11. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 20. aprila 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 521/2000 z dne 24. 10. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah št. P 21/93 z dne 22. 10. 1999 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdi zaradi ugotovitve neobstoja pravice in prepovedi uporabe nepremičnine zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice (v pravdi tožnice). Zavzelo je stališče, da sporna dogodka nista pomenila neutemeljenega vznemirjanja pritožnice, zaradi česar pritožnici ni bilo mogoče nuditi sodnega varstva po določbi 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. - v nadaljevanju ZTLR). Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi izraža svoje nestrinjanje z materialnopravnim stališčem, ki sta ga v izpodbijanih odločbah zavzeli obe sodišči. Meni, da je stališče, po katerem posledice določenih ravnanj tožene stranke (razžalitev in lahke telesne poškodbe) ni mogoče šteti za poseg v lastninsko pravico tožnikov, preozko in se zavzema za širšo razlago pojma vznemirjanja iz 42. člena ZTLR. Utemeljuje jo z navedbami o povezanosti pravice do osebne svobode in nedotakljivosti z lastninsko pravico (lastninska pravica naj bi bila le odraz osebnostnih pravic), zaradi česar naj bi tudi lastninska pravica imela osebno naravo. Zatrjuje tudi, da sodišči nista pojasnili razlogov za svojo odločitev in da sodišče druge stopnje tudi ni odgovorilo na "vsebinske pritožbene navedbe" pritožnice glede izpodbijanega stališča. Po mnenju pritožnice bi iz sodb moralo izhajati, kje je "materialnopravna razmejitev" med neutemeljenim vzemirjanjem lastnika v širšem pomenu (razlaga, za katero se zavzema pritožnica) in neutemeljenim vznemirjanjem lastnika v ožjem pomenu (razlaga sodišč). Z domnevno opustitvijo razlogov v sodbah naj bi sodišča kršila pravice iz 14. člena (enakost pred zakonom) in 22. člena (enako varstvo pravic) Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi, priglaša pa tudi stroške postopka z ustavno pritožbo.

B.

3.Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi bila lahko relevantna očitka pritožnice, da sodišči nista zadostno obrazložili svoje odločitve in da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe. Iz pravice do enakega varstva pravic namreč med drugim izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in da se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Vendar pa ti očitki pritožnice niso utemeljeni. S tem ko je sodišče opredelilo vznemirjanje v smislu 42. člena ZTLR kot oviranje lastnika pri izvrševanju lastninske pravice in ločilo (vsakršen) poseg v lastninsko pravico (tudi tak, ki ima za posledico poseg v osebno in telesno integriteto) od posega v lastninsko pravico, ki je pravno upošteven z vidika 42. člena ZTLR, je sodišče prve stopnje razloge za svojo odločitev navedlo in tudi pojasnilo, zakaj spornega posega ni štelo za vznemirjanje iz 42. člena ZTLR (ker ni pomenil oviranja lastnika pri izvrševanju lastninske pravice). Prav tako je neutemeljen očitek pritožnice, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe.

Pritožnica, ne da bi konkretizirala, katere navedbe naj bi ostale brez odgovora, le ponavlja, da strinjanje sodišča druge stopnje s stališčem sodišča prve stopnje ni dovolj obrazloženo, kar pa glede na podrobno obrazložitev na strani 6 in 7 sodbe ne drži.

Tako se pokaže, da sta sodišči svoje stališče sicer obrazložili, da pa pritožnica s takim stališčem ne soglaša.

4.Glede na zatrjevano ustavnospornost navedenega stališča je Ustavno sodišče v okviru pritožbenih navedb ugotavljalo, ali sta sodišči zakon razlagali na način, ki ne bi bil združljiv s kakšno človekovo pravico ali svoboščino. Le v takem primeru bi Ustavno sodišče namreč lahko poseglo v odločitev sodišča. Pritožničino razumevanje človekovih pravic kot medsebojno povezanih pravic osebne narave Ustavno sodišče sicer sprejema, vendar pa to ne pomeni, da Ustava zahteva, da je treba zakon, ki ureja varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice, razlagati na način, ki bo zagotavljal varstvo pred vsakršnimi posegi v človekovo osebnost. Stališče, ki stvarnopravni pojem vznemirjanja omejuje le na take posege v lastninsko pravico, ki pomenijo dejansko oviranje lastnika pri njenem izvrševanju, zato z vidika Ustave ne more biti sporno. Zgolj to, da mora posameznik varstvo pred posegi v različne vidike njegove osebnosti uveljavljati z različnimi pravnimi sredstvi in v različnih pravnih postopkih, pa ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Ker torej ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena Zakona o Ustavnem sodišču - v nadaljevanju ZUstS). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnica ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger