Jedro

O zanikanju obstoja obligacijskega razmerja je mogoče govoriti tedaj, ko stranka trdi, da obligacijsko razmerje sploh ni nastalo, kar je povsem druga situacija od situacije, ko zgolj trdi, da njene poslovne knjige ne izkazujejo dolga do upnika. Pri slednji gre za stanje, ko je sicer obligacijsko razmerje nastalo, pa obveznost iz določenih razlogov ni izkazana v poslovnih knjigah.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki I v celoti spremeni, v točki II pa deloma, kolikor je odločeno o stroških tožene stranke, tako da v spremenjenem delu izrek glasi: Ugovoru tožene stranke zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo II Pg 951/2011 z dne 17. 10. 2011 se ugodi in se sklep razveljavi ter predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe z dne 7. 10. 2011 zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki 67,90 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve tega sklepa sodišča druge stopnje dalje do plačila.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške predloga za izdajo predhodne odredbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom II Pg 951/2011 z dne 14. 11. 2011 izreklo: Ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo opr. št. II Pg 951/2011 z dne 17. 10. 2011 se zavrne. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je zapisalo, da je s sklepom II Pg 951/2011 z dne 17. 10. 2011 ugodilo predlogu tožeče stranke in zaradi zavarovanja terjatve tožeče stranke odredilo prepoved organizacijam za plačilni promet v korist tožene stranke ali koga drugega po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa denarni znesek , za katerega je sodišče odredilo predhodno odredbo. Tožena stranka je zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo pravočasno ugovarjala in menila, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je predlog za izdajo predhodne odredbe utemeljen ter zmotno uporabilo novelirano 1. alinejo 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, ker je prezrlo, da je novela stopila v veljavo šele 16. 4. 2011, po 155. členu Ustave RS pa zakoni ne morejo imeti učinka za nazaj, zakon pa lahko izjemoma določi, da lahko imajo posamezne določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Sklep o izvršbi je bil izdan 10. 2. 2011, ugovor zoper navedeni sklep pa je bil vložen dne 27. 2. 2011, torej nedvomno pred uveljavitvijo novele in ob vložitvi ugovora tožena stranka še ni mogla vedeti za vsebino zakonske novele, tako da je izpodbijani sklep nezakonit. Tožeča stranka ni izkazala temeljnega razloga za izdajo predhodne odredbe, namreč nevarnosti, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Podredno je tožena stranka v ugovoru zatrjevala, da v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zanikala obstoj obligacijskega razmerja, ker je navajala, da ji verodostojne listine, na katere se je sklicevala tožeča stranka niso poznane in jih nima v knjigovodski evidenci. Tožeča stranka je v odgovoru na ugovor menila, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na novelo ZIZ, tožena stranka pa je zanikala obstoj obligacijskega razmerja, ko je navajala, da ni mogoče določiti, iz katerega pravnega razmerja, če sploh katerega, naj bi verodostojne listine izhajale.

Nadalje izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je sodišče ugovor tožene stranke zavrnilo kot neutemeljen in navedlo, da Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ-I), objavljen 8. 4. 2011, s pričetkom veljavnosti 16. 4. 2011, v 9. členu določa, da se postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo ali predlog za zavarovanje vložen pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona. Tako predlog za izvršbo kot ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi sta bila vložena preden je stopil v veljavo ZIZ-I in sicer je bil predlog vložen dne 9. 2. 2011, ugovor pa dne 27. 2. 2011, vendar pa se glede na 9. člen določbe ZIZ-I kljub temu uporabljajo za odločanje v konkretnem postopku. Sodišče tako šteje za neutemeljene ugovorne navedbe, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker je uporabilo 4. člen ZIZ-I, ki vzpostavlja domnevo nevarnosti, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, če dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi zanika obstoj obligacijskega razmerja. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi zanikala obstoj obligacijskega razmerja, ko je navedla, da so izdani računi v celoti brez temelja in jim ugovarja tako po temelju kot po višini.

Zoper ta sklep je pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Tožeča stranka ni priglasila stroškov pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno ni sporna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na predlog tožeče stranke z dne 9. 2. 2011 Okrajno sodišče v Ljubljani dne 10. 2. 2011 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 14492/2011, zoper katerega je tožena stranka dne 27. 2. 2011 vložila ugovor in je izvršilno sodišče štelo ugovor za obrazložen, zato je s sklepom VL 14492/2011 z dne 1. 6. 2011 sklep o izvršbi VL 14492/2011 z dne 10. 2. 2011 razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in sklenilo , da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku Okrožno sodišče v Celju.

Prav tako ni sporno, da je tožeča stranka že po uveljavitvi novele ZIZ-I (ki je pričela veljati 16. 4. 2011) vložila 7. 10. 2011 predlog za zavarovanje s predhodno odredbo skladno s prvim odstavkom 257. člena ZIZ in 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ in v predlogu pojasnjevala, da prvi odstavek 257. člen ZIZ določa, da sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena in še pojasnjevala, da se v skladu s 1.točko prvega odstavka 258. člena ZIZ šteje, da je nevarnost v smislu 257. člena ZIZ podana, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 10. 2011 ugodilo predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo, ker je štelo, da je tožeča stranka izpolnila tako prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe – odločba domačega sodišča ali drugega organa, ki glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva (prvi odstavek 257. člena ZIZ) kot tudi drugi pogoj – izkazano verjetno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ker naj bi šlo za domnevano nevarnost po 1. alineji 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ.

V pritožbenem postopku je sporen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kot dolžnik zanikala obstoj obligacijskega razmerja, sporen je dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izkazala v predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo obstoj obligacijskega razmerja in sporna je pravilna uporaba materialnega prava.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek o zmotnem dejanskem zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka kot dolžnik v svojem ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zanikala obstoj obligacijskega razmerja, saj iz spisovnega gradiva, kot je predloženo pritožbenemu sodišču izhaja, kot pravilno povzema sodišče prve stopnje, da je tožena stranka navajala, da upnik nima pravnega temelja za izdajo računov in so v celoti brez temelja. Res je navajala tudi, kot povzema pritožba, da ji niso poznane verodostojne listine, ki jih upnik navaja v predlogu za izvršbo in da sicer v njeni knjigovodski evidenci niso zavedene, vendar pa pritožba ne povzame tistega dela ugovora, ko tožena stranka navede, da ji verodostojne listine niso poznane, vendar pa na podlagi njih ni mogoče določiti, iz katerega pravnega razmerja, če sploh katerega, naj bi izhajale in nato nadaljuje, da upnik nima pravnega temelja za izdajo računov, zato ugovarja izdanim računom po temelju in višini in šele nato dodaja, da ji računi niso poznani, v njeni knjigovodski evidenci niso zavedeni. Tako ne drži pritožbeno zatrjevanje, da tožena stranka primarno ni zanikala obstoj obligacijskega razmerja, saj je takoj poudarila, da ni mogoče določiti obligacijskega razmerja, na podlagi katerega bi bilo mogoče izdati račune, ki so podlaga sklepa o izvršbi, nato pa dodala, da dvomi, da takšen obligacijski posel sploh obstaja in v nadaljevanju je ta svoj dvom prekinila, ko je je izrecno navedla, da tožeča stranka nima pravnega temelja za izdajo računov, katerih plačilo terja, zato je podala ugovor po temelju in višini.

Pritožbeno sodišče meni, da je takšne ugovorne navedbe šteti kot zanikanje obstoja obligacijskega razmerja.

O zanikanju obstoja obligacijskega razmerja je namreč mogoče govoriti tedaj, ko stranka trdi, da sploh ni nastalo obligacijsko razmerje, kar je povsem druga situacija od situacije, ko zgolj trdi, da njene poslovne knjige ne izkazujejo dolga do upnika. Pri slednji gre za stanje, ko je sicer obligacijsko razmerje nastalo, pa je obveznost iz določenih razlogov ni izkazana v poslovnih knjigah (ali upnik računov ni poslal dolžniku ali jih dolžnik ni knjižil, čaka na IOP obrazec zaradi uskladitve ali je plačal ali je na drug način obveznost prenehala).

Tožena stranka pa je, kot je povzeti iz njenega ugovora, zanikala obstoj obligacijskega razmerja in le v pojasnilo svojemu zanikanju obstoja obligacijskega razmerja dodala, da tudi sicer računi tožeče stranke niso zavedeni v njenih knjigovodskih evidencah, nikakor pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi pritožbi, da gre pri toženi stranki za situacijo, ko ni zanikala obstoj obligacijskega razmerja in da je zgolj menila, da njene obveznosti iz obligacijskega razmerja ni (več).

Pritožba pa ni dovoljena, kolikor meni, da tožeča stranka s predlogom za zavarovanje s predhodno odredbo ni izkazala za zakonsko domnevo obstoja verjetnosti nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena po 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ nujni pogoj, to pa je, da ni predložila listine, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja, saj tožena stranka v ugovoru tega ugovornega razloga ni navajala in je zato ta pritožbena navedba pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 366. členom ZPP), pri čemer tožena stranka niti ne pove, zakaj teh trditev ni mogla podati že v ugovoru, še posebej, ker je sodišče prve stopnje v sklepu, s katerim je ugodilo predlogu za izdajo predhodne odredbe izrecno razlogovalo, kako je tožeča stranka dokazala obstoj obligacijskega razmerja s toženo stranko s predloženo pogodbo o ustanovitvi G. d. e. S. (GDES), katere član je bila tožena stranka, s Statutom GDES, ki določa, da morajo aktivni člani vsako leto plačati članarino in računoma za članarino za leto 2009 in 2010 ter kontno kartico.

