Jedro

Tožnik, ki zahteva vračilo tistega, kar je plačal po ustno sklenjenem dogovoru, nosi dokazno breme, da izkaže vsebino pogodbe, po kateri je izpolnil svojo obveznost in neizpolnitev ali nepošteno izpolnitev pogodbe s strani nasprotne stranke. Izjave toženke, naj ji tožnik izroči denar, zato da ne bo imel premoženja, ki bi ga lahko socialna služba ali država uporabila za poplačilo domske oskrbe za njegovo ženo, ne morejo predstavljati nedopustne grožnje v smislu 45. čl. OZ niti sile v smislu 191. čl. OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 15.022,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2004 do plačila, ki naj bi ga bila toženka dolžna plačati tožniku zaradi kršitve njunega medsebojnega dogovora. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v višini 2.025,45 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.2008 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je toženki zaupal vtoževano vsoto denarja, ker ga je slednja prepričevala, da ni dobro, da bi imel kakršnokoli imetje, ker mu ga bo vzela država oz. socialna služba zaradi kritja stroškov oskrbnine za njegovo hudo bolno ženo. Toženka je izkoristila veliko življenjsko osebno stisko, v kateri je tožnik bil. Zato je dvignil znesek 3.600.000,00 SIT in ga vplačal v vzajemna sklada na toženkino ime, prepričan pa je bil, da s tem denarjem toženka ne bo razpolagala. Toženka je imela nepoštene namene, ko si je s tem denarjem plačala kupnino za stanovanje v Črnomlju, tožnika pa prepričevala, da si hoče v nekem stanovanju zagotoviti le brezplačno pravico njegove uporabe. Tožnik je bil prepričan, da se bo z nakupom stanovanja rešil njen stanovanjski problem in ji je želel pomagati, vendar ji v ta namen ni obljubljal denarja ali stanovanja, le brezplačno pravico uporabe primernega stanovanja. V odgovoru na tožbo je toženka zatrdila, da je tožniku večkrat posodila denar. Gre za izmišljotino toženke. Zaključek sodišča, da naj bi šlo pri izplačilu spornega zneska za poravnavo obveznosti do toženke, nastale v zvezi z njeno oskrbo domačih in rešitvijo stanovanjskega problema, ne vzdrži resne presoje, saj toženka ni nikoli zatrjevala, da bi ji bil tožnik iz naslova oskrbe karkoli dolžan. V zameno za oskrbo je tožnik toženki ves čas nudil brezplačno stanovanje in hrano v njegovi hiši. Pogodba o preužitku z dne 18.8.2004 je bila že istega leta sporazumno razveljavljena, saj je mati pravdnih strank odšla v Dom za ostarele, tožnik pa si je našel novo partnerko in ni več potreboval oskrbe. Tožnik je toženki obljubil, da ji bo pomagal rešiti stanovanjski problem tako, da ji bo v nekem primernem stanovanju priznal pravico do brezplačnega bivanja, ni pa to bila njegova dolžnost. To so potrdile tudi na prvi stopnji zaslišane priče, razen J. P., ki mu dogovori med strankama niso bili poznani, in M. Ž. Zahtevo tožnikove žene, da tožnik toženki preda denar za stanovanje, je zapisala toženka sama na svojo roko. Na to je tožnik opozarjal ves čas postopka na prvi stopnji in v ta namen predlagal angažiranje izvedenca psihiatrične pa tudi grafološke stroke. Tega dokaza sodišče ni izvedlo in tudi ne zavrnilo njegove izvedbe, enako velja za grafološki dokaz v zvezi z listino z dne 20.10.2004. S tem je tožniku onemogočilo dokazati svoje trditve oz. kršilo njegovo pravico do izjave. Tožnik ne razume, zakaj je sodišče sledilo izpovedbi toženke, ki je bila ob zaslišanju neprepričljiva, tudi če ne upoštevamo ogromnega razkoraka med njo in toženkino trditveno podlago. Sodišče ni verjelo tožniku, čeprav so bile njegove trditve ves čas enake in jih je potrdilo več prič. Mama je jasno povedala, da je bila toženka iznajdljiva, da je tožnika v njegovi stiski nagovarjala, da ji denar izroči, ker mu ga bo sicer pobrala socialna, povedala pa je tudi glede slabe oskrbe. Zgrešeno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bratoma M. in F. I. niso poznane podrobnosti glede skupnega življenja domačih v Beli Krajini. Zgrešena je ocena sodišča, ko navede, da je bil tožnik nezaupljiv do toženke. Tak je postal šele od njene prevare dalje. V letu 2002 je bila posojilna pogodba sestavljena na predlog toženke in ne na njegov predlog. Tožnik ni zatrjeval, da je toženka v tej zgodbi izkoristila njegovo stisko v materialnem smislu, bil pa je v duševni stiski. Tudi če bi tožnik imel namen z navideznimi posli izigrati državo, to ne bi smelo vplivati na odločitev sodišča prve stopnje o tem, ali mu je toženka dolžna vrniti znesek, ki ji ga je dal le v hrambo, ne pa podaril. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da samo ugotovi drugačno dejansko stanje in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik s tožbo zahteva vračilo zneska 3.600.000,00 SIT, sedaj 15.022,53 EUR, ki ga je dne 23.4.2004 na račun toženke vplačal v vzajemna sklada ... z namenom, da si bo toženka v Črnomlju poiskala stanovanje, v katerem bo lahko brezplačno živela do smrti, stanovanje pa bo last tožnika, ki bo zagotovil celotno kupnino. Ker je toženka stanovanje kupila na svoje ime, je ravnala v nasprotju z dogovorom. Smiselno torej tožnik zatrjuje, da je od pogodbe s toženko odstopil, ker svoje obveznosti ni izpolnila in je očitno, da je tudi ne bo izpolnila, zahteva pa vrnitev tistega, kar ji je izročil (111. člen Obligacijskega zakonika, OZ). V pripravljalni vlogi z dne 27.9.2007 pa je tožnik svojo trditveno podlago (že po prvem naroku za glavno obravnavo) dopolnil z navedbo, da se je v letu 2004 znašel tudi v čustveni in materialni stiski, ki jo je toženka zlorabila, ko mu je grozila, da bo ostal brez denarja in nepremičnin, ter s prevaro dosegla, da je svoj denar vplačal v vzajemne sklade na njeno ime. Tožnik s tem smiselno uveljavlja razlog za razveljavitev pogodbe zaradi prevare po določilu 49. člena OZ oziroma grožnje po določilu 45. člena OZ, vendar pa razveljavitve same pogodbe s tožbo ne zahteva. Te navedbe pa tudi ne morejo pomeniti, da je bila pri tožniku zaradi toženkine izjave o tem, da bo denar sicer vzela socialna služba, ustvarjena zmota, ki bi ga napeljala k sklenitvi pogodbe, prav tako pa takšne navedbe ne morejo pomeniti resne in nedopustno grožnje, ki bi pri drugi stranki povzročila utemeljen sum, zaradi katerega bi slednja sklenila pogodbo. Pritožbene navedbe tožnika, da sodišče ni upoštevalo njegovih trditev, da je toženki zaupal vtoževano vsoto denarja, ker je ta izkoristila njegovo veliko življenjsko stisko in ga prepričala, da denar naloži na njegovo ime, da ga ne bi vzela socialna služba, so tako neodločilne in tudi v nasprotju z njegovo trditveno podlago, da je toženki denar izročil za ureditev stanovanjskega problema, s tem da bo stanovanje kupljeno na njegovo ime. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi v primeru, če bi tožnik toženki denar izročil zgolj, da bi se izognil povrnitvi oskrbnine, pa bi ji dal nekaj, za kar bi vedel, da ni dolžan in česar po določilu 191. člena OZ nima pravice zahtevati nazaj. Samo možnost poravnave dolžne obveznosti za oskrbo bolne matere namreč ne more predstavljati takšne sile, ki bi bila pravno upoštevna v smislu določila 191. člena OZ.