Jedro

Tožena stranka je izvedla reorganizacijo, tako da je ukinila tožnikovo delovno mesto in prenesla njegove naloge na druge zaposlene. Ukinitev delovnega mesta in prenos nalog ukinjenega delovnega mesta na ostale zaposlene pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR- 1 zaradi katerega je tožena stranka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Skladno z ustaljeno sodno prakso se lahko za reorganizacijo z ukinitvijo delovnega mesta delodajalec odloči tudi, če ni hkrati podan ekonomski razlog v smislu slabšega poslovanja, v smotrnost take odločitve delodajalca pa se sodišče ne more spuščati, saj je delodajalec pristojen organizirati delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo dela tudi spreminjati, lahko tudi zaradi racionalizacije poslovanja z namenom optimizacije poslovnih stroškov.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe (točke I, II, III, IV, V in VIII) spremeni tako, da se v tem delu sodba glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 4. 8. 2020 je nezakonita.

Delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo dne 5. 10. 2020, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 2016. Tožena stranka je dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, mu za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati neprekinjeno delovno dobo, delovno razmerje in vse pravice, ki iz njega izhajajo, ga prijaviti v vsa socialna zavarovanja ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco.

Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni za obdobje od 5. 10. 2020 do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestila plač v mesečnem znesku 2.375,25 EUR bruto ter ustrezen neto znesek izplačati na njegov osebni račun, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače, ki je 18. v mesecu, do plačila." Tožnik krije sam svoje stroške postopka."

II. Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 8. 2020 nezakonita (točka I izreka); da je delovno razmerje trajalo do vključno 31. 1. 2021, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (točka II izreka); da je dolžna tožena stranka tožniku za čas od 6. 10. 2020 do vključno 31. 1. 2021 priznati delovno dobo, delovno razmerje, pravice iz tega razmerja in ga prijaviti v socialna zavarovanja (točka III izreka); da je dolžna tožena stranka tožniku za navedeni čas obračunati nadomestila plač v bruto znesku 2.375,25 EUR ter mu izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka IV izreka) in da mu je dolžna plačati denarno povračilo v bruto znesku 16.626,75 EUR (točka V izreka). Višji zahtevek (plačilo bruto nadomestila plače v mesečnem znesku 724,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas 6. 10. 2020 do 31. 1. 2021) je sodišče zavrnilo (točka VI izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva obračun in plačilo prispevkov in davkov od bruto nadomestil plač (točka VII izreka). Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 1.201,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka VIII izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in višini denarnega povračila iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so podani pogoji za vrnitev tožnika na delo. Prenizko je odmerjeno denarno povračilo, ki ne dosega niti zneska prejete odpravnine, ki bi jo moral v posledici nezakonite odpovedi vrniti toženi stranki. Glede na vse okoliščine primera mu pripada denarno povračilo v maksimalnem znesku 18 mesečnih plač. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Zakona o delovnih razmerjih, izpodbijana odločitev pa tudi odstopa od ustaljene sodne prakse. Zmotno je stališče sodišča, da bi morala tožena stranka ponuditi zaposlitev na drugih delovnih mestih (vodja proizvodnje in delovna mesta v proizvodnji, na katere je zaposlila dva delavca za določen čas), saj ta obveznost ne obstaja. Glede na slabe poslovne rezultate in zmanjšan obseg dela ni ponudila tožniku zaposlitve na delovnem mestu skladiščnik prevzema. Bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker je sodišče v nasprotju z listinami, tj. korespondenco med A.A. in pooblaščenko z dne 22. 7. 2020 in navedbami v pripravljalnih vlogah, ugotovilo, da tožena stranka ni znala pojasniti, zakaj je odstopila od namere, da tožniku ponudi pogodbo o zaposlitvi za navedeno delovno mesto. Ob spoštovanju kršitve prepovedi diskriminacije ji je prepuščena izbira, koga od kandidatov bo zaposlila na vodstvenem delovnem mestu. Pred odpovedjo je dva delavca zaposlila za določen čas, vendar na drugih delovnih mestih, ki za tožnika nista ustrezni. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da tedanji vodja proizvodnje in njegov naslednik nista znala pojasniti, zakaj sta izbrala tožnika za presežnega delavca v proizvodnji. Tega v primeru individualnega odpusta niti nista bila dolžna storiti. Poudarja, da se je za odpoved odločila zaradi organizacijskega razloga, to je ukinitve delovnega mesta tožnika in razporeditve njegovih nalog na druge delavce. Že izvedba reorganizacije z ukinitvijo delovnega mesta predstavlja utemeljen odpovedni razlog, ne glede na višino upada prometa. Dokazala je obstoj organizacijskega razloga, zaradi katerega delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno. Ker se je avtomatizacija procesa planiranja začela uporabljati po prenehanju delovnega razmerja tožniku, je zmoten zaključek sodišča, da naj bi dejansko obstajal tehnološki razlog. Pri priznanju pravic iz delovnega razmerja sodišče ni upoštevalo, da je tožnik prejemal nadomestilo med brezposelnostjo. Izpodbija višino denarnega povračila in priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede ugotovitve, da tožena stranka ni znala pojasniti, zakaj je odstopila od namere, da tožniku poda odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto tožnika, ker naj bi nasprotovala korespondenci med A.A. in pooblaščenko tožene stranke ter njenim navedbam. Tožena stranka s sklicevanjem na navedeno kršitev v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje oziroma dokazno oceno sodišča. 8. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu "planer I". Tožena stranka mu je 4. 8. 2020 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je navedla, da je prenehala potreba po delu tožnika zaradi ukinitve delovnega mesta, in sicer na podlagi Sklepa in reorganizacije tožene stranke z dne 27. 7. 2020. Zaradi drastičnega upada prometa v višini 50 %, ki ga je povzročila epidemija COVID-19, in s tem zmanjšanja obsega nalog v podjetju je ukinila nekatera delovna mesta, med njimi tudi delovno mesto tožnika, katerega naloge je prenesla na delovno mesto vodje proizvodnje. Izpostavila je še, da je potreba po delu tožnika prenehala zaradi racionalizacije poslovanja z namenom optimizacije poslovnih stroškov. Glede na navedeno je tožena stranka poslovni razlog v odpovedi pogodbe o zaposlitvi opredelila kot ekonomski in organizacijski. Upoštevaje vsebino odpovedi je v tem sporu bistveno, ali je tožena stranka dejansko izvedla reorganizacijo in ali ni šlo za navidezni razlog v smislu zlorabe tega instituta. V tem okviru pa sodišče ne presoja primernosti odločitev delodajalca v zvezi z reorganizacijo kot poslovnih odločitev (in v povezavi s tem ne presoja, ali so obstajali utemeljeni razlogi za ukinitev posameznega delovnega mesta ali ne).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo, tako da je ukinila tožnikovo delovno mesto in prenesla njegove naloge na druge zaposlene. Ukinitev delovnega mesta in prenos nalog ukinjenega delovnega mesta na ostale zaposlene pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR- 1, Ur. l. RS. št. 21/2013 in nasl.) zaradi katerega je tožena stranka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ker delodajalec v odpovedi ni dolžan navesti, kako konkretno bo po reorganizaciji razdelil posamezne naloge (VIII Ips 110/2017), obravnavana odpoved ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker se kasnejša prerazporeditev tožnikovih nalog (med v. d. vodje proizvodnje B.B. in C.C. ter področjem prodaje) ne prekriva povsem z navedbo vsebine reorganizacije iz odpovedi in sklepa o reorganizaciji, kjer je navedeno, da bo delo tožnika prevzel vodja proizvodnje. Že zgolj ukinitev delovnega mesta in prenos tožnikovih nalog na druge osebe, ne glede na konkretni način razdelitve teh nalog, pomeni spremembo organizacije dela. Tako redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je podana, ker je zaradi organizacijskih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela, ni nezakonita zgolj zato, ker se v njej navedena organizacijska sprememba ne ujema povsem z ugotovitvami sodišča o tem.

