Jedro

Sodišče lahko v postopku v sporu majhne vrednosti omeji čas in obseg dokazovanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 128/2020 z dne 22. 2. 2022 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 1.386,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 9. 2020 in mu poravnati pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je glede na navajanja in trditve pravdnih strank ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno zgolj to, da je bilo osebno vozilo znamke Ford Fiesta, reg. št. ..., katerega voznica je bila na dan škodnega dogodka dne 12. 7. 2020 A. A., obvezno zavarovana pri toženi stranki. O drugih tožbenih trditvah pa je ugotovilo, da so jih potrdile v tem postopku zaslišane priče oziroma izvedeni dokazni postopek. Sodišče je na podlagi izpovedb prič ugotovilo, da so tožbene trditve o načinu nastanka škode na osebnem vozilu tožnika potrdile vse zaslišane priče, predvsem pa sama povzročiteljica trka A. A. Sodišče ni zasledilo nobenega razumnega razloga za drugačno ravnanje. Tožbene trditve, posledično pa tudi izpoved zaslišanih prič pa je potrdil v tem postopku sodelujoči izvedenec za raziskavo prometnih nezgod. Ta je med drugim ugotavljal, da glede na osni zamaknjenosti (vzdolžna os) parkirnih mest, kjer sta bili parkirani vozili tožnika in A. A. in sta zamaknjeni za cca 0,35 m, ter na podlagi konfiguracije parkirnega prostora in predvsem parkirnih mest, na katerih sta bili parkirani udeleženi vozili in ob predpostavki, da sta bili vozili pravilno parkirani na parkirnih mestih, je pri vzvratnem premiku vozila A. A. lahko prišlo do trčenja v tožnikovo vozilo. Tem ugotovitvam izvedenca pa je tožena stranka oporekala z dopolnitvijo mnenja B. B., ki ga je sodišču priložila in hkrati predlagala dopolnitve, že obstoječega mnenja izvedenca C. C. oziroma postavitev novega izvedenca. Sodišče pa ugotavlja, da navedbe, s katerimi tožena stranka oporeka ugotovitvam izvedenca, niso utemeljene in jih zato zavrača. Sodišče ugotavlja, da je že izveden dokazni postopek sestavil celoto, ki se medsebojno dopolnjuje in potrjuje. Vsebina izpovedi zaslišanih prič je bila potrjena z ugotovitvami sodnega izvedenca. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka tem ugotovitvam izvedenca oporeka z ugotovitvijo osebe, ki jo je sama pritegnila v ta postopek zaradi pričakovanih zaključkov, takšnih ugotovitev in zaključkov tega dokaznega postopka pa s to osebo ne more omajati. Sodišče je zato omejilo nadaljnje dokazovanje v tem postopku, saj je mnenja, da nadaljnje širjenje dokaznega postopka ne nakazuje, da bi prispevalo k drugačnim zaključkom, kot so bili sprejeti do sedaj in je to tudi v nasprotju z določbami 450. in 11. člena ZPP. Sodišče je zato takšen predlog tožene stranke za širitev dokaznega postopka kot nepotreben in neutemeljen, zavrnilo. O višini tožbenega zahtevka pa je odločilo na podlagi predloženega računa A. d.o.o. z dne 31. 8. 2020. Tožbenemu zahtevku je zato ugodilo v celoti. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na določbah člena 131, 132, 135 ter 921 OZ, ki zavezuje povzročitelja škode k njeni povrnitvi oziroma takšno obveznost, glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo, prenaša na toženo stranko. O stroških tega postopka pa je odločilo po določbah člena 154 in 155 ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe, je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo in je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato uveljavlja tudi ta pritožbeni razlog, ne glede na prvi odstavek 458. člena ZPP. Tožena stranka meni, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni sledilo predlogu tožene stranke, da se v okviru dokaznega postopka, glede na njene argumentirane pripombe na izvedensko mnenje izvedenca za raziskave nesreč, opravi oziroma napravi dopolnitev izvedeniškega mnenja. Sodišče prve stopnje je namreč na zadnjem naroku zavrnilo dokazni predlog kot nepotreben, s čimer se