Jedro

Za razliko od 615. člena OZ, 27. člen ZPSPP določa, da se v taki situaciji šteje, da se najemna pogodba obnovi za nedoločen čas, kar pa pomeni spremembo pogodbe in ne sklenitve nove pogodbe. Ostala določila najemne pogodbe se niso spremenila, spremenilo se je le trajanje najemnega razmerja. Drži sicer, da v ZPSPP ni urejeno vprašanje zavarovanj ob spremembi pogodbe in bi dejansko lahko prišla v poštev uporaba 615. člena OZ kot splošnejšega predpisa. Dejstvo, da gre za dispozitivno določbo, pa pomeni, da se taka določba uporabi le v primeru, da se stranki nista dogovorili kaj drugega. V predmetni zadevi sta se stranki v poroštveni pogodbi dogovorili drugače: tožena stranka se je zavezala, da njena poroštvena obveznost velja časovno neomejeno, vse do izpolnitve celotnih obveznosti N. F. d.o.o., ki so ali bodo nastale v zvezi s citirano najemno pogodbo, njenimi kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, torej tudi za obveznosti iz naslova najemnine po spremenjeni pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 893,04 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici v za pritožbo spornem delu toženo stranko obsodilo na plačilo 22.782,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2013 dalje, vse iz naslova solidarnega poroštva za zapadle in neplačane račune po najemni pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in N. F. d.o.o.. Najemna pogodba, za katero je bilo dogovorjeno poroštvo, je bila sklenjena za določen čas, pri čemer je rok že potekel, najemna pogodba pa je bila nato spremenjena v pogodbo za nedoločen čas po določbi 27. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se stranki v poroštveni pogodbi dogovorili za časovno neomejeno poroštvo, pri čemer je ta dogovor dovolj določen. Zaradi izrecnega drugačnega dogovora uporaba 615. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ne pride v poštev.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej poudarja, da ne drži, da tožena stranka ne bi nasprotovala dejanski podlagi zahtevka, zato bi sodišče moralo izvesti narok. Gre za ugotavljanje prave volje strank v času podaje poroštvene izjave ter za dejstva, pomembna pri ugotavljanju, ali je tožena stranka ravnala zadosti skrbno. Po mnenju pritožnika je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, saj molče obnovljen zakup pomeni sklenitev nove zakupne pogodbe. Poroštvo pa s prenehanje prvotne pogodbe zaradi akcesornosti preneha. Sodišče v primeru 615. člena OZ napačno razlaga načelo dispozitivnosti. Dispozitiven predpis velja, kadar ga stranki nista izrecno izključili, dokazno breme za izključitev pa je v tem primeru na tožeči stranki. Ker med strankama ni bilo izrecno dogovorjeno, da se poroštvo v primeru nastanka novega razmerja nadaljuje, je le-to prenehalo. Sodišče je zmotno obravnavalo tudi vprašanje skrbnosti poroka pri podaji poroštvene izjave, saj se je imela tožena stranka pravico zanesti na drugi odstavek 615. člena OZ. Napačno je ovrednotilo dejstvo, da je bil K. T. direktor glavnega dolžnika in poroka, saj volje družbe glede strateških odločitev ne oblikuje direktor, temveč skupščina. Ob sklenitvi najemne pogodbe direktor nikakor ni mogel vedeti, kakšna bo volja pravne osebe ob izteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. Stališče, da so bile obveznosti v poroštveni pogodbi dovolj jasno opredeljene, je zmotno. V času sklenitve pogodbe tožena stranka ni razpolagala z nobenim dejstvom, iz katerega bi lahko sklepala, da bo njena zaveza trajala tudi po 30.6.2012. Poleg tega bi bilo na podlagi stališča sodišča glavnemu dolžniku dana možnost, da z enostranskim oblikovalnim upravičenjem ustanovi obveznost poroka. Sodišče se neutemeljeno ni opredelilo do ostalih navedb tožene stranke, saj je poroštvo veljavno le v primeru, da lahko stranka ob sklenitvi pogodbe ve, katere obveznosti bo imela. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških. Ker je bil zahtevek delno umaknjen zaradi plačila glavnega dolžnika, tega ni mogoče šteti v breme toženi stranki. Tožeča stranka je tako delno umaknila tožbo iz razlogov, ki niso na strani tožene stranke.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitana kršitev postopka, ker naj sodišče ne bi izvedlo naroka, ni podana. Tožena stranka je sicer res predlagala tudi zaslišanje D. T., M. L. in P. V., vendar ne za dokazovanje odločilnih dejstev. Zaslišanje D. T. je bilo tako konkretno predlagano v zvezi z navedbami v točki 1. tožbe (zgolj povzemanje predpisov, brez konkretnih navedb o okoliščinah sklepanja pogodbe) in v točki 4 (trditve o lastniški strukturi N. F., kar ni sporno), zaslišanje M. L. v zvezi z lastniško strukturo N. F. in zaslišanje P. V. v zvezi s pogajanji za odkup nepremičnine. Navedb tožene stranke v zvezi s predkupno pravico in njenim trajanjem pa tožeča stranka niti ni prerekala. Dejansko stanje zato v postopku ni bilo sporno.

6. V zvezi z molče obnovljeno pogodbo je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno. Določbe ZPSPP so namreč v razmerju do OZ specialne in drugače urejajo situacijo, ko se doba, za katero je bila sklenjena najemna pogodba, izteče, nobena od strank pa ne reagira in najem traja tudi še po izteku dobe. Za razliko od 615. člena OZ, 27. člen ZPSPP določa, da se v taki situaciji šteje, da se najemna pogodba obnovi za nedoločen čas, kar pa pomeni spremembo pogodbe in ne sklenitve nove pogodbe. Ostala določila najemne pogodbe se niso spremenila, spremenilo se je le trajanje najemnega razmerja1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da ni prišlo do sklenitve nove najemne pogodbe. Drži sicer, da v ZPSPP ni urejeno vprašanje zavarovanj ob spremembi pogodbe in bi dejansko lahko prišla v poštev uporaba 615. člena OZ kot splošnejšega predpisa. Dejstvo, da gre za dispozitivno določbo, pa pomeni, da se taka določba uporabi le v primeru, da se stranki nista dogovorili kaj drugega. V predmetni zadevi sta se stranki v poroštveni pogodbi dogovorili drugače: tožena stranka se je zavezala, da njena poroštvena obveznost velja časovno neomejeno, vse do izpolnitve celotnih obveznosti N. F. d.o.o., ki so ali bodo nastale v zvezi s citirano najemno pogodbo, njenimi kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, torej tudi za obveznosti iz naslova najemnine po spremenjeni pogodbi. Te obveznosti so v pogodbi jasno določene (predmet, višina), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

7. Predvidljivo pa je bilo tudi trajanje obveznosti, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Sklicevanje na "pravico zanesti se na drugi odstavek 615. člena OZ" je neutemeljeno, saj se je tožena stranka sama zavezala drugače. Iz neprerekanih razlogov sodbe pa izhaja, da je tako najemno kot poroštveno pogodbo podpisala ista oseba, enkrat kot zastopnik najemnika in enkrat kot zastopnik poroka. Ta oseba je nastopala v obeh funkcijah tudi v času, ko se je doba, določena v najemni pogodbi iztekla, najemnik pa je prostore uporabljal še naprej. Predmet poroštva je bil določen tako, da se je tožena stranka kot porok in plačnik zavezala izpolniti tisto, kar bi dolgoval glavni dolžnik. Gre pa za povezani družbi. Pritožnik ne more uspeti s trditvami, da naj bi poslovodji ob podpisovanju pogodbe ne bila znana volja družbe (ker naj bi voljo oblikovali družbeniki), posebej še, ker je bil podpisnik najemne in poroštvene pogodbe v obeh družbah tudi družbenik. Odločitev za podaljšanje najemne pogodbe je sprejel najemnik (oziroma njegove poslovodje in družbeniki, ki so bile hkrati tudi poslovodje in družbeniki poroka). S sklenitvijo poroštvene pogodbe se povezana družba ni zavezala za nekaj, kar bi bilo izven njene sfere in zanjo nepredvidljivo.

8. Tožeča stranka je svoj zahtevek delno umaknila takoj, ko je dobila delno plačilo od glavnega dolžnika. Res 158. člen ZPP take situacije neposredno ne ureja, vendar ne more biti dvoma, da je tožeča stranka v trenutku, ko je vložila predmetno tožbo, bila upravičena zahtevati celotni znesek. Tožena stranka je tista, ki ni izpolnila svoje obveznosti, zaradi česar je bila tožba sploh potrebna. Upoštevati je treba, da višina zahtevka ni bila sporna, sporen je bil le temelj, glede katerega pa je tožeča stranka v celoti uspela. V opisani situaciji je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti vse njene pravdne stroške (tudi ob uporabi 154. člena ZPP).

9. Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene (izkazane) stroške pritožbenega postopka v znesku 893,04 EUR (tar. št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

1 Primerjaj sodbi VSL, I Cpg 893/2012 in II Cpg 68/2015.