Jedro

Ravnanje tožnika (neprimerno dotikanje, božanje po ramenih, prijemanja za zgornje strani dlani ter prijemanje za spodnji del hrbta dijakinj) ne ustreza znakom kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja iz drugega odstavka 174. člena KZ-1. Navedeno dejanje po drugem odstavku 174. člena KZ-1 stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad 15 let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, za kar se kaznuje z zaporom od 1 do 8 let. Ravnanja tožnika ne dosegajo stopnje vseh znakov kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti iz 174. člena KZ-1, saj ni šlo za spolno občevanje ali druga neposredna spolna ravnanja, s katerega bi bila spolna sfera učenk direktno prizadeta.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, da bi tožnik dijakinje nadlegoval, da bi jih prisilil, da so držale svojo roko na računalniški miški, medtem ko je tožnik to miško usmerjal na ekranu, da jih je potrepljal v primeru pohvale za dobro opravljeno nalogo, da v ravnanjih tožnika ni mogoče ugotoviti nedopustnega, predvsem pa ne spolnega namena. Tudi pritožbeno sodišče, upoštevaje okoliščine v zvezi s specifičnostjo poučevanja predmeta računalništva, ocenjuje, da tožnikova ravnanja (katerim bi se bilo sicer mogoče izogniti) ne dosegajo pravnega standarda hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 23. 10. 2013, nezakonita in jo razveljavilo. V II. točki izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi, temveč je trajalo do 5. 4. 2016, ko je prenehalo na podlagi prvostopenjske sodbe. V prvem odstavku III. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v 8 dneh za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače v znesku 1.735,77 EUR bruto mesečno, od tega zneska obračunati akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost, tožniku pa izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec. V drugem odstavku III. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je višji tožbeni zahtevek (zakonske zamudne obresti od neto plače od 18. v mesecu za pretekli mesec) zavrnilo. V prvem odstavku IV. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v 8 dneh plačati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v znesku 20.829,34 EUR bruto, od tega zneska obračunati akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V drugem odstavku IV. točke izreka izpodbijane sodbe, ki tudi ni pod pritožbo, je višji tožbeni zahtevek (razliko do zneska 31.243,86 EUR) zavrnilo. V V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.903,81 EUR v 8 dneh, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika in mu naloži v plačilo vse pravdne stroške tožene stranke oziroma podredno, da v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ni upoštevalo napotkov iz sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 187/2015 (glede selektivnosti dokazne ocene v razveljavljeni sodbi, glede opredelitve do izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, glede ugotovitve o usklajenem ravnanju dijakinj, ki naj bi bilo motivirano z maščevanjem za negativno oceno pri predmetu tožnika). Sodišče prve stopnje je ponovno sprejelo selektivno dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič in je zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je v ponovljenem postopku predlagala dodatno zaslišanje določenih prič, tega dokaza pa sodišče prve stopnje ni izvedlo niti ni obrazložilo te svoje odločitve. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti. Prav tako se ni opredelilo do izpovedb dijakinje A.A., ki je izpovedala, na kakšen način je tožnik otipaval dijakinje (prijemanje za roko, za rame, okoli pasu in podobno). Prav tako se ni opredelilo do celovite izpovedi ostalih prič, ki so bile za tožnika obremenilne. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da so bili dotiki tožnika povezani z učnim procesom in da ni mogoče ugotoviti, da bi tožnik dijakinje nadlegoval ali se jih neprimerno dotikal in jih opazoval. Kljub temu, da je tožnik poučeval računalništvo (kar naj bi po ugotovitvi sodišča prve stopnje zahtevalo določeno stopnjo bližine med učiteljem in dijakom), so bila njegova sporna ravnanja neprimerna. Pri ravnanju tožnika (božanje po hrbtu, prijemanje za pas, sklanjanje nad dijakinjami zaradi gledanje v dekolteje) nikakor ni šlo za običajen učni proces. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je prišlo do trepljanja po hrbtu ali ramah s strani tožnika v primeru pohvale, saj to iz izpovedb vseh prič ne izhaja. Tudi gledanje v dekolteje objektivno predstavlja kršitev delovnih obveznosti, ne glede na to, če tožnik v dijakinje ni strmel, temveč je pogled umaknil. Tako ravnanje predstavlja kršitev iz 37. člena ZDR-1. Prav tako ni bistveno, da zoper tožnika s strani tretjih oseb ni bilo podanih enakih ali podobnih obtožb. Sporna ravnanja tožnika nikakor niso bila nehotena in podzavestna, saj iz izpovedb nekaterih prič izhaja, da se jih je tožnik dotikal (za roko in posledično za pas) tudi takrat, ko bi lahko brez dotikov pokazal kaj na računalniku. Sporna ravnanja je tožnik prav gotovo napravil z naklepom ali najmanj s hudo malomarnostjo. Gibanje tožnika med klopmi in nadziranje dela dijakinj ni sporno, sporno pa je dotikanje dijakinj in gledanje v njihove dekolteje. Negativne ocene, ki so jih dijakinje dobile v osebno redovalnico neposredno pred prijavo, na samo prijavo teh dijakinj toženi stranki nimajo nikakršnega vpliva, prav tako pa je že višje sodišče v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da ni mogoče šteti, da so bile pritožbe dijakinj motivirane zaradi slabih ocen, saj ni šlo za dijakinje, ki bi imele slab učni uspeh. Prav tako vdor v spletno redovalnico ni vplival na prijavo, saj se ta vdor ni nanašal na spreminjanje ocen dijakinj pri predmetu, ki ga je poučeval tožnik (na kar je opozorilo že višje sodišče). Iz izpovedb dijakinj B.B., C.C., A.A., D.D., E.E. in F.F. in G.G. jasno izhaja, da je šlo pri ravnanjih tožnika za naklepno ravnanje (ali za ravnanje z najmanj hudo malomarnostjo), kar predstavlja težjo kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in kršitev po 37. členu ZDR-1, zato je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni sprejelo pravilne dokazne ocene, je kršilo 8. člen ZPP. Ker se ni opredelilo do izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi zahtevek tožnika za izplačilo denarnega povračila je v celoti neutemeljen, pri čemer sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo, zakaj mu je iz tega naslova prisodilo dvanajst mesečnih plač. Izpodbijane sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo in mu s sodbo opr. št. Pd 335/2013 z dne 4. 11. 2014 v celoti ugodilo, vključno z njegovo reintegracijo k toženi stranki (do izdaje te sodbe tožnik še ni predlagal sodne razveze po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče citirano sodbo razveljavilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotno uporabljenega materialnega prava in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je tožnik (poleg ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) namesto reintegracije uveljavljal prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (118. člen ZDR-1) z dnem odločitve sodišča prve stopnje, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje in denarno povračilo po citiranem členu v višini 18 bruto plač. O tako preoblikovanem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje odločalo z izpodbijano sodbo.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni spoštovalo napotil pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa in da je ponovno napravilo selektivno dokazno oceno izvedenih dokazov. Dokazna ocena, ki jo je v ponovljenem postopku napravilo sodišče prve stopnje, je popolna, pravilna in celovita ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sodbe zares ni posebej opredeljevalo do zaslišanja vsake od posameznih prič niti posebej do zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke, vendar pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe kljub temu razvidno, da je dokazno ocenilo in pretehtalo verodostojnost tudi teh izpovedb. Na podlagi tega in na podlagi preostalih izvedenih dokazov je ugotovilo vsa dejstva, ki so bila odločilna za ugotovitev utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, zato so pritožbeni očitki tožene stranke o bistvenih kršitvah določb postopka, ki jih zatrjuje v pritožbi, neutemeljeni. Po zaključku pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje prav tako ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni ponovno zaslišalo dijakinj, ki jih je tožena stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2016, saj je že na podlagi ostalih izvedenih dokazov (prvotne izpovedbe navedenih prič, izpovedbe ostalih prič, tožnika in zakonitega zastopnika) ugotovilo sporna tožnikova ravnanja in jih v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi opisalo (10. točka obrazložitve).

8. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku, ki je pri toženi stranki poučeval računalništvo in fiziko, dne 23. 10. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je štela, da tožnikova ravnanja (neprimerno dotikanje dijakinj, božanje po ramenih, prijemanje za zgornjo stran dlani dijakinj ter prijemanje za spodnji del hrbta dijakinj 3. H. oddelka, program ekonomski tehnik) vsebujejo vse znake kaznivega dejanja iz 2. odstavka 174. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.), ki opredeljuje kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja. Iz obrazložitve te izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa nadalje izhaja, da je tožnik s temi ravnanji kršil tudi 37. člen ZDR-1. Tožena stranka je zaključila, da je za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podan tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (da glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka).

9. Sodišče prve stopnje je že v sodbi opr. št. Pd 335/2013 z dne 4. 11. 2014 pravilno ugotovilo, da sporna ravnanja tožnika ne ustrezajo vsem znakom zgoraj omenjenega kaznivega dejanja, saj ni šlo za spolno občevanje ali druga neposredna spolna ravnanja, zaradi katerih bi bila direktno prizadeta spolna sfera dijakinj (podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v primerljivi zadevi opr. št. VIII Ips 143/2013 z dne 15. 10. 2013). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo (čemur tožena stranka v pritožbi niti ne oporeka), da za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 niso bili izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji.

10. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi, če je tožnik s svojimi ravnanji namenoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), saj je bil tudi ta razlog naveden v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri ugotavljanju zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč sodišče vezano na opisano dejansko stanje kršitve (na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi) in ne (le) na razlog, ki ga delodajalec, ki poda odpoved, v tej odpovedi navede kot pravno podlago.

11. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožena stranka tudi v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR‑1 spoštovala določbe ZDR-1, ki so pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravica tožnika do zagovora je bila spoštovana, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala pristojna oseba), vendar pa je zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi glede na 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj zanjo ni bil izpolnjen zakonsko določen razlog, ki ga opredeljuje ta določba. Ugotovilo je, da so bila sporna ravnanja tožnika (dotikanje dijakinj) posledica dejstva, da je tožnik dijakinje poučeval računalništvo, da je imela vsaka od dijakinj svoj računalnik in potrebno opremo (miško, monitor) in da je tožnik po tem, ko je snov dijakinjam razložil, pri dijakinjah individualno preverjal, če so snov razumele, pri čemer jim je to snov po potrebi posamično dodatno obrazložil in dijakinjam pomagal. Pri takšnem načinu dela pa je prišlo tudi do spornih dotikov tožnika (pri nudenju pomoči npr. je s svojo roko prekril roko dijakinji in usmeril miško na ekranu, ob tem ravnanju se nagnil nad dijakinjo, saj je stal za njo, občasno pa se je naslonil na njihovo ramo, hrbet ali pas). Ugotovilo je tudi, da je tožnik dijakinje potrepljal po ramenu ali hrbtu, ko jih je želel pohvaliti zaradi pravilno opravljene naloge. Prav tako je ugotovilo, da je sicer tožnik gledal dijakinjam tudi v dekolteje in zadnjice, vendar pa je pogled umaknil, ko je zaznal, da ga je katera od dijakinj pri tem početju opazila. Glede na zgornje ugotovitve je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega stališča pravilno zaključilo, da glede na specifičen način poučevanja predmeta računalništva (tožnik je individualno nadzoroval delo dijakinj; jim šolsko snov po potrebi in tudi na njihovo prošnjo posamično dodatno razložil; usmerjal je miško na ekranu, tudi tako, da je prekril roko dijakinje in s tem premikal miško po ekranu) tožnikova ravnanja niso takšne narave, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi predstavljala razlog za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ob zaključku sodišča prve stopnje, da ni mogoče ugotoviti, da bi tožnik dijakinje nadlegoval, da bi jih prisilil, da so držale svojo roko na računalniški miški, medtem ko je tožnik to miško usmerjal na ekranu, da jih je potrepljal v primeru pohvale za dobro opravljeno nalogo, pri čemer sodišče prve stopnje v teh ravnanjih tožnika ni ugotovilo nedopustnega, predvsem pa ne spolnega namena. Tudi pritožbeno sodišče, upoštevaje okoliščine v zvezi s specifičnostjo poučevanja predmeta računalništva, ocenjuje, da tožnikova ravnanja (katerim bi se bilo sicer mogoče izogniti) ne dosegajo pravnega standarda hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

12. Tožena stranka sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita, da je zmotno ugotovilo, da je tožnik dijakinje potrepljal le v primeru pohvale, zato ker to ne izhaja iz izpovedb vseh prič. Nekatere od prič (npr. I.I., J.J.) so izpovedale, da je prišlo do tožnikovega dotikanja rok dejansko v primeru nudenja pomoči pri predmetu in trepljanja v primeru pohvale, iz izpovedb preostalih prič pa ne izhaja, da bi tožnik izvajal sporna ravnanja tudi iz drugih razlogov. V zvezi s tem torej dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje ni bilo zmotno ugotovljeno.

13. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dejstvo, da so (nekatere) dijakinje neposredno pred prijavo dogodka razredničarki oziroma ravnatelju pri predmetu, ki ga je poučeval tožnik, dobile negativno oceno. Prav tako iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na to, da naj bi do prijave dijakinj prišlo zaradi vdora v program elektronske redovalnice, zato so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z navedenim neutemeljene.

14. Glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi 118. člena ZDR-1 ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do dneva izdaje izpodbijane sodbe, je utemeljeno odločalo tudi o denarnem povračilu, do katerega je na podlagi že omenjenega 118. člena ZDR-1 upravičen tožnik. Ob upoštevanju kriterijev za določitev višine tega denarnega povračila, ki jih opredeljuje 2. odstavek 118. člena ZDR-1, je tožniku utemeljeno prisodilo to denarno povračilo v protivrednosti 12 mesečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred nezakonito izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 32 let, da je star 62 let, da je s tem dejansko nezaposljiv in brez pogojev za predčasno upokojitev (kar pomeni, da ne držijo pritožbene navedbe tožene stranke, da izpodbijana sodba v tem delu ni obrazložena in da se jo ne da preizkusiti) je tudi po zaključku pritožbenega sodišča prisojeno denarno povračilo ustrezno.

15. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ker odgovor tožnika na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).