U-I-195/99

8. 3. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Milana Perkovića iz Polače, Republika Hrvaška, ki ga zastopa Tanja Marušič, odvetnica v Novi Gorici, na seji dne 8. marca 2001

s k l e n i l o :

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 15.č in 15.d člena Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Uradni list RS, št. 10/93, 38/94 in 40/97), kolikor se nanašata na tožbene zahtevke, ki so posredno ali neposredno povezani s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje federacije, se sprejme.

2.V preostalem delu se pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 15.č in 15.d člena Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnik izpodbija 15.č in 15.d člen Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (v nadaljevanju ZSSuk). Navedel je, da je hrvaški državljan in da je bilo z vmesno sodbo slovenskega sodišča, ki je leta 1989 postala pravnomočna, ugotovljeno, da je nekdanja SFRJ 75 % soodgovorna za škodo, ki jo je utrpel leta 1984 med služenjem vojaškega roka v Tolminu. Dne 30. 4. 1999 je bil pravdni postopek na podlagi izpodbijanih določb ZSSuk prekinjen. Pobudnik je navedel, da je Vrhovno sodišče v podobnih primerih sprejelo stališče, da je za škodo, ki je nastala med služenjem vojaškega roka slovenskim državljanom, odgovorna Republika Slovenija (v nadaljevanju RS). Ker izpodbijani določbi preprečujeta podobno odločitev v pobudnikovem primeru, naj bi bili v nasprotju z jamstvom enakega varstva pravic (22. člen Ustave). S tem, ko pravno varstvo odlagata v nedoločen čas v prihodnost, naj bi izpodbijani določbi posegali tudi v pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave).

Pobudnik meni, da koristi države ne bi smele pretehtati posega v pridobljene pravice in da naj bi bila odgovornost novonastalih držav po razpadu SFRJ solidarna. Pobudnik predlaga razveljavitev izpodbijanih določb ZSSuk.

2.Državni zbor meni, da pobuda ni utemeljena. Trditev o solidarni odgovornosti naj bi ne imela temelja ne v Ustavi ne v Ustavnem zakonu za izvedbo Temeljne ustavne listine (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94 - v nadaljevanju UZITUL) in tudi ne v ratificiranih mednarodnih pogodbah. Izpodbijana določba naj bi ne odvzemala pravnega varstva, temveč naj bi ga le odložila.

Sklicevanje na pravico do sojenja v razumnem roku naj bi ne bilo utemeljeno, ker je zakon tisti, ki sodiščem nalaga obveznost, da postopek prekinejo.

3.Vlada meni, da pobudnik ni prizadet v svojih pravicah in koristih in da jih brez nasledstvenega sporazuma ne more uveljavljati po načelu solidarne odgovornosti. Zahtevek bi moral nasloviti na državo, katere državljan je. UZITUL naj bi namreč ne dajal rešitve za obravnavani primer. UZITUL naj bi izrecno omejil odgovornost RS na obveznosti do subjektov s sedežem ali bivališčem na njenem ozemlju glede jamstva za hranilne vloge (19. člen UZITUL) in po načelu končnega koristnika glede terjatev tujih upnikov (11. člen UZITUL). Tem načelom je sledilo tudi Vrhovno sodišče, ki je odgovornost RS omejilo na primere, ko odškodnino za škodo, povzročeno v Jugoslovanski armadi, uveljavljajo slovenski državljani. Med državami, ki so nastale na ozemlju nekdanje SFRJ, naj bi tudi ne bil sklenjen sporazum, ki bi določal načelo solidarne odgovornosti za njene dolgove.

Izpodbijani določbi ZSSuk naj bi predstavljali napotilo za konkretno izvedbo načel o prevzemanju obveznosti iz UZITUL v zadevah, ki doživljajo razplet na sodiščih. Določbi naj bi ne posegali v pridobljene pravice, temveč le zamrzovali vse postopke, ki bi lahko pomenili prejudic v primeru bodočega bilateralnega ali multilateralnega nasledstvenega sporazuma.

Rešitev konkretnega spora naj bi ne bila odvisna od rešitve nasledstva, temveč od sodišča države, kjer ima oškodovanec bivališče oziroma sedež.

B.

4.Po drugem odstavku 162. člena Ustave lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem, če izkaže svoj pravni interes. Po določbi 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) mora tisti, ki vloži pobudo za začetek postopka, izkazati svoj pravni interes. Ta je podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Pobudnik mora torej izkazati, da bi razveljavitev ali ugotovitev neustavnosti izpodbijane zakonske določbe privedla do spremembe v njegovem pravnem položaju.

5.Po 15. č členu ZSSuk se prekinejo pravdni postopki in odložijo izvršbe v primerih, ko ima tožena stranka sedež ali stalno bivališče v RS, tožeča stranka pa ima sedež ali bivališče v RS ali v eni od republik nekdanje SFRJ ali v drugi državi in je terjatev pridobila s pravnim poslom ali na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Po 15.d členu ZSSuk sodišče odloči enako tudi v primerih, ko fizične in pravne osebe niso ali niso bile upravičene prenesti svoje terjatve na Sklad RS za sukcesijo, tožbeni zahtevek pa je posredno ali neposredno povezan s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje federacije ali s pravnimi razmerji iz naslova statusne odgovornosti do subjektov iz nekdanje SFRJ.

6.Pobudnik utemeljuje svoj pravni interes z navedbo, da je bil pravdni postopek v njegovi zadevi prekinjen na podlagi izpodbijanih določb. V sklepu o prekinitvi postopka se Okrajno sodišče v Tolminu resda sklicuje tako na 15.č kot na 15.d člen ZSSuk, vendar pa vsaka od določb ureja različne pravne položaje. Na pobudnikov primer se nanaša tisti del 15.d člena, ki govori o tožbenih zahtevkih, ki so posredno ali neposredno povezani s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje federacije, 15.č člen pa v delu, ki določa ravnanje sodišča v teh primerih, tj. nalaga prekinitev postopka. Le za oceno ustavnosti teh delov izpodbijanih določb izkazuje pobudnik pravni interes. V preostalem delu je Ustavno sodišče pobudo zavrglo.

7.V delu, v katerem pobudnik izkazuje pravni interes, je Ustavno sodišče pobudo sprejelo. V postopku bo presodilo utemeljenost pobudnikovih navedb, da izpodbijana določba posega v pravici iz 22. in iz 23. člena Ustave. Po morebitni ugotovitvi, da gre za tak poseg, bo presodilo, ali je poseg v skladu z načelom sorazmernosti, tj. ali zasleduje ustavno legitimen cilj (in sploh, kateri cilj zasleduje), ali je primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja in ali je v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (tretji odstavek 15. člena Ustave).

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in tretjega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k Franc Testen

12. 12. 2002

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o pobudi Milana Perkovića iz Poleče, Republika Hrvaška, ki ga zastopa Tanja Marušič, odvetnica v Novi Gorici, na seji dne 12. decembra 2002

odločilo:

Določbe o prekinitvi pravdnega postopka oziroma o odlogu izvršbe po uradni dolžnosti v 15.č in 15.d členu Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Uradni list RS, št. 10/93, 38/94 in 40/97) se, kolikor se nanašajo na odškodninske zahtevke posameznikov zaradi škode, nastale pri služenju vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi nekdanje SFRJ na ozemlju Republike Slovenije, razveljavijo.

Obrazložitev

A.

1.Pobudnik izpodbija 15.č in 15.d člen Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (v nadaljevanju ZSSuk). Navaja, da se je med služenjem vojaškega roka v Tolminu leta 1984 ponesrečil in poškodoval. V odškodninski pravdi, začeti 1987, je s pravnomočno vmesno sodbo odločeno, da je tožena stranka soodgovorna v 75 ?.

Leta 1999 pa je sodišče prve stopnje pravdni postopek prekinilo, sklicujoč se na določbe členov ZSSuk, ki jih zdaj zato izpodbija.

2.Pobudnik meni, da izpodbijani določbi nista v skladu z 22. členom (enako varstvo pravic) in s 23. členom Ustave (pravica do sodnega varstva), kar utemeljuje s tem, da mu sodišče, sodeč po razmerah na območju nekdanje SFRJ, nikakor ne bo nudilo sodnega varstva njegovih pravic v razumnem roku oziroma brez nepotrebnega odlašanja. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanih določb.

3.Državni zbor kot nasprotni udeleženec odgovarja, da izpodbijani določbi prizadetim ne odvzemata pravnega varstva, temveč ga le odlagata. Na določbo o sojenju v razumnem roku pa da se ni mogoče sklicevati, kadar je odložitev določena z zakonom.

4.Vlada med drugim meni, da izpodbijani določbi le zadržujeta tiste sodne postopke, katerih dokončanje bi lahko pomenilo prejudic v primeru bodočega bilateralnega in multilateralnega sporazuma z državami, nastalimi iz nekdanje SFRJ.

