Jedro

Ni mogoče brez zadržka pritrditi sodišču prve stopnje, da gre upnici v obravnavanem primeru le dvakratni znesek glavnice, ker gre "za staro terjatev".

Sodišče bo moralo ugotoviti, koliko so znašale zapadle, pa neplačane zamudne obresti ob uveljavitvi OZ. Upniku bo moralo prisoditi zamudne obresti do navedenega datuma ne le, če so na ta dan dosegle glavnico, temveč tudi, če so jo presegle.

Izrek

Pritožbi upnice se ugodi in se zato sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 3. in 4. točki izreka) r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Po opravljeni izvršbi na dolžnikovo nepremičnino je sodišče odločilo, da se iz zneska 66.766,81 EUR, dobljenega s prodajo nepremičnine, poravnajo najprej upnikovi izvršilni stroški v skupnem znesku 359,61 EUR, nato davek na promet nepremičnin v višini 2 %, to je 1.309,16 EUR, nato prednostna terjatev - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in davek od premoženja v skupnem znesku 33,12 EUR in končno še celotna preostala upnikova terjatev v znesku 46.728,81 EUR. Glede preostanka kupnine v višini 18.336,11 EUR je odločilo, da se vrne dolžniku in ker je bila upnikova terjatev v celoti poplačana, je odločilo še, da se postopek izvršbe ustavi.

Proti sklepu se pritožuje upnik po pooblaščencu, in sicer v delu, v katerem je sodišče odločilo, da se preostanek kupnine vrne dolžniku in da se izvršilni postopek ustavi. Navaja, da je terjatev, ki je predmet izterjave v tem postopku, nastala na podlagi sporazuma strank o ustanovitvi zastavne pravice z dne 29.11.1996. Takrat sta bila določena tako višina terjatve kot njena zapadlost in obrestna mera, v zemljiško knjigo pa je bila vpisana hipoteka. Sklep je postal pravnomočen 29.11.1996, zaradi neizpolnitve pa je bila s sklepom z dne 8.7.1999 dovoljena izvršba. Po pravnomočnem izvršilnem naslovu in pravnomočnem sklepu o izvršbi je znašal dolg dolžnika še celotno neporavnano glavnico v znesku 94.122,74 EUR, neporavnane obresti do 15.6.2006, ki znašajo 6.405,815 EUR ter nadaljnje obresti od glavnice za čas do razdelitvenega naroka v znesku 15.247,88 EUR. Terjatev upnika torej bistveno presega 46.728,81 EUR, kolikor je ugotovilo, da znaša terjatev sodišče prve stopnje. S tem ko se je sodišče sklicevalo na ustavno odločbo z dne 2.3.2006 in poseglo v pravnomočni izvršilni naslov, ki je nastal bistveno pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika in pred sprejetjem ustavne odločbe, je zmotno uporabilo materialno pravo. ZIZ namreč ne daje izvršilnemu sodišču pooblastila posegati v že pravnomočne izvršilne naslove ne glede samih glavnic niti ne glede pripadkov. Stališče upnika je, da uveljavitev OZ ali morebitna kasnejša ustavna odločba ne more vplivati in ne dovoljuje poseganja in spreminjanja že pravnomočnega izvršilnega naslova, kot tudi ne more vplivati na pravnomočno dovoljeno izvršbo. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ob pravilnem izračunu nakaže upniku poleg priznanega zneska, še preostanek kupnine, glede terjatve kolikor bo še preostala, pa naj se postopek nadaljuje.

Pritožba je utemeljena.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-300/04 z dne 2.3.2006 odločilo, da se 1060. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) razveljavi, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. čl. ZOR, čeprav so obresti že presegle glavnico. Ta odločitev pomeni, da je tudi za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, treba za obresti, ki tečejo po 1.1.2002, uporabiti 376. čl. OZ, ta pa določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Ko je sodišče izdalo sklep o izvršbi, sicer res odločba Ustavnega sodišča o delni razveljavitvi 1060. čl. OZ še ni bila izdana, vendar jo mora sodišče v tem postopku upoštevati. V 44. čl. Zakona o ustavnem sodišču je namreč določeno, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Že v več odločbah tako Vrhovnega kot Ustavnega sodišča je bilo zavzeto stališče, da v primeru, ko pravnomočna sodba (oz. drugi izvršilni naslov) dolžniku poleg plačila glavnice nalaga tudi plačilo zamudnih obresti od določenega dne dalje do plačila, o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče, ki pri tem upošteva dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti.

Vendar pa kljub temu ni mogoče brez zadržka pritrditi sodišču prve stopnje, da gre upnici v obravnavanem primeru le dvakratni znesek glavnice, ker gre "za staro terjatev". Ustavno sodišče je namreč v že citirani ustavni odločbi z dne 2.3.2006 izrecno pojasnilo, da se ni spuščalo v tek zamudnih obresti pred 1.1.2002. Ni torej presojalo ureditve, po kateri je dolžnik dolžan plačati zamudne obresti, ki so se natekle do tega datuma, tudi če je njihova vsota že presegla glavnico. Do uveljavitve OZ je tako potrebno upoštevati določila ZOR, ki omejitve teka obresti, ko njihova vsota doseže glavnico, ni poznal. Kakšno je bilo stanje dolžnikovega dolga v obravnavani zadevi na dan 1.1.2002 pa iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. in 4. točka izreka) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V novem postopku bo sodišče moralo ugotoviti, koliko so znašale zapadle, pa neplačane zamudne obresti ob uveljavitvi OZ. Upniku bo moralo prisoditi zamudne obresti do navedenega datuma ne le, če so na ta dan dosegle glavnico, temveč tudi, če so jo presegle.