Jedro

V zadevi gre za upravno izvršbo denarnih obveznosti, ki jo po določbi 2. odstavka 289. člena ZUP opravlja davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Obenem gre za izvršbo, ki se ne opravlja uradoma, temveč v interesu in na predlog upnika zoper dolžnika, torej za postopek, v katerem sta udeleženi dve stranki z nasprotujočimi si interesi. Postopek davčne izvršbe je določen v tretjem delu ZDavP-2 in (le) po tem delu ZDavP-2 odloča davčni organ, ko opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZdavP-2). Po določbi 152. člena ZDavP-2 plača dolžnik vse stroške davčne izvršbe (1. odstavek). V primeru izterjave obveznosti iz 156. člena tega zakona nosi vse stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe. Navedene določbe se po presoji sodišča (zlasti ob upoštevanju 114. člena ZUP) v primeru, kot je obravnavani, nanašajo na vse stroške davčne izvršbe, tako stroške davčnega organa, kot tudi stroške v postopku udeleženih strank – upnika in dolžnika.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance št. ... z dne 14. 5. 2008 se v zavrnilnem delu (II. točka izreka) odpravi in zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške upravnega spora v znesku 350 EUR, povečanem za 20% DDV.

Opomin za plačilo sodne takse opr. št. U 1296/2008-3 z dne 5. 6. 2008 se razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance delno ugodilo pritožbi tožeče stranke zoper sklep Davčnega urada Ljubljana, Izpostava Center, št. ... z dne 18. 2. 2008, sklep v 1. točki izreka spremenilo tako, da je prvostopni davčni organ dolžan tožniku od priglašenih stroškov postopka v znesku 618 EUR v roku 30 dni povrniti 140,45 EUR stroškov, nastalih v zvezi s pritožbo zoper sklep št. ... z dne 6. 2. 2007, sklep v 2. točki izreka odpravilo (izrek pod točko I). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo (izrek pod točko II) in odločilo, da bo o stroških pritožbenega postopka izdan poseben sklep (izrek pod točko III). Iz obrazložitve sledi, da je prvostopni organ v celoti zavrnil zahtevo tožnika za povrnitev stroškov pravnega zastopanja v postopku upravne izvršbe denarnih obveznosti, ki jih je tožnik priglasil v višini 1.346,40 točk po Odvetniški tarifi, kar ob upoštevanju vrednosti točke znaša 618 EUR. Pritožbeni organ se strinja s stališčem organa prve stopnje, da tožeča stranka, na katere zahtevo se je postopek začel, do povrnitve stroškov ni upravičena na podlagi 113. člena ZUP. Na tej podlagi tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za sestavo predloga upravne izvršbe. Zahteva za povrnitev stroškov tožbe v upravnem sporu ni utemeljena, ker je odločanje o stroških upravnega spora v pristojnosti Upravnega sodišča. V zvezi s stroški pritožbe zoper sklep št. ... z dne 6. 2. 2007 pa pritožbeni organ ugotavlja, da je tožnik s pritožbo uspel in mu stroški v zvezi z njo sploh ne bi nastali, če bi prvostopni organ na podlagi predloga za dovolitev upravne izvršbe postopal pravilno in v skladu z zakoni. Zato gredo stroški v tem delu na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 in 27. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/06, v nadaljevanju Pravilnik) v breme davčnega organa. V tej zvezi je tožnik priglasil stroške za pregled sklepa in posvet s stranko 50 točk, sestavo pritožbe 250 točk, 2% administrativnih stroškov, kar je 6 točk ter DDV od 306 točk. Vrednost točke znaša 0,459 EUR. Do povrnitve stroškov za pregled sklepa in posvet s stranko (50 točk) tožeča stranka ni upravičena, ker se navedeni stroški skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03, v nadaljevanju: OT) priznajo le, če gre za samostojno storitev. Na podlagi tar. št. 28 se za vloženo pravno sredstvo v upravnem postopku v neocenljivih zadevah obračuna 200 točk, zvišanih za 25%, kar skupaj znaša 250 točk po OT. V obravnavani zadevi se odloča o stroških postopka, ki so tožniku nastali v zvezi s pritožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe z dne 6. 2. 2007 in s tem v neocenljivi zadevi. Na tej podlagi se tožniku priznajo stroški pritožbenega postopka v višini 140,45 EUR (250 točk, povečani za 2% materialne stroške in DDV po stopnji 20%).

Tožeča stranka se z odločitvijo v zavrnilnem delu ne strinja. S predlogom za davčno izvršbo denarnih obveznosti je uspela v celoti, zato bi ob pravilni uporabi prava (113. in 114. člen ZUP ter 117. člen ZUP) stroški izvršilnega postopka, ki jih je skladno z zakonom priglasila v postopku pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, morali bremeniti A. Ostali stroški pa bi morali bremeniti davčni organ, kar je tožena stranka v pritožbenem postopku le delno sanirala z odločitvijo o stroških pritožbenega postopka. Napačna pa je njena odločitev o stroških upravnega spora, saj je bila tožeča stranka, zaradi molka organa, prisiljena k vložitvi tožbe. Na podlagi navedenega predlaga, da sodišče skladno s 1. odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodi in samo odloči o stroških, podrejeno pa, da toženi stranki naloži, da izda odločbo, kot je predlagano v predlogu za dovolitev upravne izvršbe. Udeleženec A. je dolžan plačati tožeči stranki stroške postopka upravne izvršbe, vztraja pri zahtevku za povrnitev stroškov pritožbenega in sodnega postopka. Priglaša stroške tega postopka ter uveljavlja taksno oprostitev.

Tožba je delno utemeljena.

Utemeljena je odločitev pritožbenega organa, ko zavrne zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov upravnega spora. V upravnem postopku namreč zahtevka za povračilo stroškov sodnega postopka, ki sodi v pristojnost sodišča, ni mogoče z uspehom uveljavljati. Tožeči stranki utemeljeno tudi niso bili priznani stroški za pregled sklepa in za posvet s stranko. Kot pravilno navaja že organ druge stopnje, se tovrstni stroški po tar. št. 39 OT priznajo le, kolikor niso zajeti v drugih tar. št., ker gre za samostojno storitev.

Pač pa je po presoji sodišča tožba utemeljena v delu, ki se nanaša na zahtevo za povrnitev stroškov predloga za dovolitev upravne izvršbe. V zadevi gre za upravno izvršbo denarnih obveznosti, ki jo po določbi 2. odstavka 289. člena ZUP opravlja davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Obenem gre za izvršbo, ki se ne opravlja uradoma, temveč v interesu in na predlog upnika – tožeče stranke (predlagatelja izvršbe) zoper dolžnika A., torej za postopek, v katerem sta udeleženi dve stranki z nasprotujočimi si interesi. Postopek davčne izvršbe je določen v tretjem delu ZDavP-2 in (le) po tem delu ZDavP-2 odloča davčni organ, ko opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Po določbi 152. člena ZDavP-2 plača dolžnik (po izvršilnem naslovu) vse stroške davčne izvršbe (1. odstavek). V primeru izterjave obveznosti iz 156. člena tega zakona nosi vse stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe. Navedene določbe se po presoji sodišča (zlasti ob upoštevanju 114. člena ZUP) v primeru, kot je obravnavani, nanašajo na vse stroške davčne izvršbe, tako stroške davčnega organa, kot tudi stroške v postopku udeleženih strank – upnika in dolžnika. Stališče tožene stranke, da tožnik do povrnitve stroškov postopka v tem delu ni upravičen, je zato z določbami zakona neskladno.

Ker je odločba v neizpodbijani (II. točki izreka) postala pravnomočna, sodišče razlogov odločbe v tem delu ni posebej presojalo.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo, skladno s stališčem, ki ga je v tej sodbi zavzelo sodišče, pred odločitvijo treba udeležbo v postopku omogočiti tudi dolžniku, katerega obveznost je predmet odločanja.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in tožniku prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov skladno z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007) v višini 350 EUR, povečanih za 20 % DDV.

Tožeča stranka, ki v sporu uspe, je upravičena do vračila plačane sodne takse. Sodišče je zato na podlagi prošnje za taksno oprostitev, ne da bi o predlogu vsebinsko odločalo, odločilo tako, kot izhaja iz izreka.

Ker gre za odločanje o pravnem vprašanju je sodišče, skladno z 59. členom ZUS-1, v zadevi odločilo na nejavni seji.