Jedro

Odgovornost glavnega carinskega zavezanca po določbah CZ (1990) ni subsidiarna, saj je smisel njegovega vpisa v ECL ravno v tem, da jamči za primere, ko carinsko blago ni predano prevzemni carinarnici.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 4. 9. 2003, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo družbe A. d.o.o., zoper odločbo Carinarnice L. z dne 7. 12. 1998. S slednjo je bila družba A. d. o. o. zavezana za plačilo carine in drugih uvoznih dajatev in prometnega davka v skupnem znesku 561.074,00 SIT za 3.390 kg struženih lesenih elementov, ki so bili po enotni carinski listini (ECL) vhodne carinarnice Carinske izpostave L. TC z dne 7. 9. 1994, napoteni k prevzemni carinarnici Carinski izpostavi V., kateri pa do postavljenega roka (9. 9. 1994) niso bili predani. Omenjena družba je bila med upravnim pritožbenim postopkom po uradni dolžnosti izbrisana iz sodnega registra po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij, postopek pa se je nadaljeval po tožnici, bivši družbenici izbrisane družbe.

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke, tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, zatrjevanih razlogov za ničnost izpodbijane odločbe pa ni našlo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je bil za obračun carinskega dolga pravilno uporabljen Carinski zakon – CZ (1990), da je zavezanec za carinski dolg oseba, vpisana v polje 50 ECL (glavni carinski zavezanec) ter da tožnica z listinskimi dokazi, ki jih je predložila v upravnem postopku, izstopa blaga iz carinskega območja ni izkazala. Tožničino sklicevanje na zadevo U 113/95 z dne 25. 3. 1998 zavrača zaradi neprimerljivega dejanskega stanja. Navedba, da oseba, ki je podpisala ECL, ni imela ustreznega pooblastila, je nedovoljena tožbena novota. Predlaganim dokazom ni sledilo, ker je v zadevi odločilna le ugotovitev, ali je bilo blago predano namembni carinarnici. je bil za obračun carinskega dolga pravilno uporabljen Carinski zakon – CZ (1990), da je zavezanec za carinski dolg oseba, vpisana v polje 50 ECL (glavni carinski zavezanec) ter da tožnica z listinskimi dokazi, ki jih je predložila v upravnem postopku, izstopa blaga iz carinskega območja ni izkazala. Tožničino sklicevanje na zadevo U 113/95 z dne 25. 3. 1998 zavrača zaradi neprimerljivega dejanskega stanja. Navedba, da oseba, ki je podpisala ECL, ni imela ustreznega pooblastila, je nedovoljena tožbena novota. Predlaganim dokazom ni sledilo, ker je v zadevi odločilna le ugotovitev, ali je bilo blago predano namembni carinarnici.

3. V reviziji (prej pritožbi) tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge, zatrjuje kršitev ustavnih pravic in predlaga Vrhovnemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Meni, da bi moralo biti v zadevi odločeno po novem Carinskem zakonu – CZ (1995), ker je bil carinski postopek s potrditvijo deklaracije končan. Iz 24. člena Carinskega zakona – CZ (1990) ne izhaja, da so poleg prevoznika lahko carinski zavezanci tudi druge osebe, poleg tega je tudi sodišče prve stopnje v določenih primerih že odločilo, da je carinski zavezanec prevoznik blaga in ne oseba, ki je v polje 50 ECL vpisana kot glavni carinski zavezanec. Navaja tudi, da je sodišče prve stopnje sodbo izreklo na nejavni seji, čeprav je istega dne opravilo glavno obravnavo, da je bistveno vsebino spisa na glavni obravnavi povzela sodnica poročevalka, čeprav bi jo morala predsednica senata, da je sodišče pavšalno zavrnilo vse njene dokazne predloge, da se ni izreklo o zatrjevanem odstopu od sodne prakse, da ni odgovorilo na njene tožbene navedbe ter da so v odločujočem senatu sodelovale sodnice, ki bi morale biti izločene zaradi nekdanje zaposlitve pri toženem organu. Meni še, da svojim ugovorom, da oseba, ki je podpisala ECL, ni imela pooblastila, ni prekludirana, saj gre za bistveno kršitev postopka, na katero morata toženi organ in sodišče prve stopnje paziti po uradni dolžnosti.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku istega člena pa, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je bil v obravnavanem primeru pravilno, kot podlaga za obračun carinskega dolga uporabljen CZ (1990). CZ (1995), ki je veljal v času odločanja prvostopenjskega organa, je v 182. členu določal, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 1. 1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. 1. 1996. Obravnavani postopek je bil začet z vložitvijo ECL dne 7. 9. 1994, ni pa bil zaključen pred 1. 1. 1996, saj se postopek prenapotitve blaga drugi carinarnici zaključi šele s predajo blaga prevzemni carinarnici, do česar v obravnavanem primeru ni prišlo. S potrditvijo sporne deklaracije je bilo namreč odločeno le o dovolitvi postopka prenapotitve carinskega blaga prevzemni carinarnici, ne pa tudi o tem, da se je postopek tudi pravilno zaključil, saj je to stvar prevzemne carinarnice. Sploh pa s carinsko deklaracijo ni bilo odločeno o carinskem dolgu, o katerem je odločeno s prvostopenjsko carinsko odločbo, ki je predmet tega upravnega spora.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne drži, da je bil carinski dolg družbi A. d. o. o. naložen v plačilo zaradi nepravilne razlage zakona. V prvem odstavku 24. člena CZ (1990) je določeno, da je carinski zavezanec: oseba, na katero se glasi prevozna listina; oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine; oseba, ki prinaša blago na carinsko območje Slovenije (prej Jugoslavije) ali ga odtod odnaša; kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih v tem zakonu, dolžan plačati carino; v drugem odstavku pa, da je za blago, ki se izgubi ali kako drugače izgine na poti od carinske črte do prevzemne carinarnice, carinski zavezanec prevoznik oziroma tisti, ki je blago prevzel od carinarnice. Prevozna listina (po terminologiji CZ 1990) je v obravnavanem primeru ECL, oseba, na katero se glasi prevozna listina (po terminologiji CZ 1990) pa oseba, ki je v ECL vpisana kot glavni zavezanec. Da je bila družba A. d. o. o. v polje 50 ECL vpisana kot glavni zavezanec, ni sporno. Odgovornost glavnega zavezanca po teh določbah torej ni subsidiarna, saj je smisel njegovega vpisa v ECL ravno v tem, da jamči za primere, ko carinsko blago ni predano prevzemni carinarnici. To stališče je ustaljeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. v sodbah U 1673/93 z dne 22. 3. 1995, U 1213/93 z dne 10. 5. 1995, U 1185/94 z dne 8. 5. 1996, U 873/95 z dne 22. 6. 2000, I Up 146/98 z dne 27. 9. 2001 in X Ips 1607/2006 z dne 23. 10. 2008).

10. Bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1) je podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Odločilna dejstva, ki so potrebna za presojo zakonitosti sporne carinske obveznosti, pa po presoji Vrhovnega sodišča izhajajo že iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev (da carinsko blago ni bilo predloženo prevzemni carinarnici, da je v ECL kot glavni carinski zavezanec vpisana družba A. d. o. o. in da je pravna naslednica te družbe tožnica). Izvedba drugih dokazov, ki jih je tožnica predlagala v tožbi in na glavni obravnavi (zaslišanje voznika blaga, direktorja glavnega zavezanca, vodje oddelka za carinske prekrške pri Carinskem uradu Ljubljana in generalnega direktorja Carinske uprave), zato ni bila potrebna, kot je v svoji obrazložitvi pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Izvedba omenjenih dokazov bi bila poleg tega v nasprotju s tretjim odstavkom 14. člena ZUS oziroma 20. člena ZUS-1, v skladu s katerim stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnica namreč nobenih izmed navedenih dokazov ni predlagala v upravnem postopku, čeprav je to možnost imela.

11. Tožnica je šele v tožbi prvič ugovarjala tudi, da je ECL izpolnila in podpisala oseba, ki za to ni imela veljavnega pooblastila. Z navedenim ugovorom pa tožnica ne uveljavlja kršitve pravil postopka izdaje upravnega akta (da pooblaščenec ni imel ustreznega pooblastila), kot sama navaja, ampak poizkuša izpodbiti dejansko stanje. Niti v carinskem postopku niti v upravnem sporu namreč ni bilo sporno, da je ECL izpolnila in podpisala delavka glavnega carinskega zavezanca, družbe A. d. o. o., te osebe pa je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso (glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča I Up 131/2003, I Up 128/2003 in X Ips 24/2007) šteti za pooblaščence po zaposlitvi, ki lahko torej brez posebnega pooblastila izpolnjujejo in podpisujejo carinske deklaracije. S tem ugovorom torej tožnica oporeka dejstvu, da je bila podpisnica ECL njena delavka (ki je pooblaščenka po zaposlitvi). Zato je ta ugovor sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot nedovoljeno tožbeno novoto.

12. Z navajanjem, da so bile nekoč zaposlene pri toženi stranki, tožnica niti ne zatrjuje, da je katera izmed prvostopenjskih sodnic v isti zadevi sodelovala v upravnem postopku (5. točka 70. člena ZPP), če pa meni, da so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njihovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP), bi izločitev lahko uveljavljala le do izdaje izpodbijane sodbe (drugi odstavek 72. člena ZPP).

13. Čeprav je kratko vsebino spisa povzela sodnica poročevalka, (v skladu z drugim odstavkom 55. člena ZUS-1 bi jo moral predsednik senata), ne gre za kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Nerazglasitev sodbe na glavni obravnavi pa ni kršitev pravil postopka v upravnem sporu, saj to možnost sodišču prve stopnje daje drugi odstavek 66. člena ZUS, sedaj 70. člena ZUS-1. 14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.