10. Skladno z ustaljeno sodno prakso se lahko za reorganizacijo z ukinitvijo delovnega mesta delodajalec odloči tudi, če ni hkrati podan ekonomski razlog v smislu slabšega poslovanja, v smotrnost take odločitve delodajalca pa se sodišče ne more spuščati, saj je delodajalec pristojen organizirati delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo dela tudi spreminjati, lahko tudi zaradi racionalizacije poslovanja z namenom optimizacije poslovnih stroškov (VIII Ips 168/2015, VIII Ips 261/2013, VIII Ips 251/2015, VIII Ips 268/2017, VIII Ips 174/2017 idr.). Pritrditi je zato treba toženi stranki, da že dejansko izvedena reorganizacija z ukinitvijo delovnega mesta v posledici upada prometa, ne glede na njegovo višino, predstavlja utemeljen poslovni razlog. Sodišče prve stopnje je presodilo, da obstaja tehnološki razlog v smislu avtomatizacije procesov planiranja, ki še ni dokončana. Vendar pa je bistven že dejanski obstoj organizacijskega razloga iz odpovedi, zaradi katerega posamezne naloge, ki jih je tožnik opravljal, še obstajajo, pa jih je tožena stranka z drugačno organizacijo dela prerazporedila med druge delavce. Ukinitev delovnega mesta in prerazporeditev nalog ima za posledico prenehanje potrebe po opravljanju dela iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi.

11. Tožena stranka utemeljeno nasprotuje presoji sodišča o nezakonitosti odpovedi, ker ni preverila, ali so obstajale druge učinkovite in primerne možnosti za ohranitev zaposlitve tožnika. Po ZDR-1 delodajalec ni več dolžan preveriti, ali je pod spremenjenimi pogoji še mogoče ohraniti zaposlitev delavca, kot je to določal prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, 42/2008 in nasl.). ZDR-1 v primeru obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi (89. člen) ne zahteva (več), razen v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (kjer je predviden drugačen postopek - glej 98. - 103. člen ZDR-1), da bi delodajalec delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi moral ponuditi ustrezno (ali neustrezno) zaposlitev. Odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi predstavlja le možnost in ne več dolžnosti delodajalca. Ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tudi ponudba nove zaposlitve ne more biti več odločilna za presojo (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (VIII Ips 127/2016). Zato ni pomemben razlog, zaradi katerega je tožena stranka odstopila od namere (ponujene) neustrezne zaposlitve za delovno mesto skladiščnik - prevzem. Prav tako tožena stranka ni bila dolžna ponuditi tožniku, ki je po ugotovitvi sodišča pogosto izražal svoje nestrinjanje s poslovnimi odločitvami oziroma vodenjem tožene stranke in ni izpolnjeval pogoja izobrazbe, zaposlitve na delovnem mestu vodje proizvodnje. Za presojo obstoja in utemeljenosti odpovednega razloga ni pomembno niti dejstvo, da je pred odpovedjo tožena stranka na delovnih mestih v proizvodnji zaposlila dva delavca za določen čas, saj ni šlo za zaposlitev na enakem delovnem mestu, kot ga je zasedal tožnik. Delavec D.D., ki je bil zaposlen za določen čas na delovnem mestu delavca v proizvodnji II, je namreč nadomeščal na delovnem mestu skladiščnika, pomoč skladiščniku pri odpremi pa je bilo le eno od opravil iz delokroga ukinjenega delovnega mesta tožnika. Navedeno pomeni, da ni bil podan kateri izmed nezakonitih odpovednih razlogov oziroma ena od v deveti alineji 90. člena ZDR-1 naštetih osebnih okoliščin. Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da je tožena stranka dokazala obstoj in utemeljenost zatrjevanega organizacijskega razloga za odpoved, s čimer je zadostila obrnjenemu dokaznemu bremenu iz prvega odstavka 84. člena ZDR- 1. 12. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek (na ugotovitev nezakonitosti odpovedi, posledično pa tudi preostali del) zavrnilo (358. člen ZPP). V posledici takšne odločitve je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP). Ker tožnik ni uspel s svojim zahtevkom, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, da jih tožnik krije sam (drugi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).

13. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, v katerem ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Čeprav je tožena stranka s pritožbo uspela v sporu o prenehanju delovnega razmerja, po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) sama krije svoje stroške pritožbe.