Jedro

Status gozdne ceste ima za lastnika nepremičnine, po kateri ta poteka, pravno relevantne posledice znotraj okvira lastninske pravice iz 33. člena Ustave RS. S Pravilnikom je sicer predvidena možnost vložitve predloga za izbris gozdne ceste iz evidence, vendar sodišče te podzakonske določbe ne more upoštevati, saj lahko pravice in obveznosti državni zbor določa samo z zakonom (87. člen Ustave RS) in bi zato morala biti tovrstna ureditev (postopek določitve in ukinitve gozdne ceste), določena v zakonu, ne pa v podzakonskem predpisu. Dejstvo, da zakonodajalec ni predpisal nikakršnega upravnega odločanja v zadevah določitve gozdnih cest, ali za njihovo ukinitev oziroma prekvalifikacijo, pa pomeni, da ima tožeča stranka sodno varstvo za konkretni zahtevek zagotovljeno v pravdnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Zavoda za gozdove Slovenije, Območne enote Tolmin, št. 4234-2/2009 z dne 15. 2. 2010, se odpravi, in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora, odmerjene na 420,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe brez obresti, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Tolmin, je z izpodbijano odločbo zavrnil predlog tožeče stranke za izbris dveh gozdnih cest iz evidence gozdnih cest, in sicer gozdnih cest, ki potekata po parceli št. 345/1 k.o. A., KUK št. ceste 013411 in KUK – odcep št. ceste 013412. V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da na podlagi 38. člena Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93 s spremembami, v nadaljevanju ZG) vodi evidenco gozdnih cest. V navedenem členu je določeno, da so gozdne ceste javnega značaja, zato je potrebno pri odločanju o njihovem izbrisu iz evidence varovati javni interes. V nadaljevanju obrazložitve citira določbe 2., 3. in 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), na podlagi katerih zaključuje, da se o izbrisu gozdnih cest iz evidence odloča v upravnem postopku. Izbris gozdne ceste iz evidence gozdnih cest urejajo določbe 4. odstavka 24. člena Pravilnika o gozdnih prometnicah (Uradni list RS, št. 4/09, v nadaljevanju Pravilnik), po katerih je izbris gozdne ceste možen tudi v primeru (3. alineja), če je bila njena gradnja zaključena pred letom 2005 oziroma ni bila sofinancirana iz javnih sredstev in so vlogi za izbris priložena soglasja vseh lastnikov tistih gozdov, ki jih gozdna cesta odpira. Ker tožeča stranka vlogi za izbris ni priložila soglasij lastnikov gozdov, ki jih sporni gozdni cesti odpirata, jo je prvostopni organ z dopisom z dne 9. 12. 2009 pozval, da jih priložil naknadno. Tožeča stranka se je na dopis odzvala z odgovorom z dne 25. 1. 2010, v katerem je navedla, da za izbris gozdnih cest ni potrebno soglasje lastnikov sosednjih parcel, saj imajo ti svoje dostope, ki jih tudi koristijo. Ker tožeča stranka tudi naknadno vloge ni dopolnila s soglasjem lastnikov tistih gozdov, ki jih gozdni cesti odpirata, je prvostopni organ njeno vlogo za izbris spornih cest iz evidence gozdnih cest, zavrnil na podlagi določbe 4. odstavka 24. člena Pravilnika.

Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo, št. 3406-12/2010/3 z dne 16. 9. 2010, zavrnilo.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. V njej navaja, da je vztrajanje tožene stranke pri predložitvi soglasij lastnikov gozdov, ki jih gozdni cesti odpirata, neupravičeno. Lastniki sosednjih parcel imajo namreč dostop do njih preko javne poti, ki jo tudi koristijo, ter preko svojih parcel. Nadalje navaja, da v predmetni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za vpis gozdnih cest v evidenco, saj je njen oče dal soglasje za gozdno vlako, ne pa za izgradnjo gozdnih cest na predmetnem zemljišču. Po določbi 4. člena Pravilnika o gradnji in vzdrževanju gozdnih prometnic, ki je veljal v času vpisa spornih gozdnih cest v evidenco, je bilo treba za gradnjo gozdne ceste predhodno pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Predpostavke za njuno izdajo pa niso bile izpolnjene, saj njen pravni prednik ni podal ustreznega soglasja. Tožeča stranka še navaja, da sta bili pri izdaji izpodbijane odločbe kršeni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Med strankama je predmet spora izbris dveh gozdnih cest iz evidence gozdnih cest, in sicer gozdnih cest, ki potekata po parceli št. 345/1 k.o. A., ki je v lasti tožeče stranke, KUK št. ceste 013411 in KUK – odcep št. ceste 013412. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo vlogo tožeče stranke za izbris navedenih cest zavrnila iz razloga, ker ji niso bila priložena soglasja lastnikov tistih gozdov, ki jih gozdni cesti odpirata (3. alineja 4. odstavka 24. člena Pravilnika).

Po presoji sodišča je tožba utemeljena, vendar iz drugih razlogov kot jih navaja tožeča stranka v tožbi. Iz določb ZG je očitno, da ima status gozdne ceste za lastnika nepremičnine, po kateri ta poteka, pravno relevantne posledice znotraj okvira lastninske pravice iz 33. člena Ustave RS (primerjaj sklep Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1517/2009 z dne 18. 8. 2010). Določba 1. odstavka 38. člena ZG namreč pravi, da je gozdna cesta gozdna prometnica, ki je namenjena predvsem gospodarjenju z gozdom ter je sestavni del gozda ali drugega zemljišča, čez katero poteka in je javnega značaja. Zavod vodi evidenco o gozdnih cestah in oceni površino neodmerjenih gozdnih cest, ki se odšteje pri osnovi katastrskega dohodka za odmero davka in drugih dajatev. Določba 4. odstavka istega člena določa, da izvedbo vzdrževanja gozdnih cest zagotavlja lokalna skupnost. Po določbah 1., 2. in 3. odstavka 39. člena ZG gozdne ceste lahko praviloma uporabljajo tudi drugi uporabniki, morajo pa biti označene, da so gozdne ceste in da jih drugi uporabniki uporabljajo na lastno odgovornost, uporabniki pa morajo gozdne ceste uporabljati v skladu z režimom uporabe, ki ga določi Zavod v sodelovanju z lastniki gozdov in označi z opozorilnimi tablami. Lastniki gozdov plačujejo pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest (1. odstavek 49. člena ZG). S Pravilnikom je sicer predvidena možnost vložitve predloga za izbris gozdne ceste iz evidence, če je bila gradnja zaključena pred letom 2005 oziroma ni bila sofinancirana iz javnih sredstev (kot je bilo nesporno v tem primeru) in so vlogi za izbris priložena soglasja vseh lastnikov tistih gozdov, ki jih gozdna cesta odpira, vendar sodišče te podzakonske določbe ne more upoštevati. Pravice in obveznosti namreč državni zbor lahko določa samo z zakonom (87. člen Ustave RS), zato bi morala biti tovrstna ureditev (postopek določitve in ukinitve gozdne ceste), določena v zakonu, ne pa v podzakonskem predpisu. V primeru dvoma, ali za to zadostuje izrecno in določno zakonsko pooblastilo pristojnemu ministru, sodišče dodaja, da zakonodajalec niti ni dal zakonskega pooblastila za urejanje te problematike, ki se nanaša na način uresničevanja pravic lastnikov gozdov, v podzakonskem predpisu. Minister je namreč imel zakonsko pooblastilo za izdajo predpisov v obliki Pravilnika, za gradnjo, vzdrževanje in način uporabe gozdnih prometnic, ne pa za postopek določitve ali ukinitve gozdnih cest (6. odstavek 37. člena ZG).

Ker je tožena stranka, zaradi zgoraj navedenega, pri izdaji izpodbijane odločbe, to je pri vsebinski obravnavi vloge tožeče stranke, nepravilno uporabila materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka, kateri je zadeva vrnjena v ponoven postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1), bo morala upoštevajoč pravno mnenje in stališče sodišča, izraženega v tej sodbi, vlogo tožeče stranke za izbris spornih gozdnih cest iz evidence gozdnih cest zavreči (65. člen Zakona o splošnem upravnem postopku), saj tožena stranka na podlagi 56. člena ali katere koli druge določbe ZG nima pooblastila oziroma pristojnosti za odločanje o navedenem zahtevku tožeče stranke.

Sodišče še dodaja, da dejstvo, da zakonodajalec ni predpisal nikakršnega upravnega odločanja v zadevah določitve gozdnih cest, ali za njihovo ukinitev oziroma prekvalifikacijo, pomeni, da ima tožeča stranka sodno varstvo (23. člen Ustave RS in 4. odstavek 15. člena Ustave) za konkretni zahtevek zagotovljeno v pravdnem postopku po Stvarnopravnem zakoniku (Uradni list RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ) in sicer na podlagi določbe 99. člena v zvezi z 1. alinejo 2. člena in 37. členom. V 1. odstavku 99. člena SPZ (v zvezi s 1. odstavkom 37. člena SPZ) je namreč določeno, da če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Kot tretji pa lahko povzroča vznemirjanje tudi nosilec javnih pooblastil. Prizadeti lahko zahteva tudi povrnitev škode in tak zahtevek ne zastara (2. in 3. odstavek 99. člena SPZ).

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno, in je v konkretni zadevi sodišče presojalo pravilno uporabo materialnega prava, je odločitev na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na nejavni seji.

K točki 2 izreka: Tožeča stranka je v tožbi sodišču predlagala tudi, da toženi stranki naloži v plačilo stroške tega upravnega spora. Ker je bilo njeni tožbi ugodeno, je sodišče na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi njenemu stroškovnemu zahtevku in višino stroškov odmerilo v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) tako, da ji je, glede na to, da jo zastopa odvetnik, v tej zadevi, ki je bila rešena na seji, priznalo 350,00 EUR in 20 % DDV. Toženi stranki je določilo 15 dnevni rok izpolnitve obveznosti na podlagi 2. odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07-UPB3 s spremembami, ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, prvi dan po preteku tega roka pa začnejo teči tudi zakonske zamudne obresti. Sodna taksa, ki jo je tožeča stranka plačala za postopek pred sodiščem prve stopnje (Tar. št. 6111 – 148,00 EUR), pa ji bo na podlagi določb (c točka opombe 6.1) Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10, ZST-1), vrnjena po uradni dolžnosti.