tožena stranka ni strinjala in je že pred zaključkom naroka temu nasprotovala in uveljavljala bistveno kršitev določb postopka. V tem pravdnem postopku pridobljeno izvedensko mnenje je tožena stranka argumentirano grajala in je podala strokovne pripombe in predlagala pisno dopolnitev izvedeniškega mnenja, podredno postavitev novega izvedenca. Tožena stranka je opozorila, da bo moral izvedenec pojasniti, na podlagi katerih podatkov temelji njegovo mnenje oziroma zakaj ni upošteval trditev tožeče in tožene stranke. Tožena stranka je na stališču, da je izvedenec izdelal mnenje na podlagi dejstev, ki nimajo podlage v spisni dokumentaciji, zato je tožena stranka zahtevala dopolnitev oziroma vsaj pojasnilo, čemur pa naslovno sodišče ni sledilo. Tožena stranka je opozorila, da bi bilo potrebno v okviru izdelave izvedenskega mnenja in končne dokazne ocene upoštevati položaj vozil kot je izhajal iz spisne dokumentacije. Sodišče prve stopnje je namreč samo dopustilo širjenje trditvene podlage po pridobitvi izvedeniškega mnenja, povsem je prezrlo pripombe tožene stranke in je neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog, s tem pa je tudi povsem prezrlo določbe 254. člena ZPP. Tožena stranka je namreč pritegnila v postopek strokovnjaka s področja za raziskave prometnih nesreč in je mnenja, da je s svojimi strokovnimi pripombami omajala dvom v pravilnost izdelanega mnenja izvedenca v tem pravdnem postopku. Tožena stranka se ne strinja z razlogi sodišča, da ni navedla nobenega razumnega razloga, saj je podala strokovne in obširne navedbe v smeri, zakaj na tehnični način ni mogoče potrditi nastale škode na vozilu tožeče stranke. Sodišče bi zato moralo slediti predlogu tožene stranke k dopolnitvi izvedenskega mnenja in podati obrazložitev, zakaj dokaznemu predlogu ne sledi in, da ga bo zavrnilo. Tožena stranka je pričakovala, glede na to, da je sodišče razpisalo narok, da bo po tistem, ko je vztrajala pri dopolnitvi mnenju izvedenca, povabilo izvedenca na ustno zaslišanje na sodišče, pa tega ni storilo. Tožena stranka opozarja, da izid tega postopka zanjo nikakor ni zanemarljiv, saj je vsak postopek zanjo enako pomemben in vsak postopek ima zagotovo finančne posledice. Tožena stranka meni, da načelo ekonomičnosti nikakor ne sme posegati v pravico stranke v smislu dokazovanja in končno v bistvo sodnega postopka, to je iskanja resnice. Tožena stranka meni, da je sodišče napačno in neutemeljeno tehtalo med procesnimi načeli in je s svojim odločanjem prekomerno poseglo v procesni položaj tožene stranke. Tožena stranka meni, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko ni upoštevalo dokaznega predloga tožene stranke po pisni dopolnitvi izvedeniškega mnenja, bodisi po postavitvi novega izvedenca. Zaradi tega ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbo podaja tudi zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj je mnenja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo tožeči stranki pravdne stroške za vse vloge, ki so podane izven določb drugega, tretjega in četrtega odstavka 452. člena ZPP. Tožeča stranka bi bila lahko upravičena do maksimalno 450 točk iz naslova sestavljanja vlog. Sodišče je nepravilno odmerilo tudi stroške tožene stranke v smislu zastopanja na naroku, saj bi tožena stranka bila lahko upravičena do maksimalno 350 točk. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

4. Tožeča stranka v odgovoru navaja, da bi glede na to, da je sodišče zavrnilo dodatni dokazni predlog za zaslišanje izvedenca, to bil lahko le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga v sporu majhne vrednosti. Meni, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo v skladu z določilom 450. člena ZPP, po katerem je možnost in dolžnost zagotoviti hitrost in ekonomičnost postopka, kar zavrnitev dokaznega predloga še dodatno utemeljuje. Tudi iz navedb izvedenca, katerega je pridobila tožena stranka ni mogoče sklepati, da bi bila potrebna dopolnitev izvedenca C. C. To mnenje je bilo namreč potrjeno tudi z ostalimi dokazi. Sodišče prve stopnje tudi ni odločalo izven trditvene podlage tožeče stranke. Tožeča stranka je navedla vsa pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih je bilo mogoče individualizirati škodni dogodek in izoblikovati dejansko stanje, ki je bilo zadostno ugotovljeno za pravno oceno konkretnega primera. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo o stroških tožeče stranke. Tožeči stranki je sodišče prve stopnje pravilno dalo možnost, da se izjavi o vsem, pravočasno predlaganih dokazih, še zlasti o izvedenskemu mnenju, zato so take vloge potrebne in predstavljajo upravičen pravdni strošek. Zato predlaga, da se pritožbo zavrne in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to pa zato, ker je iz neutemeljenih procesno pravnih razlogov zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca za raziskave prometnih nezgod in ji je s tem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bil v zvezi s tožbenimi trditvami angažiran izvedenec za raziskavo prometnih nesreč, na katerega mnenje je tožena stranka podala argumentirane pripombe. Tožena stranka je že pred pravdo angažirala strokovnega sodelavca za raziskave nesreč, to je B. B., ki je glede na razpoložljive podatke, še zlasti odškodninski zahtevek tožnika, prijavo škodnega primera zavarovanke in fotografij poškodbe na vozilu obrazložil, da se poškodbe osebnega vozila Audi A3 in Ford Fiesta na tehnični način med seboj ne ujemajo. Tožena stranka je tako podala argumentirane strokovne trditve, ki jih je sodišče povsem prezrlo in se do njih ni pravilno argumentirano izreklo. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da ni izvedlo dokaznega postopka s tem, da bi dopolnilo že podano izvedensko mnenje, zaradi tega ker je splošno znano, da je tožena stranka ena izmed finančno najpomembnejših in najmočnejših gospodarskih družb v RS, katere vsakoletni čisti dobiček se meri v več 10 milijonskih evrskih zneskih in je zato izid tega postopka za toženo stranko manj kot zanemarljiv, ni v skladu z določbo člena 11 in drugega odstavka 450. člena ZPP. To niso takšni razlogi, ki opravičujejo sodišče prve stopnje, da je zavrnilo dokazni predlog po pisni ali ustni dopolnitvi, že izdelanega izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je tudi preuranjeno zaključilo, da nadaljnje širjenje dokaznega postopka ne nakazuje, da bo prispevalo k drugačnim zaključkom kot so sprejeti v sodbi in je to tudi v popolnem nasprotju z določbami 450. in 11. člena ZPP. To niso takšni razlogi, ki so opredeljeni v določbi drugega odstavka 450. člena ZPP v zvezi s členom 11 ZPP. Po določbi drugega odstavka 450. člena ZPP lahko sodišče čas in obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen). Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je zanjo vsak primer posebej pomemben in zato bi sodišče prve stopnje moralo zagotoviti sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic tudi tožene stranke in je nepravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da zavrne dokazni predlog tožene stranke zaradi tega, ker meni, da na strani tožene stranke nastopa takšna pravdna stranka, ki je ena izmed finančno najpomembnejših in najmočnejših gospodarskih družb v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje ne bi smelo že iz ustavnega razloga neomejenega pristopa strank na sodišče sprejeti stališče, da je glede na vrednost spornega predmeta za toženo stranko ta postopek zanemarljiv in da iz teh razlogov ne bo izvedlo predlaganega dokaza in sicer predlaganega dokaznega predloga za dopolnitev, že podanega izvedeniškega mnenja. Sodišče s takšnimi razlogi ni zagotovilo sorazmernost nad zagotovitvijo ustreznega varstva pravic stranki ter ciljem za pospešitve in ekonomičnost postopka. Sodišče prve stopnje je namreč, še po podanem dokaznem predlogu izvedlo narok za glavno obravnavo in sicer dne 22. 2. 