter ji prilagoditi hojo po stopnicah. Zato je tožnik tudi sam kriv za nastalo škodo, ker je bil pri hoji nepazljiv. Nenazadnje je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je po takšnih stopnicah hodil tožnik dvakrat dnevno vsak dan dve leti pred nezgodo, da je vedel da so poškodovane in slabo osvetljene, zato se je od njega upravičeno pričakovala najmanj povprečna skrbnost pri hoji po omenjenih stopnicah in je zato po prepričanju sodišča prispeval k omenjeni nezgodi. Zaradi opisane opustitve pričakovane skrbnosti pritožbeno sodišče sodi, da je potrebno odgovornost za nastalo škodo v 20% pripisati tožniku.

Obrazloženo sklepanje pa seveda ne izključuje krivdne odgovornosti prve tožene stranke - delodajalca, ki jo veže dolžnost vzdrževanja objekta v brezhibnem stanju, ki je pomembna ne le zaradi njegovega ohranjanja, temveč tudi zaradi zagotavljanja varnosti. Prva tožena stranka bi morala upoštevati dejstvo, da je po omenjenih stopnicah dnevno hodilo več delavcev, da so opozarjali na poškodbe in slabo razsvetljavo, pa ni storila ničesar. Šele po obravnavani nezgodi je popravila stopnice in ustrezno osvetlila stopnišče, prej pa jih vsaj deset let ni temeljito popravljala, iz česar sledi da je opustila dolžnostno ravnanje, ki izhaja tudi iz Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD, ki delodajalcu nalaga zagotovitev varnosti in zdravja delavcev v zvezi z delom, delavcu pa daje pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. To pa pomeni, da je merilo skrbnosti za prvo toženo stranko strožje, kot to velja za povprečnega človeka. Prva tožena stranka bi se morala in mogla zavedati morebitnih posledic svoje opustitve. Ob ugotavljanju odgovornosti prve tožene stranke je potrebno upoštevati tudi posebno okoliščino, dejstvo, da je bila na omenjenem stopnišču tudi zelo slaba vidljivost, zaradi česar se lahko prvi toženi stranki očita tudi opustitev dolžnostnega ravnanja zagotovitve primerne osvetljenosti stopnišča, ki tudi kot je že omenjeno, zavezuje delodajalca na podlagi ZVZD. Navedeno tudi izhaja iz ugotovitev izvedenca ustrezne stroke, ki je opravil kontrolno meritev osvetljenosti v približno enakih pogojih in ocenil, da ni dosegla minimalnega praga priporočljive osvetljenosti. Tudi ni utemeljena pritožbena graja, da dejstvo, da luč ni gorela, ni dokazano. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo na podlagi izpovedi tožnika in prič ugotovljeno, da je bila razsvetljava na omenjenih stopnicah zelo slaba. Vzdrževalec prvotožene stranke pa ni z ničemer dokazal, da je luč resnično gorela.

Glede na navedeno, je bilo potrebno zavrniti tudi pritožbena izvajanja prve tožene stranke o tem, da neznatna okrušenost stopnic ni mogla vplivati na sam nastanek nezgode, če bi bil tožnik previdnejši, saj so bile zgrajene in vzdrževane v skladu z gradbenimi predpisi in so ustrezale varnosti hoje po njih. Navedeno stališče pritožbe je ovrženo z mnenjem izvedenca ustrezne stroke, ki je dopustil možnost, da so bile stopnice okrušene, sploh če so bile izpostavljene vremenskim vplivom, saj je ugotovil, da je cementni estrih v takšnih razmerah občutljivejši na mehanske poškodbe, zato bi morala po oceni pritožbenega sodišča prvo tožena stranka toliko skrbneje vzdrževati in popravljati omenjene stopnice.

O višini tožbenega zahtevka: Po pregledu zadeve je sodišče druge stopnje ob uporabi zakonskih meril (200. člen ZOR) in meril izoblikovanih v sodni praksi v primerljivih odškodninskih zadevah ocenilo, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki ustrezno denarno zadoščenje za telesne bolečine in neugodnosti, ki jih je pretrpela v zvezi z zdravljenjem in za strah. Za zvišanje prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in za strah ni nobene zakonske podlage. Tožnik je zaradi udarnine levega kolena, delne raztrganine sprednje križne vezi, tope poškodbe dela hrustanca pretrpel v začetku zmerne fizične bolečine, v kasnejšem poteku pa blage fizične bolečine, do dneva operacije občasne fizične bolečine, na dan operacije hude, naslednje tri dni zmerne in potem še dva tedna blage telesne bolečine. V zvezi z neprijetnostmi zaradi zdravljenja, pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema pravilne ugotovitve v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje. Glede na stopnjo in trajanje telesnih bolečin in z njimi povezanimi nevšečnostmi med zdravljenjem je po oceni pritožbenega sodišča odškodnina v znesku 650.000,00 SIT, ki jo je prvostopno sodišče dosodilo tožeči stranki, pravično zadoščenje. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbena izvajanja tožene stranke o nujnosti znižanja odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v celoti zavrnilo.

Po oceni pritožbenega sodišča tudi ni utemeljena pritožba tožeče stranke po zvišanju odškodnine oziroma tožene stranke po znižanju odškodnine iz naslova strahu. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je glede na intenziteto strahu (hujši primarni strah, ki je trajal do prihoda v bolnišnico in intenzivnejši sekundarni strah ob operaciji kolena) in primerljivo sodno prakso sodišče prve stopnje odmerilo primerno in pravično odškodnino v višini 200.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbeni graji tožeče stranke o zvišanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prvostopno sodišče je po oceni pritožbenega sodišča premalo upoštevalo dejstvo, da je izvedenec medicinske stroke ugotovil splošno zmanjšanje življenjske aktivnosti za 7%, da je tožnik še mlad, da opravlja fizično delo in da se ne more ukvarjati s športi, ki nadpovprečno obremenjujejo koleno. Zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju navedenih okoliščin zvišalo odškodnino 700.000,00 SIT, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožniku, na 1.000.000,00 SIT.

V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona. Tako je sedaj uspeh tožeče stranke 80% in tožene 20% Ob odmeri pravdnih stroškov na prvi stopnji tožeče stranke na 468.522,00 SIT in drugotožene stranke na 103.522,00 SIT, znašajo glede na uspeh stroški tožeče stranke 374.818,00 SIT in tožene stranke 20.704,00 SIT. Po delnem medsebojnem pobotanju je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki 354.114,00 SIT pravdnih stroškov.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi četrte točke 358. člena ZPP in odločbo prvostopnega sodišča spremenilo, kot to izhaja iz točke I. te sodbe.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in naložilo pravdnima strankama, da krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, kot to izhaja iz točke II. te sodbe.

Določbe ZOR so bile uporabljene v skladu z določilom 1060. člena OZ.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia