Jedro

Zakonskemu znaku poškodovanja tuje stvari ustreza sprememba na stvari, ki ni zanemarljiva, za lastnika neznatna in ki je ni mogoče odpraviti z neznatnim naporom. Glede na to, da je oškodovanec, čigar izpovedbe v tem delu pritožnik ne izpodbija, moral kupiti drugo stekleno šipo, ni mogoče govoriti o zanemarljivi oziroma neznatni poškodbi. Enako velja za raztrganino ponjave, pri čemer je moč ugotoviti pravno upošteven poseg v substanco stvari.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivih dejanj grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje grožnje določilo kazen tri mesece zapora, za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari kazen dva meseca zapora, nakar mu je določilo enotno kazen štiri mesece zapora in pa preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer kovinskih vil z lesenim držalom. Oškodovanca B. B. in C. C. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo ter na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo o stroških tega postopka.

2.Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, kot je uvodno navedel, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Višjemu sodišču je predlagal, da sodbo spremeni in obdolženca oprosti "očitanega kaznivega dejanja" (pravilno obtožbe), podredno pa, da sodbo razveljavi ter (zadevo) vrne v novo sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi si izrek in obrazložitev izpodbijane sodbe nasprotovala, bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa tako ni podana. Če se zagovornik ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, to ne predstavlja uveljavljane bistvene postopkovne kršitve, temveč pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (ki pa, kot bo pojasnjeno, prav tako ni podan). Procesna kršitev ni podana niti iz razloga, ker prvo sodišče v obrazložitvi sodbe ni dokazno ocenilo skice v prilogi B2, saj to za popolno in pravilno ugotovitev odločilnih dejstev tudi po presoji pritožbenega sodišča ni (bilo) potrebno. Nedvomno pa je sodišče v dokaznem postopku skico v prilogi B2 pregledalo (zapisnik o glavni obravnavi z dne 10. 7. 2025; hrbtna stran list. št. 173), čeravno je v tč. 4 napadene sodbe izrecno omenilo le pregledovanje fotografij, ne tudi skice, kar pa nima pomena za pravilnost in zakonitost sodbe.

5.Višje sodišče nima razloga za odstop od stališča (tč. 5 sklepa II Kp 325/2022-35 z dne 20. 8. 2024), da gre v predmetnem kazenskem postopku za obravnavo dveh kaznivih dejanj oziroma historičnih dogodkov, ki sta se odvila med člani dveh družin, zaradi mejnih nesoglasij sprtih že več generacij. Še vedno drži tudi, da so izjave članov družin A. in B. bržčas prepletene s subjektivnimi interesi na obeh straneh, vendar ne zgolj v smislu, kot ga nakazuje pritožnik, ko namiguje na "insceniranost" obeh kritičnih dogodkov v sferi družine C. Tudi obdolženec in njegova žena D. D. imata namreč iz istih razlogov (lahko) interes, da v kazenskem postopku ne govorita po resnici, obenem pa se v očitni nastrojenosti zoper člane družine B. (lahko) kaže tudi obdolženčeva motivika za ravnanja, ki se mu očitajo v tem postopku. Ravno zato je višje sodišče že v razveljavitvenem sklepu poudarilo oziroma naložilo sodišču prve stopnje, naj v vnovičnem sojenju opravi koherentno, suvereno in prepričljivo dokazno presojo. Tokrat je presoja dokazov, ki jo je naredilo prvo sodišče, tudi za sodišče druge stopnje popolnoma razumno utemeljena ter v izpodbijani sodbi prepričljivo argumentirana. Zavedati se je treba, da (ne)verodostojnost izvedenih personalnih dokazov (tj. zagovora in izpovedb prič) sodišče prve stopnje oceni tudi v skladu z načelom neposrednosti ter na ta način sooblikuje presojo (ne)resnicoljubnosti izjav, ki jih dajo subjekti kazenskega postopka. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvega sodišča, ki je po skrbni analizi zagovora ter atomistični in holistični oceni vseh dokazov s stopnjo gotovosti ugotovilo, da sta obe kaznivi dejanji obdolžencu dokazani tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu. Razlogom napadene sodbe se, tj. da ne bo ponavljanja, kjer to ni potrebno, višje sodišče pridružuje in se nanje v celoti sklicuje. Gotovo pa iz razlogov sodbe ne izhaja, da bi sodišče prezrlo generacijske spore med družinama, ki jih prežemajo vzajemna (negativna) čustva. Nasprotno je prvo sodišče svoje dokazno vrednotenje umestilo prav v ta kontekst, vendar je dovolj prepričljivo ovrglo navedbe obrambe o "zrežirani situaciji" s strani B.

