Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Med pravdnima strankama ni sporno, da je za škodo, ki jo je tožniku povzročil zavarovanec tožene stranke v prometni nesreči dne 12.6.1994, odškodninsko odgovorna tožena zavarovalnica. Med pravdnima stranka je sporna le višina denarne odškodnine, ki jo mora tožena stranka izplačati tožniku.

Tožnik je zahteval plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo v višini 179.512,00 SIT, za nepremoženjsko škodo pa 3,700.000,00 SIT za telesne bolečine, 500.000,00 SIT za strah, 3,300.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti in 350.000,00 SIT za skaženost, skupaj torej 8.537.942,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 3,800.000,00 SIT, od tega za telesne bolečine 1,500.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,800.000,00 SIT in za skaženost 100.000,00 SIT, za premoženjsko škodo pa 375.390,00 SIT, čeprav je tožeča stranka umaknila del zahtevka za povrnitev premoženjske škode v višini 208.430,00 SIT. Sodišče prve stopnje je v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine za telesne bolečine zvišalo za 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa prav tako za 500.000,00 SIT. V ostalem je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbi tožene stranke pa je v celoti ugodilo glede prekoračitve tožbenega zahtevka in je sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo 208.430,00 SIT, razveljavilo, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pravdni stranki sta proti odločitvi sodišča druge stopnje o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka v reviziji izčrpno povzema izvedensko mnenje o obsegu nepremoženjske škode in opozarja, da sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljeno stopnjo bolečin in strahu ter njihovo trajanje tožniku nista prisodili pravične odškodnine. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče ugodi reviziji in sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožena stranka pa v svoji reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje povsem neutemeljeno zvišalo na prvi stopnji prisojeno odškodnino. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne.

Sodišče prve stopnje je reviziji na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o revizijah ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Nepremoženjske škode, ki jo utrpi oškodovanec, ni mogoče nikdar popolnoma odstraniti. Vendar lahko s prisojeno odškodnino oškodovancu omogočimo, da si z njo pridobi določeno zadovoljstvo v življenju, s katerim si, kolikor je to mogoče, ublaži trpljenje zaradi prestanih in bodočih bolečin in strahu. Sodišče mora pri odmeri pravične odškodnine, v skladu z 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), upoštevati stopnjo bolečin in njihovo trajanje. Drugi odstavek 200. člena ZOR določa, da mora sodišče pri odmeri odškodnine gledati tudi na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Enako velja glede odškodnine za gotovo bodočo nepremoženjsko škodo po 203. členu ZOR.

Sodišče druge stopnje je pravilno ocenilo, da je sodišče prve stopnje tožniku za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prisodilo prenizko odškodnino. Tožnik je namreč prestal hude bolečine in kar tri operacije, pri čemer ga en operativni poseg še čaka. Na drugi stopnji prisojena odškodnina za telesne bolečine je primerljiva z odškodninami, ki jih za telesne bolečine podobnega obsega dosojajo slovenska sodišča, zato revizijsko sodišče ocenjuje, da zvišanje na drugi stopnji dosojene odškodnine za telesne bolečine ne bi bilo v skladu z njenim namenom.

Enako velja tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je hudo prizadet tako zaradi odstranitve vranice kot tudi zaradi stalne nevarnosti brazgotinskega zapiranja tankega črevesa. Zato je bilo zvišanje odškodnine iz tega naslova na drugi stopnji upravičeno, ni pa razlogov, da bi revizijsko sodišče iz tega naslova prisodilo še višjo odškodnino.

Pravična je tudi prisojena odškodnina za strah. Opozoriti je treba, da je sodišče upoštevalo strah zaradi nevarnosti brazgotinskega zapiranja tankega črevesa tudi v okviru odškodninske postavke za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na brazgotine, ki so tožniku ostale po operacijah, je morda nekoliko nizka prisojena odškodnina za skaženost, če se gleda izolirano.

Vendar revizijsko sodišče ocenjuje, da je odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče druge stopnje za nepremoženjsko škodo, kot celota pravična in da ni podlage za poseg v odločitev sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo tako okoliščine na strani tožnika kot tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa in ohranjajo pravična razmerja med škodami določenega obsega in odškodninami zanje. Torej je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbe 200. in 203. člena ZOR in je tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.