Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Delovna uspešnost se lahko ugotavlja tudi v različnih delovnih enotah in v različnih časovnih obdobjih, če so delovna mesta, na katerih delajo delavci, podobna ali vsaj primerljiva, ocenjevalni kriteriji pa enaki. Tako je delo posameznega delavca primerljivo, saj je odvisno od njegove prizadevnosti glede na uspešnost delovne enote, v kateri dela. Zato lahko trajno nepotrebno postane tudi delo delavca, ki ima zelo dobro oceno delovne uspešnosti, če je njegova ocena slabša v primerjavi z oceno delovne uspešnosti drugih primerjalnih delavcev.
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo kot nezakonita razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke z dne 27.5.1992 in komisije za pritožbe z dne 9.7.1992, na podlagi katerih je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi operativnih razlogov po izteku 6 mesecev od dokončnosti odločitve tožene stranke, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, da jo je dolžna tožena stranka vrniti na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 9.1.1993 do 18.4.2000 vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ji za to obdobje plačati prispevke in neto plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, ji izplačati regrese za letni dopust za obdobje od 1993 do 2000 in ji povrniti stroške postopka v višini 230.579,70 SIT v 8 dneh in pod izvršbo.
Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in v posledici tega napačne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice stroškovno zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je bil postopek ugotavljanja in razreševanja trajno presežnih delavcev izveden v skladu z veljavno zakonodajo, kar potrjuje tudi Pravilnik o postopkih in kriterijih za ugotavljanje trajnih presežkov delavcev v podjetju kot tudi program razreševanja presežkov delavcev. Prvi kriterij za določanje presežnih delavcev je bila delovna uspešnost, pri čemer se je pri oceni delovne uspešnosti upoštevalo katerokoli 6 mesečno časovno obdobje, ko je bil delavec nepretrgoma na delu. Delovna uspešnost se je upoštevala tudi pri izračunu plače. Ker tožena stranka zoper tako ugotovljeno delovno uspešnost ni ugovarjala, je ugotovitev njene delovne uspešnosti postala dokončna, zato je v tem postopku ne more izpodbijati. Tožnica se je z oceno delovne uspešnosti strinjala, kar pomeni, da se sodišče v objektivnost teh ocen ne more več spuščati. Iz računalniške tabele delovne uspešnosti, ki jo je pripravil B.Š. in ki jo je tožena stranka vložila v spis, izhaja, da je bila tožničina delovna uspešnost ocenjena v 6 mesečnem obdobju, kar pomeni, da tožena stranka pri izbiri postopka ni naredila nobenih kršitev, tako da so izdani sklepi, ki jih tožnica izpodbija, povsem zakoniti.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo, vendar pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je njegova odločitev vsaj preuranjena.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da tožena stranka ni upoštevala tožničine delovne uspešnosti v predhodnem 6 mesečnem obdobju, ker je ugotovilo, da je iz tabele delovne uspešnosti (B 1, B 15), ki naj bi jo sestavil B. Š., na podlagi mesečnih ugotovitev delovne uspešnosti razvidno, da je bila pri tožnici upoštevana delovna uspešnost za obdobje junij, avgust, september, oktober, november in december 1991. Ker tožena stranka ni upoštevala ocene tožničine delovne uspešnosti za julij 1991, je po stališču sodišča prve stopnje podana kršitev določb 15. čl. Pravilnika o postopku in kriterijih za ugotavljanje trajno presežnih delavcev z dne 26.6.1991. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede obdobja, katerega je tožena stranka upoštevala pri ugotavljanju delovne uspešnosti tožnice, ni popolno ugotovilo. Iz računalniškega izpisa delovne uspešnosti za tožnico in druge delavce z oznako "SODP X. - PR X." (B 1, B 15) namreč ni jasno razvidno, katero ocenjevalno obdobje je tožena stranka upoštevala pri ocenjevanju delovne uspešnosti tožnice. Tako je iz 4. kolone te tabele razvidno, da je bila delovna uspešnost tožnice ocenjena v obdobju maj - oktober, medtem ko je v kolonah od 5 do 10 navedeno obdobje mesecev junij, avgust, september, oktober, november in december. Ob primerjavi podatkov o tožničini mesečni uspešnosti za obdobje junij, avgust, september, oktober, november in december (B 1) z mesečnimi ugotovitvami delovne uspešnosti (B 14) bi bilo možno zaključiti, da je bilo pri ugotavljanju delovne uspešnosti tožnice upoštevano ocenjevalno obdobje od maja do oktobra 1991. Z ozirom na to je po stališču pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče preuranjeno ugotovilo, da je tožena stranka pri izračunu povprečne delovne uspešnosti za tožnico upoštevala le obdobje 3 mesecev in 9 dni v letu 1991 (junij, avgust, september in del oktobra). V ponovljenem dokaznem postopku bo moralo ob upoštevanju dokaznih predlogov strank (tožena stranka je za obrazložitev tabele ocenjevanja v vlogi z dne 30.1.1998 predlagala zaslišanje priče B. Š., naslov priče na l. št. 90) razčistiti, na katero ocenjevalno obdobje se nanašajo posamične mesečne ocene tožničine delovne uspešnosti oz. delovne uspešnosti njene enote. Če bo zaključilo, da je bila pri ugotavljanju trajnih presežkov upoštevana tožničina delovna uspešnost v 6 mesečnem obdobju pred 1.11.1991, ko je bila tožnica s sklepom z dne 29.10.1991 (B 9) poslana na čakanje na delo, potem tožena stranka ni kršila 15. čl. Pravilnika o postopku in kriterijih za ugotavljanje trajnih presežkov delavcev (B 6) v zvezi s časovnim razdobjem ocenjevanja tožničine delovne uspešnosti.
V postopku bo moralo sodišče prve stopnje tudi ugotoviti, s katerimi primerjalnimi delavci je bila primerjana tožnica. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 16.5.1996 navajala, da je enaka dela kot tožnica opravljala M. B., katere ocena delovne uspešnosti je bila višja in je bila tožnica prav zato spoznana za trajni presežek. Glede na to bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ob upoštevanju dokaznih predlogov strank torej ugotoviti, s katerimi delavci je tožena stranka primerjala tožnico in ali je pri ugotavljanju trajnih presežkov tožena stranka uporabljala enake kriterije tako za tožnico kot za primerjalne delavce. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 267/98 z dne 30.3.1999 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1127/97 z dne 25.9.1998, iz katere izhaja, da se v primeru, ko so določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti, ta lahko ugotavlja tudi v različnih časovnih obdobjih ob tem, da so delovna mesta, na katerih delajo delavci, podobna ali vsaj primerljiva, ocenjevalni kriteriji pa enaki. Tako lahko postanejo različna ocenjevalna obdobja primerljiva, če se delavčeva ocena uspešnosti kombinira z njegovo osebno prizadevnostjo v razmerju do uspešnosti delovne enote. V takem slučaju se lahko primerja uspešnost delavca v različnih enotah oz. v različnih obdobjih, saj postane ugotavljanje delovne uspešnosti posameznega delavca primerljivo (odvisno od delavčeve prizadevnosti v razmerju do uspešnosti delovne enote, v kateri dela). Pri tem je potrebno opozoriti, da je v skladu z 2. odst. 36. h čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) dokazno breme o obstoju nujnega razloga za prenehanje delovnega razmerja delavca na delodajalcu, torej na toženi stranki.
Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje glede tega, da delavcem tožene stranke niso bili dani v uporabo obračunski oz. izplačilni listi ali druge listine, iz katerih bi izhajala njihova delovna uspešnost. Iz izpovedbe tožnice, podane na naroku za glavno obravnavo dne 26.9.2000, namreč izhaja, da zoper prejeti obračun plač ni ugovarjala, kljub temu da z njim ni bila zadovoljna. Iz obračuna plače za tožnico za september in oktober 1991, ki ga je spis vložila tožena stranka (B 16) je razbrati, da je bil pod šifro 02 ovrednoten tudi delovni uspeh, kar nakazuje na to, da je bila iz obračuna plač razvidna tudi mesečna ocena delovne uspešnosti delavcev.
V zvezi z izpovedbo prič, zaslišanih v postopku pred sodiščem prve stopnje, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je bila tožnica zelo dobra delavka, pritožbeno sodišče pripominja, da takšna ugotovitev ne pomeni nujno tega, da bi bila tožnica nezakonito razvrščena med trajne presežke. Trajno nepotrebno lahko namreč postane tudi delo delavca, ki ima zelo dobro oceno delovne uspešnosti, če je ugotovljeno, da obstaja trajno prenehanje potreb po delu določenega števila delavcev in če je njegova ocena slabša v primerjavi z oceno delovne uspešnosti drugih primerjalnih delavcev, s katerimi se v postopku ugotavljanja trajno nepotrebnih delavcev tak delavec primerja.
Pritožbeno sodišče še dodaja, da pomanjkanje pisne obrazložitve glede odnosa do dela delavcev ter pogojih, v katerih so delali oz. pisnega poročila o objektivnih okoliščinah, ki so lahko bile razlog za nedoseganje željene delovne uspešnosti (15. čl. Pravilnika o postopku in kriterijih za ugotavljanje trajnih presežkov delavcev) samo po sebi še ne pomeni takšne kršitve, zaradi katere bi bilo potrebno sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki zaradi ugotovljanja trajnega presežka razveljaviti. Šele kolikor bi bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica zaradi objektivnih razlogov, ki jih sicer navaja sodišče prve stopnje (premestitev na drugo delovno mesto, odsotnost zaradi letnega dopusta), prejela nižjo oceno delovne uspešnosti, bi to lahko vplivalo na pravilnost odločitve tožene stranke o uvrstitvi tožnice med trajne presežke. Po stališču pritožbenega sodišča se ocene delovne uspešnosti, ki so bile sicer namenjene določanju dela plače iz naslova delovne uspešnosti, lahko uporabijo tudi za ugotavljanje trajno presežnih delavcev, če je to ugotavljanje delovne uspešnosti temeljilo na vnaprej sprejetih merilih.
Ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo v skladu z 355. čl. ZPP razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem dokaznem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dokaznih predlogov strank ugotoviti, s katerimi delavci je tožena stranka primerjala tožnico pri ugotavljanju trajnih presežkov in za katero ocenjevalno obdobje je bila opravljena primerjava te delovne uspešnosti. Ko bo izvedlo dokazni postopek v nakazani smeri in razčistilo vsa sporna vprašanja v zvezi s tem ali je bila tožnica utemeljeno razvrščena med trajno presežne delavce, naj ponovno odloči o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka in o stroških postopka.