Jedro

Tožeča stranka se je kot glavni zavezanec v ECL in z garancijsko izjavo zavezala, da bo plačala vse uvozne davščine, če prevoznik ne bo predal blaga namembni carinarnici.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi carinarnice z dne 2.3.1993, s katero je ta zavezala tožečo stranko za plačilo carinskih dajatev za nepredano blago po enotni carinski listini z dne 11.8.1992 carinske izpostave. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo dne 11.8.1992 z enotno carinsko listino carinski izpostavi prijavljeno sporno blago - rabljen motor za osebni avto, z rokom predaje blaga do 11.8.1992 carinski izpostavi. Navedeno blago namembni carinarnici ni bilo predano, kar je razvidno iz spisov zadeve. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je carinarnica izdala prvostopno odločbo, s katero je obračunala carino in druge uvozne davščine glavnemu zavezancu, to je podjetju ... Osnova za izdajo odločbe je bila položena varščina oziroma namesto nje garancijska izjava v smislu določbe 200. člena carinskega zakona ter podatek iz enotne carinske listine, kjer je kot glavni zavezanec vpisano podjetje ... Iz tega je razvidna obveznost tožeče stranke, da bo plačala vse uvozne davščine, če prevoznik blaga ne bo predal namembni carinarnici. Glede na izjavo in ugotovitev, da blago dejansko ni bilo predano, čemur tudi ne ugovarja tožeča stranka, je carinarnica pravilno ugotovila carinskega zavezanca tudi v smislu 24. člena carinskega zakona. Tožena stranka je tudi presodila navedbe tožeče stranke v pritožbi. Po njenem mnenju izjava dejanskega prevoznika blaga ni verodostojen dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugoditi pritožbi. Pri tem pa tožeča stranka ni mogla priložiti potrdila carinske službe Republike Slovenije ali Hrvaške o prijavi blaga pri izstopu ali pri vstopu. Prvostopna odločba je bila izdana na podlagi 249. člena carinskega zakona po uradni dolžnosti, pri čemer so bili carina in druge uvozne davščine obračunani tožeči stranki na podlagi poroštvene izjave, kar pomeni na podlagi podatka iz enotne carinske listine, iz katere je razvidno, kdo je glavni zavezanec. Tožeča stranka je z izdajo poroštvene izjave sprejela nase rizik in stopila v civilno-pravno razmerje s prevoznikom. Če ta potem svoje obveznosti ni izpolnil, je bila odmera uvoznih davščin tožeči stranki oziroma garantu popolnoma utemeljena. Gre za popolnoma ločen postopek in pri tem prvostopnemu organu ni potrebno čakati na rezultat prekrškovnega postopka. Sporno blago je bilo glede na razpoložljive podatke razvrščeno v tarifno številko ... carinske tarife, medtem ko je bil obračun dajatev izpeljan po enotni carinski stopnji, saj je prvostopni organ ugotovil, da znaša carinska osnova za sporno blago 4.866,00 SIT in torej ne presega 150.000,00 SIT, to je vrednosti, do katere se obračunava po enotni carinski stopnji 15 % (Uradni list RS, št. 33/91).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se je z garancijo obvezala, da bo plačala carinske dajatve, če prevoznik ne bi izpolnil svojih obveznosti, to je predal blaga namembni carinarnici oziroma plačal carinske dajatve, če bi blago dal v prost promet v Republiki Sloveniji pred predajo blaga carinarnici oziroma pred plačilom carinskih dajatev. V postopku prenapotitve se pojavi le kot garant, ne pa kot carinski zavezanec, ki je dolžan blago izvoziti oziroma predati namembni carinarnici. V postopku prenapotitve in predaje blaga je tožena stranka dolžna pridobiti vse dokaze, da blago ni bilo izvoženo iz Republike Slovenije oziroma da je bilo dano v prost promet v Republiki Sloveniji. Ti dokazi so vsekakor: odgovor namembne carinarnice, zaslišanje voznika in izjave lastnika blaga oziroma prevoznika. Tožena stranka v nasprotju s carinskim zakonom (200. člen) vodi dokazni postopek, da blago ni bilo predano izhodni carinarnici proti tožeči stranki - garantu. Tožena stranka bi bila upravičena zahtevati plačilo carinskih dajatev od nje šele po izdaji pravnomočne odločbe carinskemu zavezancu in ko carinski zavezanec ne bi bil sposoben poravnati carinskih obveznosti. Tožena stranka je tudi napačno uporabila enotno carinsko stopnjo za obračun dajatev, ker v postopku ni mogla ugotoviti pravilne carinske stopnje glede na prostornino avtomobilskega motorja, ki naj bi bil dan v prost promet v Republiki Sloveniji. V konkretnem primeru bi bila pravilna uporaba 389. člena carinskega zakona, ki podrobno ureja način poplačila carinskih dajatev za nepredano blago prejemni carinarnici. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz enotne carinske listine z dne 11.8.1992 je iz rubrike št. 50 (pravilnik o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku - Uradni list RS, št. 20/92) razvidno, da je tožeča stranka navedena kot glavni zavezanec, kar pomeni, da je bila zavezana, da bo plačala vse uvozne davščine, če prevoznik ne bo predal blaga namembni carinarnici. Ker namembna carinarnica ni potrdila prijave blaga in tožeča stranka v postopku kljub pozivu carinarnice ni predložila dokazov, da je prevoznik svoje obveznosti izpolnil, je tožena stranka na podlagi 200. člena carinskega zakona pravilno odločila, ko je odmerila uvozne davščine tožeči stranki. Tožbeni ugovor, da je v tem primeru carinski zavezanec prevoznik in bi zato morala tožena stranka ravnati v skladu s 389. členom carinskega zakona, je iz že prej navedenih razlogov neutemeljen. Odgovornost tožeče stranke kot glavnega zavezanca oziroma odgovornost na podlagi izdane garancijske izjave tožeče stranke, ki po tožbenih navedbah ni sporna, ni subsidiarna, kot neutemeljeno meni tožeča stranka, saj se je kot glavni zavezanec oziroma z navedeno izjavo zavezala, da bo plačala vse uvozne davščine, če prevoznik ne bo predal blaga namembni carinarnici. Ker prevoznik tega pogoja ni izpolnil, je po presoji sodišča tožena stranka v tem primeru pravilno ravnala, ko je plačilo zahtevala od poroka.

Pavšalni in nekonkretizirani tožbeni ugovor o tem, da je bila napačno uporabljena enotna carinska stopnja za obračun dajatev, kar je tožeča stranka navajala že v pritožbi proti prvostopni odločbi, je po presoji sodišča neupošteven in ga je tožena stranka utemeljeno zavrnila v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter dala pravilne razloge za to zavrnitev.

Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUS in carinski zakon je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).