5.Ustavno sodišče je s sklepom z dne 8. 3. 2001 pobudo sprejelo, kolikor se nanaša na tožbene zahtevke, ki so posredno ali neposredno povezani s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje federacije (15.č in 15.d člen ZSSuk), v preostalem delu pa zavrglo. Napovedalo je, da bo presodilo, ali gre v sprejetem delu za poseg v pravico iz 22. oziroma 23. člena Ustave in ali je tedaj tak poseg v skladu z načelom sorazmernosti.

B.

6.Formulacija v 15.d členu "... tožbeni zahtevek pa je posredno ali neposredno povezan s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje federacije ..." je nedorečena in že zato (potencialno) zelo široka. Zajema (lahko) pravde različnih strank na obeh straneh, a tudi različnih vsebin in pravnih temeljev. Med drugim lahko zajema tudi odškodninske zahtevke za škodo, nastalo med služenjem vojaškega roka v armadi nekdanje SFRJ, kot pokaže obravnavani primer.

7.Pomembna značilnost takega primera je po presoji Ustavnega sodišča dejstvo, da je tožniku škoda nastala pri služenju vojaškega roka, ki je bilo njegova zakonita obveznost, izvrševanje te obveznosti je bilo zagotovljeno tudi s pretnjo uporabe sredstev državne prisile.

8.Ustavno sodišče se omejuje na oceno ustavnosti tega vsebinskega dela izpodbijane določbe. Zgolj tega namreč smiselno zajema pobuda, le nanj se razteza tudi pobudnikov pravni interes kot procesni pogoj za pobudo.

9.Iz 23. člena Ustave izhaja, da mora biti vsakomur zagotovljeno sodno varstvo njegovih pravic v razumnem času. Z zakonom določena prekinitev postopka, ki povzroči, da sodni postopek določen čas ne teče, nedvomno pomeni poseg v to pravico, zato je treba v vsakem primeru posebej pretehtati, ali je tak poseg dopusten.

10.Za primere, na katere se omejuje ta odločba Ustavnega sodišča, je mogoče glede na zakonske določbe o nastanku odškodninske obveznosti in o zastaranju odškodninskih zahtevkov sklepati, da so ob uveljavitvi izpodbijanih določb Zakona o dopolnitvah Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Uradni list RS, št. 40/97, ZSSuk-B) trajali pravdni postopki večinoma že vsaj pet let ali šest let. Vsekakor je moralo od škodnega dogodka, iz katerega izvirajo posledice, ki so temelj odškodninskega zahtevka, do časa odločanja Ustavnega sodišča o tej stvari, skoraj brez izjeme miniti že dvanajst let.

11.ZSSuk je konec trajanja zakonite prekinitve postopka bolj napovedal kot predpisal v 15.c členu, ki je določil, da se postopki po uradni dolžnosti nadaljujejo po uveljavitvi zakona, ki ga bo Državni zbor izdal, ko bodo urejene terjatve in obveznosti iz nasledstva Republike Slovenije do nekdanje SFRJ (15.c člen ZSSuk). Več kot pet let po uveljavitvi izpodbijanih določb še vedno ni znano, da bi se tak zakon pripravljal, zato ni pričakovati, da bo v bližnji prihodnosti sprejet.

12.Ustavnemu sodišču ni treba presojati, ali so izpodbijane določbe v obravnavanem vsebinskem delu ob svoji uveljavitvi vzdržale presojo ustavnosti.

13.Upoštevaje vse doslej obrazloženo sta izpodbijani določbi, kolikor gre za pravdne ali izvršilne postopke zaradi škode, ki so jo posamezniki utrpeli na služenju vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi kot vojaki nekdanje SFRJ na ozemlju Republike Slovenije, v neskladju z določbo 23. člena Ustave, zato ju je Ustavno sodišče v tem obsegu razveljavilo.

14.Sodeč po informacijah, ki jih je sodišču poslalo Ministrstvo za pravosodje, je primerov pravd ali izvršilnih postopkov, za kakršne gre, pred slovenskimi sodišči le nekaj, zato si vprašanja o morebitnih posledicah, ki bi jih utegnila povzročiti razveljavitev izpodbijanih določb, ni treba zastavljati. Pokazalo se je torej, da Ustavnemu sodišču ni treba tehtati sorazmerja med posegom v pravico iz 23. člena Ustave in morebitnim javnim interesom, ki bi ga bolj ali manj upravičeval.

15.Ta odločba postavlja postopke, prekinjene po sili zakona, v položaj, ko takšne prekinitve ni več.

C.