6.V tč. 8 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje izpovedbo oškodovanca B. B. (glede dejanja pod tč. 1 krivdoreka) na analitični ravni ocenilo kot logično in prepričljivo ter v bistvenem skladno z izjavo, podano na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, in z izpovedbo v prvem sojenju. Na sintezni ravni je izpovedbo oškodovanca prepoznalo kot skladno z odgovorom OKC PU Celje glede vsebine telefonskega klica policiji kritičnega dne (tj. da ga "sosed A. A. napada z vilami") in z vsebino zdravstvene dokumentacije (priloga C2), iz katere izhaja, da je štiri dni po dogodku obiskal osebno zdravnico zaradi napada s hladnim orožjem - vilami, muči ga nespečnost in podoživljanje dogodka ter mu je bil predpisan Helex. Pritožnik ne konkretizira, v katerih delih izpovedba B. B. naj ne bi bila skladna z njegovo izjavo, podano v predlogu za pregon. Že sicer v predlogu za pregon (list. št. 8), katerega vsebina je krajša in konciznejša od izpovedbe pred sodiščem, v bistvenih potezah ni mogoče zaznati upoštevanja vrednih razhajanj. Prav ima prvo sodišče, da s klicem na številko 113 in z naznanitvijo kaznivega dejanja praviloma ravna tista oseba, ki je prizadeta v svojih kazenskopravno varovanih dobrinah, zlasti ob tem, ko je sodišče tudi v tč. 12 napadene sodbe pojasnilo, da oškodovanec ne bi imel razloga za klicanje 113, če bi ga obdolženec zgolj vprašal, "kdo je kurba, prasica in kdo naj se jebe", kot se je zagovarjal, nakar pa naj bi bil B. tisti, ki je povzdignil glas ter obdolžencu zapretil, "če bi se rad tepel". Pritožbeno sodišče tako ne sprejema pritožbene teze, češ da je obvestitev policije o dogodku zaradi medsebojnih odnosov in postopkov med družinama A. ter B. "dokaz brez vrednosti". Pritožnik ne obrazloži trditve, da je "za vsak postopek bila klicana z ene ali druge strani policija", hkrati pa niti ne zatrjuje, da bi bila policija kdaj obveščena brez utemeljenega razloga (ne nazadnje bi lahko šlo celo za sum kaznivega dejanja po 309. členu KZ-1). Zato se je strinjati s stališčem sodišča prve stopnje (tč. 13 in 14 razlogov), da vsebina klica na OKC ter vsebina zdravstvene dokumentacije "objektivizirata" resničnost oškodovančeve izpovedbe, pri čemer se pritožnik ne dotakne vprašanja, zakaj bi oškodovanec tudi osebni zdravnici "tvezil" o napadu soseda, če napada ne bi bilo.

7.Iz obrazložitve v tč. 12 izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, da naj bi B. B. dan pred obravnavanim dogodkom D. D. nesporno izrekel besede, "da je kurba in naj se jebe". Sodišče prve stopnje govori o domnevnem (!) besednem sporu in zgolj pogojno ("v kolikor" - zadnja vrstica na str. 8 sodbe) konstatira, da je obdolženčevo prepričanje, tj. da naj bi B. B. prejšnji dan zmerjal njegovo ženo, kvečjemu le podkrepilo njegovo jezo, izvirajočo iz starih zamer zaradi prilaščanja zemlje. Nobene podlage torej ni za pritožbeno naziranje, da je oškodovanec ženi D. D. nedvomno izrekel te besede, očitno pa sta bila obdolženec in njegova žena v to prepričana, zato ni nič oporečnega v dokazni oceni prvega sodišča, da je táko mnenje lahko prililo olje na ogenj tlečim zameram med vpletenima družinama in s tem, če že, dodatno osvetlilo motiviko obdolženčevega protipravnega ravnanja. Glede na vse dokaze, ki jih je izvedlo in prepričljivo ocenilo sodišče, s (pogojno) tezo, da je bil B. B. izpolnil vse znake kaznivega dejanja razžalitve na škodo D. D. (v spisu pa ni podatka, da bi D. D. zoper B. s tega naslova sprožila kakšen postopek), ne bo moč izpodbiti dokazne ocene o verodostojnosti B. izpovedbe o odločilnih dejstvih. Navsezadnje tudi, če bi B. B. žalil njegovo ženo, to v sferi obdolženca še ne bi konstruiralo pravice, da ga ustrahuje z vilami kot nevarnim orodjem, saj so na voljo pravna sredstva. Enako velja tudi v primeru, ko bi oškodovanec obdolženca res vprašal, če bi se rad tepel, a se višje sodišče pridružuje razumnim razlogom napadene sodbe, da B. tega ni izrekel.

8.V tč. 11 sedaj izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje nikjer ni ugotovilo, da naj bi bila obdolženec in njegova žena nedosledna v izjavi, kdaj naj bi bile vile zapičene v zemljo. Jasno je namreč zapisalo, da je bila izpovedba D. D. identična zagovoru obdolženca (tj. vključno z okoliščino, da naj bi šele po tem, ko je zapičil vile v zemljo, B. B. vprašal, kaj je prejšnji dan zmerjal D. D.), vendar jima prvo sodišče ni verjelo. Pritožbeni očitek je torej protispisen, saj v okoliščini trenutka zapikovanja vil prvo sodišče ne utemeljuje dokazne presoje o neverodostojnosti priče D. D., temveč je tak zaključek plod celovite analitične in sintezne dokazne presoje, razgrnjene v tč. 8 - 14, zlasti pa v tč. 11 in 12 izpodbijane sodbe. Dokazno sklepanje, da je priča D. želela razbremeniti moža, ni nerazumno. Zato zagovornik ne bo mogel uspeti s ponavljanjem zagovora, da so bile vile ob srečanju z oškodovancem zapičene v zemljo, da do izvršitvenih ravnanj ni prišlo ter da naj bi obdolženec in njegova žena prepričljivo pojasnila dogodke tega dne. Četudi obdolženec zagovora med postopkom ni spreminjal, kot poudari pritožba, še to ne pomeni, da je zagovor resnicoljuben, verodostojnost zagovora pa je bila ovržena v dokaznem postopku pred sodiščem, ne pred policijo, ki ji obdolženec nedvomno ni bil dolžan "dokazovati svoje nedolžnosti". Protispisna je nazadnje graja pritožbe, da naj bi sodišče prve stopnje razpredalo o D. D. brezbrižnosti do dogodka in o njenem "zadovoljstvu" ob ukrepanju moža - takšnega naziranja prvega sodišča v razlogih napadene sodbe ni zaslediti.

9.Protispisnost pritožbenih očitkov zaznamuje tudi izvajanja, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zagovora, da se je kritičnega dne konflikt pričel s strani C. C., ki da je obdolžencu pokazal sredinec, nato pa odšel k bratu B. B. V tč. 11 obrazložitve se je prvo sodišče dovolj razumljivo in razumno opredelilo, da sta tako B. B. kot C. C. izrecno zanikala očitek o "zrežiranosti" dogodka, C. C. pa je decidirano zanikal tudi, da bi neposredno pred dogodkom z B. B. stal zunaj pred hišo ter takrat kje srečal obdolženca (tj. ko naj bi slednjega, tako pritožba, izzival in provociral). Zato ne drži, da sodišče te okoliščine sploh ni dokazno ovrednotilo, saj je, kot izhaja iz tč. 11 izpodbijane sodbe, ni prezrlo ter jo je vendarle upoštevalo pri dokazni oceni zagovora in izpovedb prič, ki ni razkrila insceniranosti dogodka. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zatorej ni podana, zagovornikovo nestrinjanje z dokazno oceno pa ne more utemeljati obstoja te bistvene procesne kršitve.

10.V tč. 9 in 10 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo, zakaj in v katerih delih izpovedbo B. B. v ključnem potrjujejo tudi izpovedbe prič E. (ki je bila zaznala, kako je obdolženec z vilami napadel sina) ter C. C. in F. F. (ki sta zaznala oškodovančevo prestrašenost, ko je prišel v hišo ter povedal o obdolženčevem napadu). Medtem ko je v tč. 14 obrazložitve razumno utemeljilo dokazni zaključek o oškodovančevi prestrašenosti, se je v tč. 13 izreklo še o dejstvu, da gre pri vseh omenjenih pričah za sorodnike oziroma člane iste družine, ki so v sporih z družino A., vendar je utemeljeno presodilo, da gre njihovim, za obdolženca obremenilnim izpovedbam, ki so utrjene tudi s povzeto listinsko dokumentacijo, navkljub temu verjeti. Posledično z golim pritožbenim vprašanjem, "zakaj" so bile izpovedbe naštetih prič v bistvenih izsekih ocenjene za verodostojne, ne bo moč uspeti. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvemu sodišču, da so izpovedbe obremenilnih prič o odločilnih dejstvih vsebinsko tako skladne, da jim je mogoče slediti, pri čemer prihaja do razhajanj le v nebistvenih potezah. Zato niti na pritožbeni ravni ne kaže sprejeti teze, da se izjave posamezne priče med seboj in v razmerju do drugih prič v tolikšni meri razlikujejo, da gre pri njih za "dogovor za eno zgodbo", medtem ko niso bili pazljivi pri detajlih. Domnevne tosmerne nedoslednosti, ki jih secira pritožnik, takega zaključka ne utemeljujejo.

11.Sodbenih zaključkov, da je bil B. B. zaradi obdolženčevega ravnanja precej prestrašen, ni mogoče izpodbiti s tezo, da bi se njegov brat C. C., če bi to držalo, "ognil novim sporom", počakal bi na policiste in ne bi z otroki šel z avtomobilom mimo obdolženca (dejanje pod tč. 2 krivdoreka). Oškodovanec pri dejanju pod tč. 1 je bil B. B., ne C. C., zato ni posebej tehtnega razloga, da bi moral tudi C. C. čakati prihod policije in se ne odpeljati na smetišče, kakor je načrtoval, še zlasti pa s takšnimi izvajanji ni moč spodnesti ugotovitev o prestrašenosti B. B. ter v tej optiki izpodbiti prepričljivega sodbenega sklepa o verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe.

12.Tako B. B. kot G. G. sta povedala, da je obdolženec oškodovanca napadel z vilami na cesti, ki vodi mimo obdolženčevih nepremičnin proti naslovu ..., kjer so bili člani družine B. tedaj pri kosilu, oškodovanec pa se je pred obdolžencem umaknil oziroma zatekel na tlakovano dvorišče stanovanjske hiše. Zato ni moč pritrditi pritožbi, da naj bi se njuni izjavi razhajali pri vprašanju, kje je obdolženec grozil B. B. V ponovljenem sojenju je G. G. povedala, da je skozi odprto okno slišala glasen prepir (med obdolžencem in B. B.), nakar jo je "dvignilo" ter je odšla pred hišo, kjer je videla dogajanje. Zato ni relevantno, če je policist v uradni zaznamek o zbranih obvestilih od E., ki ni dokaz v kazenskem postopku, zapisal, da naj bi priča skozi okno opazila, kako sosed z vilami napada njenega sina. Odločilno je, da je E. napadu neposredno prisostvovala pred hišo, vprašanje (ne)preglednosti kritične ceste skozi okno pa ni bistveno. Oškodovanec je izpovedal, da se je obdolžencu umaknil na dvorišče, pri čemer rigorozno razčlenjevanje, točno kako se je pri tem gibal, ni potrebno. Najsi je bilo njegovo gibanje, ko se je obračal proti obdolžencu, deloma "ritensko" ali ne, to odločilnih dejstev ne spreminja. Nebistvena je tudi pritožbena razprava, zakaj v uradnem zaznamku na list. št. 18 ni zabeleženo, da naj bi obdolženec z vilami zamahoval še proti E. Slednja je izpovedala, da je policistu to naznanila, upoštevajoč dejstvo, da ne gre za predmet tega postopka, pa je odveč ugotavljanje, zakaj policist tega ni zabeležil (enako v zaključku tč. 9 izpodbijane sodbe), kot tudi razpravljanje, kje točno naj bi stala E. med napadom obdolženca nanjo. Navsezadnje je tudi sam B. B. večkrat in zadosti jasno povedal, da je obdolženec hotel "nabosti" še mamo, zato pritožbeno izvzetje ene od njegovih manj artikuliranih izjav v tej zadevi ne spreminja ničesar ključnega.

