Jedro

Tožena stranka se je sklicevala na vsebino reklamacijskih zapisnikov, ki pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Ni namreč naloga sodišča, da iz listin, ki so predložene kot dokaz, samo izbira pomembna dejstva. Takšno ravnanje bi predstavljajo poseg v pravico tožeče stranke, da oblikuje konkretno obrambo ugovoru, poleg tega pa bi bilo tudi nepristransko in bi predstavljalo aktivnost sodišča, ki bi porušilo razpravno ravnovesje v postopku.

Kdor uveljavlja, da je upravičen do nadomestitve koristi za uporabo njegove stvari, mora dokazati, še prej pa konkretno navesti, kakšna naj bi ta bila.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, z dne 08. 07. 2005, se razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči v roku 15 dni plačati: - znesek 11.378,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 01. 01. 2005 do plačila; - znesek 3.488,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 01. 02. 2005 do plačila; - znesek 690,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 01. 02. 2005 do plačila; - znesek 4.231,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 01. 03. 2005 do plačila; - znesek 355,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 01. 04. 2005 do plačila; - znesek 2.098,34 EUR EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 04. 2005 do plačila.

3. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

4. Ugotovi se, da ne obstoji v pobot stavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 16.304,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 07. 2005 in v znesku 5.938,33 EUR.

5. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 871,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 07. 2005 se zavrne.

6. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti pravdne stroške v višini 1.768,57 EUR, po preteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Zoper sodbo (smiselno ne zoper 3. točko izreka) vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neizpodbijana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki dne 01. 09. 2004 sklenili Pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju št. 3/2004 (A2, v nadaljevanju Pogodba), po kateri se je tožeča stranka zavezala zagotoviti delovno silo, izvajanje varilskih, ključavničarskih, ličarskih in montažnih del ter izvajanje varnostnih ukrepov, povezanih s procesom proizvodnje. Predmet tožbenega zahtevka so stroški opravljenega dela v obdobju od septembra 2004 do februarja 2005 ter stroški službene poti zakonitega zastopnika tožeče stranke v T. (Bosna in Hercegovina). Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje v odgovor postavljenemu zahtevku izpostavila številne ugovore, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo. Navedeno odločitev v pritožbi napada.

Zaradi jasnosti in preglednosti je pritožbeno sodišče pritožbene navedbe tožene stranke obravnavalo po posameznih sklopih, in sicer je tožena stranka ugovarjala, da: a) je plačala 1.400.000,00 SIT po računu št. 014/2004 z dne 07. 10. 2004, česar da sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo; b) tožeča stranka vtoževanih računov ni specificirala in ni obrazložila podlage njihovega izračuna; c) je sodišče prve stopnje tožeči stranki zmotno prisodilo zakonske zamudne obresti po računu št. 4000 z dne 31. 12. 2004; č) je imelo delo tožeče stranke napake, zaradi katerih je toženi stranki nastala škoda (v višini izdanih dobropisov partnerju v Nemčiji), ki da je sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo in v ta namen ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganih dokazov; d) je tožeča stranka neupravičeno zaračunala stroške službenega potovanja; e) je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da ji uporabnina zaradi skladiščenja strojev tožeče stranke v njenih prostorih od meseca januarja 2003 ne gre.

Pod a) Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje toženi stranki zmotno naložilo celotno plačilo po računu št. 014/2004. Da je tožena stranka terjatev po navedenem računu v znesku 1.400.000,00 SIT (delno) poravnala, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno. Tožeča stranka je plačilo priznala in navedla, da ga je ob izterjavi upoštevala ter da računa v plačanem znesku ne vtožuje (tč. II njene pripravljalne vloge z dne 16. 05. 2006 – list. št. 22). Tožena stranka teh navedb ni prerekala, v ugovoru proti sklepu o izvršbi z dne 20. 07. 2005 (tč. 1 ugovora – list. št. 12) je sama navajala, da po plačanem ostane odprtega računa še za 249.829,00 SIT. To pa je prav toliko, kot tožeča stranka vtožuje po računu št. 14/2005 in kot je sodišče prve stopnje (ob neutemeljenosti preostalih njenih ugovorov) pravilno naložilo v plačilo toženi stranki.

Pod b) Tudi nima prav pritožba, ko sodišču prve stopnje očita, da je zmotno štelo vtoževane račune kot dovolj specificirane. Tožeča stranka je tudi po mnenju pritožbenega sodišča v pojasnitev temelja vtoževanim terjatvam navedla dovolj. Pojasnila je podlago sodelovanja med strankama (dela/storitve po Pogodbi), obrazložila je izračun višine terjatve (po karticah prisotnosti upoštevaje v Pogodbi/Aneksu št. 1 dogovorjene urne postavke dela). Sodišče prve stopnje je izračun preverilo in znesek obračuna ob njegovi pravilnosti pravilno naložilo v plačilo toženi stranki. Ta zoper obračune ni podala dovolj konkretiziranega ugovora, zgolj dejstvo, da se je ime in priimek delavca v karticah prisotnosti vpisoval ročno in ne elektronsko (ob odsotnosti dodatnih pojasnil oz. navajanju drugih okoliščin) pa na pravilnost odločitve ne more vplivati. Pritožbeno analiziranje kartice prisotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke pritožbeno sodišče ocenjuje kot nedovoljeno pritožbeno novoto, zato se do njega ni opredelilo (337. člen ZPP). Tožena stranka tudi ni pojasnila, zakaj navedb brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Pod c) Sodišče prve stopnje je v zvezi z zamudo pri plačilih pravilno sledilo tožeči stranki, saj tožena ni dokazala, da bi račune (razen v znesku 1.400.000,00 SIT po računu št. 14/2005) poravnala (pravočasno). Njena navedba, da obveznosti tožeči stranki za opravljeno delo ni plačevala z zamudo, ob konkretiziranih navedbah tožeče stranke (v zvezi z neplačili oz. zamudo) ne zadostuje. Podlaga za priznanje obresti od obresti (t.i. procesne obresti) je podana v 381. členu Obligacijskega zakonika (OZ), zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava.

Pod č) Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z neizkazanostjo ugovorov tožene stranke o slabi kvaliteti del tožeče stranke in posledično škodi, ki da je toženi stranki iz tega naslova nastala. Pravno podlago ugovoru tožene stranke iz naslova škode predstavlja določba 2. odstavka 637. člena OZ. Tožena stranka je nosila trditveno in dokazno breme za izkaz vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, in sicer protipravnost ravnanja, nastanek škode, obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo (krivda se domneva), vendar mu ni zadostila. Sodišče prve stopnje je napravilo pravilen zaključek, da tožena stranka ni uspela utemeljiti protipravnosti ravnanja tožeče stranke, saj ni pojasnila, katere napake da so posledica ravnanja (ravno) tožeče stranke (v smislu načrtovanja, izdelave prototipov ali izdelovanja palet). Tožena stranka tako ni ponudila navedb, ki bi omogočale presojo njenega ugovora (na katerem delu tožeče stranke so bile napake, v katerem obdobju so se pojavile, v kakšnem obsegu, kakšna je bila narava napak...). Pri tem se je tožena stranka sklicevala na vsebino reklamacijskih zapisnikov, ki pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti (prim. 212. člena ZPP). Ni namreč naloga sodišča, da iz listin, ki so predložene kot dokaz, samo izbira pomembna dejstva. Takšno ravnanje bi predstavljajo poseg v pravico tožeče stranke, da oblikuje konkretno obrambo ugovoru, poleg tega pa bi bilo tudi nepristransko in bi predstavljalo aktivnost sodišča, ki bi porušilo razpravno ravnovesje v postopku. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker ni zaslišalo priče W. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da bi moralo zaslišati tudi pričo A. D., vendar pritožbeno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da tožena stranka zaslišanja navedenega sploh ni predlagala. Skladno z ugotovitvijo, da tožena stranka ni izkazala, katere napake da so bile posledice ravno ravnanja tožene stranke, ugotovljeno dejstvo, da tožeča stranka ni izvajala kontrolinga blaga, na odločitev v zadevi ne vpliva (ni odločilno), zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z njim ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pod d) Tožeča stranka je dejstvo opravljene službene poti (in z njo povezanih stroškov) izkazala s poročilom o opravljeni poti z dne 11. 01. 2005 (A25) in specifikacijo stroškov (A25), katerima je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Tožena stranka je nasprotno svoj ugovor zahtevku v tem delu utemeljevala z dejstvom izostanka izdaje potnega naloga (npr. tč. 2 ugovora zoper sklep o izvršbi z dne 20. 07. 2005 – list. št. 12), ki pa na odločitev ne vpliva. Prav tako ni odločilno, ali so službena potovanja predvidena v Pogodbi. Tožeča stranka je namreč uspela dokazati, da jo je tožena stranka poslala na pot, da je bila s potjo/opravljenim delom, ki ga je tožeča stranka opravila v okviru naročila, seznanjena, kar zadostuje za pravilen zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi v delu glede računa št. 19/04 z dne 15. 01. 2005 Pod e) Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora tožene stranke iz naslova plačila uporabnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev pravilna (že) iz razloga, ker je ugovor tožene stranke preveč pavšalen. Tožeča stranka je v zvezi z uporabo/skladiščenjem opreme/orodja konkretizirano izpostavila tudi, da ji ni jasno, na kakšen način je tožena stranka prišla do mesečnega stroška skladiščenja 48.000,00 SIT (tč. VI pripravljalnega spisa z dne 16. 05. 2006 – list. št. 24). Na to navedbo tožena stranka ni odgovorila, ni pojasnila, kako/na podlagi kakšnih kriterijev je zaračunala višino v ugovor postavljenega zneska, zato slednjega ni mogoče preizkusiti in je zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora tožene stranke pravilen. Kdor uveljavlja, da je upravičen do nadomestitve koristi za uporabo njegove stvari, mora (skladno s 1. odstavkom 7. člena, 1. odstavkom 180. člena in 212. členom ZPP) dokazati, še prej pa konkretno navesti, kakšna naj bi ta bila (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 47/2007 z dne 05. 10. 2010). Tožena stranka temu bremenu ni zadostila.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni zasledilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP)