Up-60/95

23. 1. 1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe B. V. iz P. na seji senata dne 23. januarja 1998

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba B. V. zoper odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 149/94 z dne 19.1.1995 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik je dne 21.4.1995 vložil ustavno pritožbo zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bila na podlagi Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah (Uradni list RS-Mednarodne pogodbe, št. 13/92) zavrnjena njegova zahteva za akontacijo vojaške pokojnine. Meni, da je taka sodna odločitev v neskladju s 5.,14., 25., 32. in 50. členom Ustave in tudi v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-70/92 z dne 5.11.1992 (OdlUS I, 77).

2.Ustavna pritožba se lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču; Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS).

Izjemoma lahko Ustavno sodišče odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS). V obravnavanem primeru niso bila izčrpana izredna pravna sredstva po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94).

3.Ustavno sodišče je z odločbo z dne 30.11.1995 (št. U-I- 147/94, OdlUS IV, 118) ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo meddržavni Sporazum o izplačevanju vojaških pokojnin. Ker pravna ureditev, na podlagi katere je bila z izpodbijano sodno odločbo zavrnjena zahteva pritožnika za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine ni v neskladju s 14. in 50. členom Ustave, tudi posamična odločitev, sprejeta na podlagi take ureditve, ne pomeni kršitve pravice pritožnika do enakosti iz 14. člena Ustave in kršitve pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Glede na navedeno ne gre za očitnost zatrjevanih kršitev (14. in 50. člena Ustave) in zato ni izpolnjen eden od kumulativno predpisanih pogojev za odločanje o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev po drugem odstavku 51. člena ZUstS.

4.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr.Tone Jerovšek in člana: mag. Matevž Krivic in dr. Lovro Šturm. Proti sklepu o zavrženju ustavne pritožbe je glasoval sodnik Krivic. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena še preostalim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se nihče od njih ni izrekel za sprejem te ustavne pritožbe v obravnavo, je bil s tem sprejet sklep, da se ustavna pritožba zavrže.

Predsednik senata dr. Tone Jerovšek

Odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica

Sporazum med Slovenijo in Hrvaško o vojaških pokojninah po mojem mnenju je v neskladju z Ustavo, kolikor izključuje obveznost Slovenije, da izplačuje akontacije vojaških pokojnin svojim državljanom s stalnim prebivališčem na Hrvaškem. Glede na stališče v 9. točki obrazložitve, s katerim se strinjam, bi bilo po mojem mnenju torej treba v 1. točki izreka ugotoviti vsaj, da je iz tega razloga v neskladju z Ustavo uredba o ratifikaciji tega sporazuma (posredna ustavnosodna presoja mednarodnih sporazumov po nemškem in italijanskem vzgledu) - kolikor ta uredba ne bi bila razveljavljena ali celo odpravljena, ker je Vlada z njo presegla svoja pooblastila (o tem več kasneje). Tudi razveljavitev ali odprava akta o ratifikaciji bi seveda lahko razveljavila ali odpravila učinke meddržavnega sporazuma le na notranjepravnem področju (enako je stališče nemške in italijanske ustavnosodne doktrine), medtem ko bi s sporazumom prevzete obveznosti Slovenije nasproti drugi državi ostale v veljavi.

Glede tega se torej ne strinjam s 16. točko obrazložitve, po kateri naj Vlada s tem, ko je ratificirala omenjeni sporazum, ne bi "prekršila načel delitve oblasti in zakonitosti delovanja uprave", češ da ureditev pravic in razmerij glede izplačevanja (akontacij) vojaških pokojnin v tem sporazumu temelji "na pooblastilih, ki jih ima Vlada na podlagi Ustavnega zakona".

Toda 21. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine je, kot je sicer pravilno citirano v 16. točki obrazložitve, pooblastil Vlado, da skrbi za izvrševanje tega ustavnega zakona in da sprejema tudi akte in ukrepe, ki so potrebni za njegovo izvrševanje, samo "v okviru svojih pristojnosti". Ob taki izrecni dikciji Ustavnega zakona po mojem mnenju ni možno šteti, da je bila Vlada s tem pooblaščena s svojimi akti posegati v originarno urejanje pravic in obveznosti pravnih subjektov, kar je po načelih delitve oblasti in demokratične pravne države pridržano zakonodajni oblasti.

Mednarodne sporazume, ki imajo tako vsebino, mora ratificirati zakonodajni organ. Po 63. členu Zakona o zunanjih zadevah ratificira mednarodne pogodbe zakonodajni organ, vlada pa le "protokole, programe in podobne akte, podpisane zaradi uresničevanja sklenjenih mednarodnih pogodb, in ki ne vsebujejo novih obveznosti".

Vsebina izpodbijanega sporazuma pa po mojem mnenju ni v skladu z Ustavo. V 14. točki obrazložitve je rečeno, da Slovenije določbe 14. in 50. člena Ustave ne zavezujejo, da bi zagotavljala tem osebam iz svojega proračuna akontacijo vojaške pokojnine v isti višini, kot pripada slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Sam mislim prav nasprotno. S 50. členom Ustave je pravica do socialne varnosti izrecno zagotovljena državljanom (tako kot le še nekatere politične pravice) - iz česar sledi, da mora biti zagotovljena vsem državljanom pod enakimi pogoji, ne glede na kraj prebivanja.

Pravice do socialne varnosti namreč ne smemo razumeti zgolj kot pravico do zagotovitve življenjskega minimuma (ki bi bil odvisen od tega, v kateri državi živi), ampak - v povezavi z drugim odstavkom 50. člena - kot pravico do socialne varnosti, zagotovljene primarno s sistemom socialnega zavarovanja (in samo za tiste, ki jih ta sistem ne zajame ali ne v zadostni meri, še na druge načine - s socialno pomočjo itd.). Nemec dobiva nemško pokojnino v enaki višini, tudi če živi na Hrvaškem - in tudi slovenski državljan na Hrvaškem dobiva svojo "normalno" slovensko pokojnino, če jo dobiva od Slovenije, le slovenski državljan, ki si je svojo vojaško pokojnino "prislužil" kot oficir kjerkoli v bivši Jugoslaviji, živi pa na Hrvaškem, dobiva to vojaško pokojnino le v "hrvaški" višini in ne v višini, kakor jo svojim državljanom in celo hrvaškim državljanom v Sloveniji zagotavlja Slovenija.

Moje gornje stališče, da mora biti socialna varnost zagotovljena vsem državljanom pod enakimi pogoji, ne glede na kraj prebivanja, je hkrati stališče Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-70/92 z dne 5. 11. 1992. Ta odločba izrecno zapoveduje državi, da državljanom njihovih pravic "ne sme omejevati po nobenem kriteriju, ki bi pomenil diskriminacijo proti drugim državljanom" in v nadaljevanju pove, da tudi ne po kriteriju stalnega prebivališča:

"V konkretnem primeru gre za pravico do socialne varnosti (50. člen ustave), ki se zagotavlja državljanom pod pogoji, določenimi z zakoni, v kar sodi tudi pokojninsko zavarovanje. Te ustavne pravice ni mogoče omejevati, posebej ne v nasprotju s 14. členom Ustave. Tako razlogovanje je posebej utemeljeno v povezavi 14. člena z 32. členom Ustave, ki zagotavlja svobodo gibanja. Po tej določbi ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Ne gre le za svobodo gibanja znotraj Republike Slovenije. Iz take ustavne določbe ne more izhajati možnost države, da bi državljanu v času bivanja izven Republike Slovenije odrekala kakršnokoli z Ustavo zagotovljeno pravico ali svoboščino. Omejitev svobode gibanja je po drugem odstavku 32. člena možna le, če je potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države, kar pa mora biti opredeljeno v zakonu. Napadena določba je v nasprotju z določbami 14. člena v zvezi s 32. členom Ustave posegla v pravico iz 50. člena ustave".

To kategorično - in po mojem mnenju pravilno stališče (glej tudi moje ločeno mnenje v zadevi Up-38/93) - bi Ustavno sodišče seveda lahko sedaj tudi spremenilo in navedlo razloge za to, vendar tega ni storilo.

Matevž Krivic