Jedro

Pogodbeno določeno odbitno franšizo je treba upoštevati tudi pri neposrednem izplačilu oškodovancu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. tč. izreka sodbe spremeni tako, da se znesek odškodnine, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža za 250,00 € (na 2.750,00 €) ter se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 41,00 € v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe, in sicer zvišanje tožbenega zahtevka na 3.500 €, ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 3.000 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2010 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo povrnitev vseh pravdnih stroškov tožeči stranki.

2. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, uveljavlja pa tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sporna je le še višina prisojene nepremoženjske škode. Pritožnica navaja, da bi ustrezno odškodnino za prestane fizične bolečine in nelagodnosti med zdravljenjem predstavljal znesek v višini največ 1.300 €, saj bolečine niso trajale dolgo, neugodnosti pa niso bile izrazito obremenjujoče. Primerna odškodnina za prestan strah bi bila največ 300 €, saj tožnikovo življenje ni bilo v nevarnosti, sekundarni strah pa je bil nizke intenzitete in ni porušil njegovega duševnega ravnovesja. Iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa bi po mnenju pritožnice primerna odškodnina znašala največ 500 €, saj začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika ni doseglo večje intenzitete. Pritožnica navaja še, da bi sodišče od končnega zneska prisojene odškodnine moralo odšteti odbitno franšizo v višini 250 €, kot izhaja iz zavarovalne police. Pritožbeno sodišče naj v primeru ugoditve pritožbi skladno z uspehom odloči tudi o pravdnih stroških na prvi stopnji.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je v nezgodi na delovnem mestu zaradi padca utrpel nateg vratnih mišic, udarnino leve rame, desnega zapestja in ledveno-križnega predela, prisodilo skupaj 3.000 € odškodnine za nepremoženjsko škodo, od tega 1.500 € iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, 500 € za prestan primarni in sekundarni strah ter 1.000 € zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (kar je 500 € manj, kot je zahteval tožnik).

6. Pritožba neutemeljeno graja zmotno uporabo materialnega prava glede odmere pravične denarne odškodnine po 179. čl. Obligacijskega zakonika. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini odškodnine za vse tri vrste nepremoženjske škode ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta tudi v širše družbene okvire. Tožniku prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanka pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih (približno tri neto povprečne plače na zaposlenega v RS), pritožba pa svojega očitka o „neusklajenosti s sodno prakso“ ne konkretizira.

7. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim toženka ne nasprotuje, je tožnik utrpel več lažjih poškodb, zaradi česar je dva tedna čutil srednje hude bolečine (en teden stalno, en teden pa občasno), ves čas zdravljenja in tudi še v bodoče pa zmerne bolečine. Poleg tega je bil en mesec v bolniškem staležu, jemal analgetike, imel pregled pri kirurgu in pet pregledov pri osebnem zdravniku, šest RTG slikanj, poškodovane dele telesa je moral hladiti z ledom, nositi mehko Schantzovo ovratnico in elastični povoj na zapestju. Sodišča za primerljive poškodbe prisojajo odškodnino v višini tudi do treh povprečnih mesečnih plač, zato je prisojena odškodnina v konkretnem primeru že na spodnji meji podobnih primerov.

8. Tožnik je pri padcu utrpel sicer kratkotrajen, vendar intenziven strah, saj ga je udarila roka dvigala na tovornjaku in ga je pri tem vznak zbilo s tovornjaka. Ne glede na to, da se je izkazalo, da se pri tem ni življenjsko nevarno poškodoval, pa se je pri padcu nedvomno močno ustrašil. Sekundarni strah za izid zdravljenja je bil resda manj intenziven in tudi kratkotrajen, saj je po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča izzvenel že naslednji dan po obisku kirurga, vendar pa je prisojeno odškodnino v višini 500 € zlasti na račun primarnega strahu oceniti za ustrezno in primerljivo podobnim situacijam.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z višino odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, saj sodišče prve stopnje odškodnine ni prisodilo zaradi začasno zmanjšane življenjske aktivnosti med zdravljenjem, kot napačno navaja pritožba, temveč zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in sicer zaradi poslabšanja gibljivost tožnikovega vratu, kar ga bo kot fizičnega delavca v prihodnosti nedvomno oviralo tako pri iskanju zaposlitve kot pri drugih opravilih. Prisojena odškodnina v višini 1.000 € je zato primerna.

10. Utemeljeno pa pritožba opozarja na odbitno franšizo v višini 250 €, ki bi jo sodišče moralo odšteti od končnega zneska prisojene odškodnine. Iz določbe 5. odst. 24. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti, na podlagi katerih tožena stranka sklepa zavarovalne pogodbe, izhaja, da se odškodnina, ki jo mora zavarovalnica plačati, zmanjša za dogovorjeni znesek, če je dogovorjeno, da zavarovanec sam nosi del škode. Ni bilo niti posebej prerekano in se tedaj šteje kot nesporno, kar izhaja iz predložene zavarovalne police tožnikovega delodajalca, da je pri vsakem škodnem dogodku soudeležen z odbitno franšizo 250 €. Pogodbeno določeno odbitno franšizo je tako treba upoštevati tudi pri neposrednem izplačilu oškodovancu, zato je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se znesek plačila odškodnine zmanjša za 250 € (na 2.750 €) in se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne.

11. Uspeh tožeče stranke v pravdi po spremembi višine prisojene odškodnine znaša 78,57 %, uspeh tožene stranke pa 21,43 %. Upoštevajoč šele poznejšo spremembo tožbe in celoten uspeh tožnika po temelju ostaja uspeh tožene stranke še vedno sorazmerno majhen, zato pritožbeno sodišče ni spreminjalo odločitve sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka povrniti pravdne stroške, nastale tožniku pred sodiščem prve stopnje, v celoti (3. odst. 154. čl. ZPP).

12. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in ustrezno razlogom delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (5. al. 358. čl. ZPP), sicer pa je njeno pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijani, a nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj pritožnica svoje pavšalne navedbe o kršitvi določb postopka konkretno ne obrazloži, preizkus prvostopenjske sodbe pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških na podlagi 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP. Pritožbeni stroški pritožnika znašajo 205,00 € (administrativni stroški: 10 €, taksa za pritožbo: 195 €). Pritožnik je v pritožbi uspel z 20 % izpodbijanega dela, zato mu je tožnik dolžan povrniti stroške v znesku 41,00 € (2. odst. 154. čl. ZPP ).