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo predvsem, ali je tožnik izkazal takšno vsebino sklenjenega dogovora s toženko, kot ga je zatrjeval v trditveni podlagi, in ravnanje toženke v nasprotju z zatrjevanim dogovorom. Ob tem je ocenilo izvedene dokaze, jih med seboj primerjalo ter prišlo do zaključka, da tožnik svojega dokaznega bremena ni izpolnil. S takšno dokazno oceno, povzeto na 3. in 4. strani sodbe, se strinja tudi sodišče druge stopnje, saj je logična, življenjska in prepričljiva. Zaključek sodišča, da je šlo pri izplačilu spornega zneska med drugim za rešitev toženkinega stanovanjskega problema, ki je nastal po tožnikovi prodaji domačije, ima v spisu zadostno oporo in nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene. Pri tem ni bistveno, da je toženka v odgovoru na tožbo kot podlago izplačil navedla tudi povračilo denarja, ki naj bi ga posodila tožniku, saj s tem izpodbija le tožnikove trditve, da je denar izročil zato, da si uredi prebivanje v stanovanju, glede katerega bo sam nastopal kot kupec. Na tožniku je namreč dokazno breme, da izkaže utemeljenost tožbenega zahtevka in tega bremena ne more prenesti na toženko. To pa pomeni, da ni bistveno, če toženka svojih trditev o posojilu ni izkazala, če sam ni verjetno izkazal zatrjevane podlage za vračilo izročenega denarja, torej, da toženka stanovanja ni kupila na tožnikovo ime. Sodišče je tudi navedlo prepričljive razloge (stran 3 sodbe), zakaj ni sledilo izpovedi tožnikove matere A. I., saj je njeno pričanje bilo mestoma neskladno in prilagojeno postopku, takšni dokazni oceni pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Oseba, ki v kratkem času podpiše več nasprotujočih si izjav, o dogajanju pa ve povedati predvsem tisto, kar ji je o zadevi povedal tožnik, ne more biti zanesljiva. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi izpovedi F. in M. I., saj sta izpovedala, da sta lahko le domnevala, da bo stanovanje za toženko kupil tožnik, o dejanskih okoliščinah glede medsebojnega dogovora obeh pravdnih strank pa nista bila seznanjena in sta o tem izvedela šele naknadno. Nasprotne pritožbene trditve ne držijo. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na kršitev pravice tožnika do izjave v postopku. Sodišče prve stopnje sicer res ni izvedlo dokaza z izvedencem grafološke stroke, vendar tega po oceni pritožbenega sodišča tudi ni bilo dolžno storiti. Tožnikova žena in mati sta namreč dopustili možnost, da sta izjavi sami podpisali, da sta le-ti napisani s toženkino roko, pa ni bilo sporno. Tožnik bi tako z izvedencem lahko dokazal le, da sam osebno ni podpisal zaključnega dogovora z A. z dne 20.10.2004, vendar pa tudi, če tega ne bi podpisal, to še ne bi dokazovalo utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka za vrnitev denarja, ki ga je toženki izročil dne 23.4.2004 (torej pred omenjenim dogovorom). Dokazov za izkazovanje dejstev, za katere sodišče oceni, da niso pravno odločilna, pa ni potrebno izvajati. Res sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo, kar pa lahko predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 287. člena v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP, ki pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala. Končno pa ne drži tudi očitek sodišču, da tožnik ni nikoli izjavil, da je toženka izkoristila njegovo materialno stanje, saj je prav to navedel v 8. točki pripravljalne vloge z dne 24.9.2007. Ker glede na navedeno v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP), je le-to pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.