Jedro

Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski v drugem odstavku 4. člena določa, da mora posebno denarno nagrado v celoti vrniti tudi pripadnik, ki predčasno pred iztekom petih oziroma desetih let oziroma drugim s pogodbo dogovorjenim časom opravljanja vojaške službe v začasni enoti ali drugi operativni sestavi prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, pa ne zaradi zdravstvenih razlogov, zaradi katerih ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje vojaške službe. Posebne denarne nagrade pripadniku ni treba vrniti, če mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana s strani Ministrstva za obrambo, vendar ne zaradi krivdnih razlogov na strani pripadnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ne obstajajo pogoji za vračilo denarne nagrade, ker je tožencu pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi zdravstvenih razlogov. Toženec je podal prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja iz zdravstvenih razlogov potem, ko je bilo obveščen, da začasno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto, ki ga je zasedal. Zato tožbeni zahtevek za vračilo izplačane denarne nagrade ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 77470/2014 z dne 9. 6. 2014 ostane v veljavi v prvi točki izreka, kjer je tožeči stranki naloženo, da mora plačati 143,37 EUR (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 77470/2014 z dne 9. 6. 2014 se razveljavi v II. točki izreka, kjer je toženi stranki naloženo, da mora plačati 4.160,53 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 551,88 EUR v roku 15 dni po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje, do tedaj brez obresti, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sicer tako, da II. točko izreka spremeni tako, da Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 77470/2014 z dne 9. 6. 2014 v II. točki izreka ostane v veljavi, tožeča stranka pa na ta znesek zahteva tudi pripadajoče zamudne obresti, tožencu pa se naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno, da zadevo razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Navaja, da je tožencu prenehalo delovno razmerje na podlagi sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 7. 2011. Sporazum je v I. točki določal, da je delavec vložil pisni predlog za sporazumno prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2009, za določen čas 10 let od 31. 8. 2009 do 30. 8. 2019, v III. točki je sporazum določal, da se v smislu sporazumnega prenehanja delovnega razmerja delavec in ministrstvo dogovorita, da bo ministrstvo preverilo ali obstajajo finančne obveznosti delavca, nastale v času zaposlitve, o čemer bo slednjega o višini, roku ter načinu plačila obvestila naknadno. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je določilo sporazuma, kjer sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka preverila, ali obstajajo finančne obveznosti delavca, nastale v času zaposlitve, o čemer bo delavca naknadno obvestila, mogoče razumeti tako, da bo tožeča stranka obveznosti ugotavljala na podlagi veljavnih zakonskih predpisov in če bodo takšne obveznosti obstajale in se bo toženec z njimi strinjal, potem jih bo plačal, drugače pa ne. Delodajalec je privolil v sklenitev sporazuma v smislu „približati“ se stranki, predvsem glede odpovednega roka oziroma njegovega skrajšanja. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi že samo dejstvo, da je prišlo do sporazumne razveze delovnega razmerja pomenilo, da se je tožeča stranka strinjala o obstoju pogojev iz drugega odstavka 4. člena Uredbe. Toženec je bil z dnem 19. 4. 2011 napoten na pregled delazmožnosti, na katerem je bilo ugotovljeno, da zgolj začasno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za takratno delovno mesto. Tožeča stranka je na podlagi izvida začasne nezmožnosti za vojaško dolžnost v toženčevo enoto posredovala navodila za prilagojeno opravljanje njegove dolžnosti in ni pričela s postopkom odpovedi delovnega razmerja, saj je bil toženec zgolj začasno nezmožen za delo. 26. 5. 2011 je toženec podal prošnjo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, ker se je želel zaposliti pri drugem delodajalcu in ker je sam ocenil, da pri tožeči stranki zaradi zdravstvenih omejitev ne bo več mogel delati na tistem delovnem mestu. Ne drži torej, da je tožencu prenehalo delovno razmerje zaradi zdravstvenih razlogov, temveč na podlagi pisne prošnje za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni možno sklicevanje na 2. odstavek 4. člena Uredbe, kateri dopušča izjemo, zaradi katere delavcu ni potrebno vrniti denarne nagrade. Sodišče naredi zgolj pavšalni zaključek s tem, ko pravi, da je delavcu prenehalo delovno razmerje zaradi zdravstvenih razlogov, takšen pavšalni zaključek pomeni, da se sodbe ne more preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, ni podana, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. Tožeča stranka kot upnica je pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine za izterjavo glavnice v višini 143,37 EUR in za izterjavo glavnice v višini 4.160,53 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne glavnice dalje do plačila. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom o izvršbi opr. št. VL 77470/2014 z dne 9. 6. 2014, predlagano izvršbo dovolilo in tožencu kot dolžniku naložilo, da v roku 8 dni od vročitve sklepa upniku poravna v predlogu navedeni terjatvi. Zaradi pravočasno obrazloženega ugovora toženca je Okrajno sodišče v Ljubljani na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. list RS, št. 51/98 in naslednji) sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila izvršba dovoljena, razveljavilo. O zadevi je nato odločalo Delovno sodišče v Mariboru (potem, ko se je Okrajno sodišče v Mariboru izreklo za stvarno nepristojno), pri čemer je predlog za izvršbo na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ obravnavalo kot tožbo v individualnem delovnem sporu.