V tem pritožbenem postopku pa je sporna tudi pravilna uporaba materialnega prava glede drugega pogoja: ali se lahko uporabi novela ZIZ-I za tiste ugovore iz izvršbe na podlagi verodostojne listine pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani – COVL, ki so jih dolžniki vložili pred njeno uveljavitvijo. Novela ZIZ-I v prehodni in končni določbi v 9. členu določa, da se postopkih, v katerih je bil predlog za izvršbo, predlog za nasprotno izvršbo ali predlog za zavarovanje vložen pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona. Na to določbo se je v izpodbijanem sklepu oprlo tudi sodišče prve stopnje. Ta novela ZIZ-I je razširila domnevo nevarnosti v 258. členu ZIZ tako, da se šteje, kot je že povzeti v obrazložitvi tega sklepa, da je podana nevarnost v smislu 257. člena ZIZ tega zakona, če se predlog za zavarovanje s prehodno odredbo opira na plačilni nalog in na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je pravočasno vložen ugovor, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje toženi stranki, ki v pritožbi meni, da takšna uporaba novele ZIZ-I postavlja dolžnika, ki je v času vložitve ugovora zoper o izvršbi spoštoval takrat veljavni zakon in sodno prakso ter izbral veljavno dopusten način obrambe, za katerega ni veljala domneva verjetne nevarnosti, v neenak položaj glede na dolžnika, ki v času veljavnosti ZIZ-I vlaga ugovor zoper sklep o izvršbi in se ob izbiri načina obrambe zaveda posledic na novo vzpostavljene domneve verjetne nevarnosti,če bo izbral način obrambe, v katerem bo zanikal obstoj obligacijskega razmerja z upnikom.

Prav ima pritožba, da se posledice, ki jih na novo določa novela ZIZ-I za dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem dolžnik zanika obstoj obligacijskega razmerja, ne morejo raztezati na dolžnikov ugovor, vložen še pred uveljavitvijo novele, sicer bi drugačna razlaga privedla do nedopustnega retroaktivnega učinka te novele, kar bi pomenilo kršitev 155. člena Ustave RS. Ta določa v prvem odstavku , da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj, v drugem odstavku pa določa, da lahko samo zakon določi, da imajo njegove posamezne določbe učinek za nazaj, če to zahtevata javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

Tako kot določa 9. člen ZIZ -I, je šteti, da ne le posamezna določba iz te novele, temveč celotna novela velja povratno, takšna zakonske ureditve pa sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti in na to utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi. Materialnopravne določbe novele ZIZ-I tako lahko veljajo le za po njeni uveljavitvi vložene ugovore dolžnikov, tožena stranka kot dolžnik pa je, kar je nesporno, vložila ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine dne 27. 2. 2011, v katerem je zanikala obstoj obligacijskega razmerja.

Kot je že pojasnjeno, prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe – odločba domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva, po prvem odstavku 257. člena ZIZ ni bil sporen v tem pritožbenem postopku. Sporen je bil le drugi pogoj – obstoj verjetne nevarnosti, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena glede na z novelo ZIZ-I dodano domnevo. Tožeča stranka v predlogu za izdajo predhodne odredbe glede obstoja verjetne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ni zatrjevala nobenih drugih dejanskih okoliščin, razen opiranja na domnevo nevarnosti po noveli ZIZ-I, pri čemer je v celoti vztrajala tudi v odgovoru na ugovor in ni zatrjevala drugih dejanskih okoliščin glede drugega pogoja. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje sicer popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar zmotno uporabilo materialno pravo.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo izpodbijani sklep tako, da je ugodilo njenemu ugovoru zoper sklep o zavarovanju, in ga razveljavilo ter zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker je tožena stranka po navedenem uspela z ugovorom, je moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi odločitev o njenih stroških za ugovor (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado pooblaščenega odvetnika za ugovor zoper predhodno odredbo 36,90 EUR (tar. št. 3461 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT) in ni priznalo priglašenih 73,80 EUR, ker ne gre za nagrado za redno pravno sredstvo po tar.št. 3468, priznalo je materialne stroške 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), in 20% DDV na nagrado in izdatek (tar. št. 6007 ZOdvT), skupaj 11,00 EUR, sodne takse za ugovor pa tožena stranka ni priglasila. Skupaj znašajo priznani stroški ugovornega postopka tožene stranke 67,90 EUR, odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča št. 1/2006. Tožeča stranka zoper izpodbijani sklep ni vložila pritožbe v delu, kolikor je sodišče prve stopnje sklenilo, da sama nosi svoje stroške ugovornega postopka, sama pa krije svoje stroške predloga za izdajo predhodne odredbe, ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja (peti odstavek 38. člena ZIZ) in ker v njem ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato se pritožbenemu sodišču z njimi ni bilo potrebno ukvarjati.