13.Glede dejanja pod tč. 2 krivdoreka je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo prepričljivi izpovedbi oškodovanca C. C., ki jo je v bistvenem potrdila tudi sopotnica v vozilu F. F. (tč. 18 obrazložitve). Razumna je dokazna ocena izpodbijane sodbe, da sta ravno voznik in sopotnica tisti priči, ki sta izpovedali, kje je prišlo do obdolženčevega poškodovanja stekla zadnjih levih vrat osebnega vozila ter ponjave priključene prikolice. Oba pa sta izpovedala, da je do izvršitve kaznivega dejanja prišlo med vzvratno vožnjo z dvorišča naslova ..., tj. ko je oškodovanec s prikolico zapeljal vsaj na cesto (po zagovoru pa na zelenico v lasti obdolženca), nakar pa nameraval z levim zavojem odpeljati po cesti navzdol. Logično je tako, da se je obdolženec vozilu in prikolici, ki sta stala pravokotno na cesto, približal z leve, tj. voznikove strani, ter z udarcema z vilami povzročil obe ugotovljeni poškodbi na levi strani (tč. 19 napadene sodbe). Zato ne more držati, da bi do vozila lahko prihajal zgolj z desne strani. Dokazni postopek je razkril, da je C. C. vozilo dvakrat ustavil - najprej po nekaj metrih v bližini barake, nato pa še nižje po cesti, "v dolini". Upoštevajoč decidirani izpovedbi C. C. in F. F. niti na pritožbeni stopnji ni pomislekov v mesto poškodovanja tuje stvari, ne glede na to, da bi bilo iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon (list. št. 11) ter iz uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih drugače razumeti, da naj bi do poškodovanja prišlo med vožnjo "mimo soseda". Kot se je razumno opredelilo že prvo sodišče, so druge priče izpovedovale o točki (prve) zaustavitve vozila blizu barake, tj. po izvršitvi kaznivega dejanja, pri čemer nobena od ostalih prič samih udarcev z vilami niti ni videla, zato ni dvoma, da je do udarcev prišlo med obračanjem, tj. kot sta izpovedala C. C. in F. F., ter je nerelevantno, kje se je obdolženec nahajal v trenutku kasnejše zaustavitve vozila, čeravno bi se takrat res nahajal na desni strani. Obdolžencu se ne očita, da je tolkel tudi po "haubi" oziroma pokrovu vozila (kot je sicer izpovedala F. F.), zato so pritožbena izvajanja v smeri odsotnosti te okoliščine v uradnem zaznamku o zbranih obvestilih od F. F. irelevantna.

14.Neoporečni so torej razlogi sodišča prve stopnje (tč. 21 izpodbijane sodbe), da je oškodovanec C. C. vozilo na kratko zaustavil v bližini barake, tj. po nekaj (desetih) metrih (nato pa še drugič, toda precej nižje, "v dolini"), vendar tam ni prišlo do poškodovanja vozila in prikolice, saj se je to zgodilo, kot že pojasnjeno, v bližini gospodarskega poslopja (t. i. pojate) A. ter dvorišča družine B. na naslovu ... . Seciranja ocen, koliko metrov natančno znaša razdalja do (bližine) barake, nimajo pomena. Pravilni so tudi razlogi, da za presojo kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1 ni pravno relevantno, ali je C. C. ob zaustavitvi pri baraki izrekel kakšne besede D. D. ali ne. Prvo sodišče je tudi v tem delu razumno ovrglo zagovor obdolženca, ki ga je neuspešno skušala potrditi žena D. D. (tč. 20 napadene sodbe). S ponavljanjem zagovora, da naj bi se obdolženec brez vil namenil proti avtomobilu, vendar je bil prepozen, saj se je oškodovanec že odpeljal mimo, na pritožbeni ravni ne bo mogoče uspeti.

15.Sodišče prve stopnje je v tč. 19 izpodbijane sodbe obrazložilo, da sta policista PP Rogaška Slatina še istega dne opravila ogled osebnega avtomobila in prikolice (zapisnik na list. št. 14 - 15) ter protokolirala ugotovljeno poškodbo (ris) stekla zadnjih levih vrat osebnega vozila in poškodbo (raztrganino) zgornje leve strani ponjave na prikolici. Poškodbi sta bili fotografirani ter sta razvidni iz fotoalbuma na list. št. 28 (zlasti npr. fotografiji 366 in 369). C. C. je izpovedal, da teh poškodb prej ni imel in da sta nastali v posledici obdolženčevih udarcev z vilami. Izpovedal je, da je po dejanju kupil drugo steklo za zadnja leva vrata. Da je mož opazil poškodbi ob zaustavitvi vozila "v dolini", je izpovedala priča F. F. Da sta z bratom po dogodku gledala ravno ti poškodbi, je potrdil tudi B. B.