8. Sodišče prve stopnje je s sodbo sklep o izvršbi obdržalo v veljavi v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo, da mora tožeči stranki plačati 143,37 EUR (I. točka izreka). Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu postala pravnomočna, ker se stranki zoper njo nista pritožili.

9. Tožeča stranka je od toženca zahtevala vračilo zneska 4.160,53 EUR, ki predstavlja posebno nagrado v višini petih bruto plač na zaposlenega v RS in ki je bila tožencu izplačana ob nastopu vojaške službe. Med strankama ni sporno, da je bil toženec pri tožeči stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2009 za določen čas 10 let od 31. 8. 2009 do 30. 8. 2019 za dolžnost višji vojaški uslužbenec. Delovno razmerje je tožencu prenehalo s sklenitvijo sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 7. 2011. 10. Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (v nadaljevanju Uredba, Ur. list RS, št. 67/2008) v drugem odstavku 4. člena določa, da mora posebno denarno nagrado v celoti vrniti tudi pripadnik, ki predčasno pred iztekom petih oziroma desetih let oziroma drugim s pogodbo dogovorjenim časom opravljanja vojaške službe v začasni enoti ali drugi operativni sestavi prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, pa ne zaradi zdravstvenih razlogov, zaradi katerih ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje vojaške službe. Posebne denarne nagrade pripadniku ni treba vrniti, če mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana s strani Ministrstva za obrambo, vendar ne zaradi krivdnih razlogov na strani pripadnika.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da ne obstajajo pogoji za vračilo denarne nagrade, ker je tožencu pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi zdravstvenih razlogov. Ugotovilo je, da je tožnik dne 26. 5. 2011 podal prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja z dnem 24. 7. 2011 iz zdravstvenih razlogov potem, ko je bil z dne 17. 5. 2011 obveščen, da začasno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto - VVU diplomirana medicinska sestra/zdravstvenik-vodja.

12. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja, da je sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v III. točki določal, da se delavec in ministrstvo dogovorita, da bo ministrstvo preverilo ali obstajajo finančne obveznosti delavca nastale v času zaposlitve, o čemer bo slednjega o višini, roku ter načinu plačila obvestila naknadno. Navedeno določilo v sporazumu tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more spremeniti dejstva, da je tožnik predlagal prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov. Ne drži pritožbena navedba, da je bil začasno nezmožen za delo brez omejitev, saj je bilo po izrednem zdravstvenem pregledu zanj predlagano drugo lažje delo, brez rokovanja z orožjem, nočnega dela in dela, kjer je potreben dober vid. Dejstvo, da tožeča stranka ni pričela s postopkom odpovedi delovnega razmerja, ker tožnik le začasno ni izpolnjeval posebnih zdravstvenih pogojev, še ne pomeni, da tožeča stranka ni bila seznanjena, da toženec želi prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov. 79. člen v obravnavanem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) je določal, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, ki mora vsebovati določilo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tožeča stranka kot delodajalec je močnejša stranka, zato je zatrjevanje v pritožbi, da je privolila v sklenitev sporazuma na izrecno zahtevo toženca, kar pa ne pomeni, da ni bila seznanjena z razlogom za prenehanje delovnega razmerja. Tako III. točka sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 7. 2011 ne pomeni, da je toženec s podpisom sporazuma pristal na vračilo posebne denarne nagrade ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih stranki krijeta sami (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).