16.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 30. člena ter prvega in tretjega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno. Pritrdilno ločeno mnenje je dala sodnica dr. Wedam Lukić.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić

U-I-195/99

10. 1. 2003

Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Wedam Lukić,

ki se mu pridružujeta sodnica mag. Krisper Kramberger

in sodnik dr. Ribičič

1.V tem primeru se je Ustavno sodišče pri presoji skladnosti 15. č in 15. d člena Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Uradni list RS, št. 10/93, 38/94 in 40/97, v nadaljevanju ZSSuk) z Ustavo omejilo, tako da je izpodbijani določbi presojalo le, kolikor se nanašata na odškodninske zahtevke posameznikov zaradi škode, nastale pri služenju vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi nekdanje SFRJ na ozemlju Republike Slovenije. Kot razlog je navedlo, da samo ta vsebinski del smiselno zajema pobuda in da se le nanj razteza pobudnikov pravni interes. Zavzemala sem se za to, da Ustavno sodišče izpodbijano ureditev presoja v celoti in oceni, ali je glede na trajanje zastoja v sodnih postopkih, ki ga je povzročila, (še) v skladu z Ustavo. Proti omejeni presoji sem imela tudi povsem načelne pomisleke, vendar sem kljub temu glasovala za navedeno odločitev, saj vsaj nekaterim prizadetim omogoča uveljavitev pravice do sodnega varstva. V razpravi pa so se pojavila še številna sporna vprašanja, na katera želim opozoriti v tem ločenem mnenju.

2.Poleg tega, da se je kot temeljno zastavljalo vprašanje skladnosti izpodbijane ureditve s 23. členom Ustave, je analiza spornih določb pokazala, da so precej nejasne in da bi bile lahko zato sporne tudi s stališča 2. člena Ustave. Zastavilo se je celo vprašanje, ali so bile v pobudnikovem primeru sploh pravilno uporabljene in ali ima glede na to sploh pravni interes za njihovo spodbijanje. Prevladalo je (tudi po mojem mnenju pravilno) stališče, da za priznanje pravnega interesa zadošča, da se je sodišče v pobudnikovem primeru nanje sklicevalo.

3.Vprašanje pravnega interesa pobudnika pa se je zastavilo tudi s stališča, kakšne posledice bo imela za pobudnika razveljavitev izpodbijanih določb. V konkretnem primeru je bila tožba v odškodninskem sporu vložena proti nekdanji SFRJ, ki je medtem prenehala obstajati, zato tudi ne more biti več tožena stranka v pravdi. To je razlog za prekinitev postopka po 3. točki prvega odstavka 205. člena ZPP, kar pomeni, da bo v pobudnikovi pravdi verjetno ponovno prišlo do prekinitve postopka. Vendar pa bo imel pobudnik v tem primeru vsaj možnost, da kot pravno naslednico nekdanje SFRJ navede Republiko Slovenijo. To bo omogočilo nadaljevanje postopka po prvem odstavku 208. člena ZPP, medtem ko naj bi se postopki, prekinjeni po ZSSuk, po 15. e členu tega zakona nadaljevali šele po sprejemu zakona iz 15. c člena, za katerega pa še ne kaže, da bo kaj kmalu sprejet. To seveda še vedno ne pomeni, da bo pobudnik s svojim zahtevkom tudi uspel; odločitev bo odvisna od tega, kakšno stališče bo sodišče zavzelo o vprašanju nasledstva. Vendar vprašanje pobudnikovega uspeha v pravdi za priznanje pravnega interesa ni pomembno.

Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave pomeni namreč pravico do meritorne odločitve, ne pa pravice do ugodne odločbe. V primeru, da bo odločitev za pobudnika neugodna, bo lahko proti njej izkoristil vsa redna in izredna pravna sredstva, dokler se postopek ne nadaljuje, pa mu je to v celoti onemogočeno.

4.Glede na to mislim, da je odločitev pravilna in zato sem zanjo tudi lahko glasovala. Prepričana pa sem, da ureditev prekinitve postopkov po uradni dolžnosti po ZSSuk ne bi prestala ustavnosodne presoje po strogem testu sorazmernosti, tudi če bi jo Ustavno sodišče presojalo v celoti. Povzročila je namreč tako dolgotrajen zastoj v sodnih postopkih, za katerega ne vidim dovolj prepričljivih razlogov, tako da to predstavlja že nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Argumenti, ki so navedeni v obrazložitvi kot odločilni za samo delno razveljavitev izpodbijanih določb (vrsta obveznosti ter način in čas njenega nastanka, dolgotrajnost postopka, majhno število primerov), pa so po mojem mnenju bolj argumenti, ki bi jih bilo treba upoštevati pri odločanju o vprašanju, ali je Republika Slovenija v teh razmerjih pravna naslednica nekdanje SFRJ.

dr. Dragica Wedam Lukić

mag. Marija Krisper Kramberger

dr. Ciril Ribičič