Jedro

Ob priznanju terjatve s strani stečajnega upravitelja bi lahko tožnik vložil tožbo le zoper stečajnega upnika, ki je v stečajnem postopku njegovo terjatev prerekal. Dejstvo, da gre za terjatev iz delovnega razmerja, na tak zaključek ne vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev obstoja terjatve tožnika zoper toženo stranko v znesku 3.004.576 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova razlike plače za čas od novembra 1996 do septembra 2001 in na ugotovitev obstoja terjatve v znesku 10.443.996 SIT iz naslova odpravnine in drugih pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožnik obe terjatvi prijavil v stečajnem postopku nad toženo stranko in ju je stečajni upravitelj priznal tako pred stečajnim senatom, kot v tem delovnem sporu. Navedb stranskega intervenienta, ki je v stečajnem postopku prerekal prvo tožnikovo terjatev v celoti, drugo pa delno, pri tem ni upoštevalo.

Na pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo kot nedovoljeno zavrglo. Glede na priznanje terjatev, ki so bile predmet tožbe, s strani stečajnega upravitelja v stečajnem postopku zoper toženo stranko je ugotovilo, da tožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje že priznanih terjatev zoper toženo stranko. Hkrati je ugotovilo, da je bil tožnik s strani stečajnega senata pravilno obveščen, da je njegove terjatve delno prerekal drugi upnik, to je stranski intervenient M. d.d., in da je bil tožnik glede tako prerekane terjatve pravilno napoten na pravdo. Na podlagi tega bi lahko vložil tožbo le zoper navedenega upnika, ne pa zoper stečajnega dolžnika, to je toženo stranko.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati pripoznavo tožene stranke. Ker gre za terjatve iz delovnega razmerja, je tožnik glede prerekanih terjatev utemeljeno tožil toženo stranko kot svojega delodajalca, ne glede na to, ali je terjatev prerekal drugi upnik. Drugi upniki v stečaju tudi ne morejo prerekati terjatev delavcev in bi zato stečajno sodišče moralo napotiti na pravdo zoper stečajnega dolžnika, to je toženo stranko, stranskega intervenienta, ki ga tožnik ne more tožiti pred nobenim sodiščem.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo oziroma izpodbijani sklep samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je v tožbi uveljavljal tipični ugotovitveni zahtevek (na ugotovitev obstoja terjatve). V skladu z 2. odstavkom 181. člena ZPP se takšna ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, ali če ima tožeča stranka pravno korist od vložitve takšne tožbe. Če ni podana pravna korist, sodišče tožbo zavrže (1. odstavek 274. člena ZPP). Glede na določbe 1. odstavka 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98) veljajo te določbe ZPP tudi za postopek v individualnih delovnih sporih.

Ker je stečajni upravitelj tožene stranke že v stečajnem postopku priznal tožnikove terjatve, med tožnikom in toženo stranko glede teh terjatev sploh ni bilo več spora. Tožba zoper toženo stranko je bila zato brezpredmetna. Ugodilna sodba na podlagi te tožbe ne bi tožniku prinesla ničesar novega in ne bi vplivala na razmerje med tožnikom in stranskim intervenientom, ki je kot upnik v stečajnem postopku delno prerekal tožnikove terjatve. Zato je sodišče ravnalo v skladu z določbami ZPP, ko je tožnikovo tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Za primer stečaja nad delodajalcem so glede uveljavljanja terjatve delavcev v enakem položaju, kot terjatve drugih stečajnih upnikov. S prerekanjem tožnikovih terjatev s strani drugega stečajnega upnika na podlagi 2. odstavka 142. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99) ter vročitvijo sklepa stečajnega senata o napotitvi na pravdo na podlagi tega prerekanja (1. odstavek 144. člena ZPPSL), je bilo vzpostavljeno pravno razmerje med tožnikom in tem stečajnim upnikom. Pravilno zato sodišče ugotavlja, da je bil tožnik s sklepom stečajnega senata o napotitvi na pravdo zaradi prerekanja njegovih terjatev s strani drugega stečajnega upnika napoten na pravdo s tem stečajnim upnikom, ne pa s toženo stranko. Tožnik bi lahko vložil tožbo le zoper stečajnega upnika, ki je njegove terjatve prerekal, in dejstvo, da je šlo za terjatve iz delovnega razmerja, na tak zaključek ne vpliva.

Glede na povedano sodišče zaključuje, da revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.