2022. Že v prejšnjih vloga je tožena stranka navajala, da izvedensko mnenje izvedenca C. C. presega trditveno podlago tožnika. Sodišče prve stopnje pa je te njene navedbe procesno pravno nepravilno ocenilo kot takšne, da gre za navedbe neke osebe, ki se je sama pritegnila v ta postopek, zaradi pričakovanja zaključkov, ki pa ne morejo omajati že podanega izvedenskega mnenja. Navedbe tožeče stranke, ki jih le-ta povzema iz tega izvedenskega mnenja, bi sodišče prve stopnje moralo obravnavani kot njene trditve in pripombe na, že podano izvedensko mnenje. Po ustaljeni sodni praksi je treba podatke iz izvedenskih mnenj, katere stranke same pridobijo izven dokaznega postopka s strani sodišča, obravnavati kot del trditvene podlage te stranke, ki se ob tem upoštevajo kot del njene trditvene podlage. S tem, ko je sodišče prve stopnje v točki 15. obrazložitve, mimo določil ZPP zavrnilo dokazni predlog tožene stranke sicer z razlogi, da je ta postopek za toženo stranko glede na njen ekonomski položaj manj kot zamerljiv, je storilo bistveno kršitev določb po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je toženi stranki v tem delu odvzelo možnost dostopanja na sodišče, ker ni obravnavalo njenih pripomb na, že podano izvedeniško mnenje in tudi s tem ni pravilno odločilo o dokaznem predlogu tožene stranke. Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih za odločitev. Tožena stranka je namreč na podano izvedensko mnenje podala pripombe, da izvedenec širi trditveno podlago tožeče stranke, ker iz tožbenih trditev tožeče stranke ne izhaja takšen način nastanka škodnega dogodka, kot ga je ugotovil izvedenec, postavljen v tem pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje se do teh trditev tožene stranke ni opredelilo in zato v tem delu sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je navedlo, da izpovedi prič potrjujejo nastanek škodnega dogodka, iz izpovedb zaslišanih prič pa ne izhaja natančen opis oziroma takšen opis nastanka škodnega dogodka, kot ga je v mnenju ugotovil izvedenec in na katerega mnenju temelji v bistvenih deli odločitev sodišča prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje tako ne vsebuje razlogov oziroma navedb tožene stranke, ki je v odgovoru na tožbo navedla, da do škodnega dogodka ni prišlo na način, kot sta ga tožnik in pa priča navedla in obrazložila v odškodninskem zahtevku. Tožeča stranka v tožbi pravzaprav niti ne opredeli natančno način nastanka škodnega dogodka, sodišče prve stopnje pa se nato ni opredelilo do navedb v odgovoru na tožbo, da do škodnega dogodka ni prišlo na takšen način, kot sta ga oba udeleženca opisala in narisala na obrazcu: ″Poročilo o prometni nesreči‶, ter na način kot ga je zavarovanka tožene stranke opisala na obrazcu Prijava škodnega dogodka in zavarovanje avtomobilskega kaska, s katerim je ta toženi stranki prijavila škodo, torej odškodninski zahtevek tožnika na obrazcu tožene stranke. Te svoje navedbe je tožena stranka podkrepila s strokovnim mnenjem izvedenca o raziskavi prometne nezgode, katerega bi sodišče prve stopnje moralo šteti kot del odgovorne trditvene podlage tožene stranke. Ker se do teh trditev, ki so odločilne odgovorne navedbe tožene stranke sodišče prve stopnje ni opredelilo, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi izrecno navaja, da se do tega dejstva sodišče ni opredelilo in je zato ostalo nepojasnjeno. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je že v odgovoru na tožbo opozorila, da bi bilo potrebno v okviru izdelave izvedenskega mnenja in končne dokazne ocene upoštevati položaj vozil, kot je izhajal iz spisne dokumentacije. Če bi sodišče upoštevalo to, kar je trdila tožena stranka in kar je bilo nenazadnje trditvena osnova tožene stranke, bi bilo lahko ugotoviti, da ni nastala možna konstrukcija nastanka nevarne situacije in nastanek škodnega dogodka, kot jo opisujejo priče. Do tega dejstva se sodišče ni opredelilo in je zato ostal brez odgovora v sodbi sodišča prve stopnje.

