Jedro

Kaznivo dejanje ogrožanje varnosti pri delu po drugem, tretjem in petem odstavku 201. člena KZ-1, kot se očita obdolženemu M.H., in kaznivo dejanje povzročitev nevarnosti pri gradbeni dejavnosti po prvem, drugem in četrtem odstavku 315. člena KZ-1, kot se očita obdolženi P.Ž.S., sta tipični blanketni kazenskopravni normi, zato mora opis kaznivega dejanja vsebovati tudi navedbo in konkretizacijo zakonskega znaka, določenega v dopolnilni normi, na katero se blanketna dispozicija sklicuje. Pri kaznivem dejanju ogrožanje varnosti pri delu je to kršitev ustreznih predpisov ali tehničnih pravil o varnostnih ukrepih, pri kaznivem dejanju povzročitev nevarnosti pri gradbeni dejavnosti pa kršitev predpisov ali splošno priznanih tehničnih pravil o gradbenih delih.

Izrek

Ob reševanju pritožb zagovornice obdolženega M.H. in zagovornikov obdolžene P.Ž.S. se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka po uradni dolžnosti razveljavi ter zadeva v tem delu vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 41840/2013 z dne 16. 1. 2019 pod točko I izreka obdolženega M.H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po drugem, tretjem in petem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženo P.Ž.S. pa za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve nevarnosti pri gradbeni dejavnosti po prvem, drugem in četrtem odstavku 315. člena KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 jima je izreklo pogojni obsodbi, v kateri je obdolženemu M.H. določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, obdolženi P.Ž.S. pa kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega M.H. oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, obdolženi P.Ž.S. pa je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v višini 1.365,71 EUR in sodno takso v višini 150,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pod točko II izreka je iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolženega B.Z. zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po drugem, tretjem in petem odstavku 201. člena KZ-1. 2. Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili: - zagovornica obdolženega M.H. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazni, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovorniki obdolžene P.Ž.S. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo odpravi (pravilno razveljavi) ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo, da je izrek sodbe nerazumljiv (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), saj se iz njega ne da ugotoviti, v nasprotju s katerimi predpisi (ali tehničnimi pravili) sta ravnala obdolžena M.H. in P.Ž.S. Kaznivo dejanje ogrožanje varnosti pri delu po drugem, tretjem in petem odstavku 201. člena KZ-1, kot se očita obdolženemu M.H., in kaznivo dejanje povzročitev nevarnosti pri gradbeni dejavnosti po prvem, drugem in četrtem odstavku 315. člena KZ-1, kot se očita obdolženi P.Ž.S., sta tipični blanketni kazenskopravni normi, zato mora opis kaznivega dejanja vsebovati tudi navedbo in konkretizacijo zakonskega znaka, določenega v dopolnilni normi, na katero se blanketna dispozicija sklicuje. Pri kaznivem dejanju ogrožanje varnosti pri delu je to kršitev ustreznih predpisov ali tehničnih pravil o varnostnih ukrepih, pri kaznivem dejanju povzročitev nevarnosti pri gradbeni dejavnosti pa kršitev predpisov ali splošno priznanih tehničnih pravil o gradbenih delih. Sodišče sicer glede uporabe prava ni vezano na obtožbo, vendar če dopolnilna norma nadomešča del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti, mora biti v opisu kaznivega dejanja jasno označena. Blanketna kazenskopravna norma in dopolnilna norma iz drugega predpisa namreč tvorita tisto pravno celoto, ki jo sodišče uporabi glede na ugotovljeno dejansko stanje, opis pa mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo.1

4. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da obdolžena M.H. in P.Ž.S. skupaj z M.S. in M.P. nista ravnala po predpisih o varnostnih ukrepih in sta tako povzročila nevarnost za življenje ljudi, saj je za posledicami nesreče pri delu umrla ena oseba. Po opisu delovne nesreče in poškodb, ki jih je utrpel pokojni oškodovanec, pa je nato navedeno, da obdolženi M.H. kot odgovorni vodja faze del ni poskrbel, da bi dela svojih delavcev pri izvajanju del na strehi ustavil, ko je ugotovil, da ni zagotovljenega ustreznega kolektivnega ukrepa varovanja delavcev pred padcem v globino, temveč je na to samo opozoril M.P., odgovornega vodjo del na gradbišču; P.Ž.S. pa kot koordinatorka naročnika Občine V. za fazo izvajanja del v zvezi z zagotavljanjem predpisanih ukrepov varstva in zdravja pri delu, zaradi preprečevanja nevarnosti za nastanek poškodb pri delu in okvar zdravja delavcev (v fazah gradnje objekta), na gradbišču ni poskrbela, da bi v smislu določb A, C in E točke 8. člena prej že navedene Uredbe bila v kontrolni knjigi vpisana opozorila osebe (delodajalca) družbe S. M in I d.o.o. kot delodajalca, ki je izvajal dela na strehi, in sicer ni vpisala opozorila v smislu, da bi moral biti gradbeni oder na zgornji strani izdelan kot lovilni oder, torej, da mora biti izveden ukrep kolektivnega varovanja pred padcem v globino, niti ni na prej navedeno opozorila delodajalca M.S., pri tem pa je ugotoviti, da ukrep obvezne navezave delavcev z varnostnimi pasovi pri delu na strehi ni bil izveden v skladu s pravili stroke, saj ni bilo izvedenega ustreznega sistema varnostne navezave.

5. Takšen opis kaznivega dejanja pa je nerazumljiv, saj glede obdolženega M.H. sploh ni jasno, konkretno katere določbe posameznega predpisa oziroma tehničnih pravil o varnostnih ukrepih bi naj z opisanim ravnanjem kršil. Pomanjkljivo pa je navedena tudi dopolnilna norma pri obdolženi P.Ž.S. Z navedbo „prej že navedene Uredbe“, ne da bi predhodno v opisu kaznivega dejanja dejansko bila že navedena kakršnakoli uredba (kar je očitno posledica izpustitve posameznih delov tenorja obtožbe zaradi prej pravnomočno končanega kazenskega postopka zoper soobdolžena M.S. in M.P.), ni povsem jasno, določbe katere uredbe je kršila obdolženka oziroma katero uredbo je imelo sodišče prve stopnje v mislih. Takšnih nerazumljivosti v opisu kaznivega dejanja pa ne more nadomestiti obrazložitev izpodbijane sodbe, ki sicer vsebuje jasne razloge v tej smeri. Izrek sodbe je namreč tisti del sodbe, ki postane pravnomočen, zato mora biti razumljiv in takšen, da se iz njega lahko ugotovi, za kakšno kaznivo dejanje gre. Šele s tem je obdolžencu omogočena učinkovita obramba. Ker v obravnavanem primeru blanketne norme niso zadostno oziroma ustrezno konkretizirane, izrek sodbe pa je zaradi tega nerazumljiv, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Zagovorniki obdolžene P.Ž.S., ki v uvodu pritožbe uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v nadaljevanju navajajo zgolj, da je izrek sodbe neresničen ter v nasprotju z izvedenimi dokazi in da se obrazložitev sodbe ne da preizkusiti, saj ni odraz izvedenega dokaznega postopka. Iz vsebine takšnih in nadaljnjih pritožbenih navedb, ko zagovorniki podajajo lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe, pa izhaja, da prvostopenjskemu sodišču očitajo, da je napačno ocenilo izvedene dokaze. S tem pa pritožniki ne uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Enako je mogoče ugotoviti glede nekonkretiziranih pritožbenih navedb zagovornice obdolženega M.H., s katerimi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP.

7. Glede na navedeno in ker ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej pomeni razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP), s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve, pa se glede na naravo ugotovljene kršitve ni moglo ukvarjati. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitev in presoditi pritožbene navedbe, ki gredo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter o zadevi ponovno odločiti.

1 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 255/2010 z dne 17. 2. 2011, I Ips 94/2010 z dne 16. 12. 2010 in I Ips 244/2007 z dne 8. 11. 2007.