16.Glede na navedeno ni nobenega dvoma, da je obe poškodbi povzročil obdolženec z udarcema z vilami po steklu in po ponjavi, kot sta izpovedala C. C. in F. F. ter nemudoma po kaznivem dejanju evidentirali policisti, zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da se ni ugotavljalo, na kakšen način in kdaj je nastal ris na šipi, ter da gre pri prikolici za starejšo cerado, ki ima veliko prask in razpokanin. Fotografij poškodb v spis ni vložil oškodovanec; posneli so jih policisti ter s tem objektivizirali izpovedbi C. C. in F. F., da je prav ti poškodbi povzročil prav obdolženec, v kar ne dvomi niti pritožbeno sodišče. Strinjati se ni moč niti s tezo zagovornika, da naj bi šlo pri poškodbah za neznatni poškodbi. Zakonskemu znaku poškodovanja tuje stvari ustreza sprememba na stvari, ki ni zanemarljiva, za lastnika neznatna in ki je ni mogoče odpraviti z neznatnim naporom. Glede na to, da je oškodovanec, čigar izpovedbe v tem delu pritožnik ne izpodbija, moral kupiti drugo stekleno šipo, ni mogoče govoriti o zanemarljivi oziroma neznatni poškodbi. Enako velja za raztrganino ponjave, pri čemer je moč ugotoviti pravno upošteven poseg v substanco stvari. Tako ne more držati niti pritožbena teza, da gre za neznatne poškodbe, ki da "izključujejo obdolženčev naklep". Nedvomno je obdolženec avto in prikolico z udarcema z vilami poškodoval zavestno ter hote.

17.Pritožbeno sodišče se pridružuje tč. 24 izpodbijane sodbe, kjer je prvo sodišče utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu dokazan tudi subjektivni element obeh kaznivih dejanj in da je dejanji izvršil z direktnim naklepom. Obrazložitev krivde je pritožbeno napadena zgolj z vztrajanjem, da obdolženec teh dejanj ni storil in s ponovljeno razpravo v smeri gibanja B. B. med izvrševanjem dejanja iz tč. 1 krivdoreka, glede česar pa se je višje sodišče že opredelilo. Zato niti zaključkov o subjektivnem vidiku kaznivih dejanj na ta način ne bo mogoče izpodbiti.

18.Odločbi o kazenskih sankcijah je pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP in v luči pritožbenih navedb. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo kot sankcijo opozorilne narave, v pogojni obsodbi pa mu je določilo pravični posamezni kazni in enotno kazen ter določilo preizkusno dobo v primernem trajanju. Ustrezno je vrednotilo v tč. 26 napadene sodbe nanizane olajševalne in obteževalne okoliščine, vključno z (obteževalno) ugotovitvijo, da je obdolženec na škodo dveh članov družine B. isti dan (natančneje v okvirnem razmiku vsega 45 minut) izvršil kar dve kaznivi dejanji. Pritožnik ne pojasni, zakaj bi bila ta ugotovitev "izven razumnega", sicer pa kakšne nerazumnosti pritožbeno sodišče ne zaznava.

19.Preizkus po 386. členu ZKP je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu zakonito in upravičeno izreklo še varnostni ukrep odvzema predmeta, s katerim sta bili izvršeni obe kaznivi dejanji (tč. 28 obrazložitve), pri čemer je koncizno ter pravilno utemeljilo vse (ustavno)pravne pogoje za izrek varnostnega ukrepa (tč. 7 razveljavitvenega sklepa z dne 20. 8. 2024).

20.Ker glede na vse navedeno pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijane sodbe pa ne obremenjujejo niti kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi uradoma (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrjena (391. člen ZKP).

21.Glede na tak izid pritožbenega postopka je obdolženec kot strošek tega postopka na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati sodno takso, ki jo (po pravnomočnosti sodbe) odmeri prvo sodišče.

-------------------------------

1 Merc K. v Koro
61ec D. et al. (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 - 2. knjiga; Uradni list RS & PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, str. 778-779, t. 10.