7. Glede na obrazloženo se tako izkaže pritožba tožene stranke za utemeljeno in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, ker je na podlagi pritožbenih navedb ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je namreč storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh, prej omenjenih trditev tožene stranke in je tudi nepravilno in v nasprotju z določbami 254. člena ZPP odločilo, da se zavrne dokazni predlog z dodatnim mnenjem izvedenca za raziskavo prometnih nesreč. Hkrati pa je sodišče storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje in v njej niso navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so navedeni v odgovoru na tožbo tožene stranke. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh navedb tožene stranke, kot to izhaja iz gornje obrazložitve sodišča druge stopnje, je s tem tudi odvzelo toženi stranki pravico do njene izjave pred sodiščem, s čemer je kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh dejstev in izvedlo vse dokaze, ki jih je tožena stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala in jih je tudi pravočasno predlagala, sodišče prve stopnje pa se do teh trditev ni v celoti opredelilo in je tudi v nasprotju z določbo člen 254 ZPP zavrnilo dokazni predlog z dodatnim zaslišanjem izvedenca za raziskavo prometnih nesreč, sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče pritožbeno v celoti preizkusiti. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju dopolniti postopek kot to izhaja iz tega sklepa, odpraviti te pomanjkljivosti in obravnavati vse odgovorne trditve tožene stranke in tudi ustrezno, v skladu z določbo 254. člena ZPP obrazložiti zakaj je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem izvedenca glede na argumentirane pripombe tožene stranke. Kot že obrazloženo načelo ekonomičnosti, kot ga obrazlaga sodišče prve stopnje ni tisto načelo, zaradi katerega bi sodišče prve stopnje lahko zavrnilo ta dokazni predlog, še zlasti pa ni pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je za toženo stranko ta zadeva nepomembna. Če bi sodišče druge stopnje vsa neugotovljena dejstva, katera je v odgovoru na tožbo zatrjevala tožena stranka in na katere opozarja pritožba in jih izpostavlja sodišče druge stopnje v tej obrazložitvi izvajalo na drugi stopnji, bi sodišče druge stopnje samo ugotavljalo prvič pravno pomembna dejstva, ki jih sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje, s tem pa bi obema strankama sodišče druge stopnje odvzelo pravico do pritožbe zoper vsebino takšne odločitve sodišča druge stopnje. Tudi sicer pa z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvijo zadeve v novo sojenje ne bo prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (drugi odstavek 354. člena ZPP), saj ne gre za starejšo zadevo, ker je tožba v predmetni zadevi bila vložena konec leta 2020. Sam postopek se z vrnitvijo zadeve v novo sojenje tudi ne bo bistveno podaljšal glede na to, da bi moralo pritožbeno sodišče, če bi samo opravilo sojenje, v celoti ponoviti vse izvedene dokaze in izvajati neizvedene dokaze ter odgovarjati na trditve tožene stranke, o katerih sodišče prve stopnje ni odločilo in se o njih ni opredelilo. S tem bi bilo dejansko stanje na pritožbeni stopnji prvič ugotovljeno. V novem postopku bo zato sodišče prve stopnje moralo obravnavati vso trditveno podlago tožene stranke kot jo je le-ta podala v odgovoru na tožbo in še v njenih pravočasnih pripravljalnih vlogah glede na določbo člena 450 ZPP in bo moralo ustrezno obrazložiti zakaj zavrača argumentiran predlog tožene stranke za ustno ali pisno zaslišanje, že postavljenega izvedenca za raziskav prometnih nesreč (člen 362 ZPP).

8. Utemeljena je tudi pritožba glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, saj tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje pri priznanju pravdnih stroškov tožeče stranke moralo upoštevati določbo drugega, tretjega in četrtega odstavka 452. člena ZPP. Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške, ker pa je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o glavni stvari, se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).