Jedro

Ker je tožeča stranka v dokazne namene predlagala vpogled v kazenski spis, sodišče prve stopnje, s tem, ko je vpogledalo v zapisnik z glavne obravnave v tej kazenski zadevi, ni kršilo določb ZPP.

Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo odškodnine v višini 97.852,48 EUR s pripadki. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

2. V pritožbi zoper sodbo tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba poudarja, da je tožena stranka s tem, ko je od fizične osebe (J. F.) odkupila nekaj deset tonski, na videz še funkcionalni žerjav, ne da bi se prepričala in preverila, ali kupuje stvar od lastnika, ravnala protipravno. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prejela v odkup ostanke dvigala, ki ustrezajo generičnemu pojmu „staro železo“. Navaja, da je sodišče prve stopnje navedeno ugotovitev oprlo na izpovedbo G. T., ki je bil zaslišan le v kazenski zadevi V K 5513/2011, v obravnavanem postopku pa ne, kar predstavlja kršitev pravil pravdnega postopka.

6. Višje sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje s tem, ko je v dokaznem postopku vpogledalo v zapisnik o glavni obravnavi v kazenski zadevi V K 5513/2011 z dne 20.10.2012 o zaslišanju G. T., ni storilo zatrjevane kršitve. Glede na to, da je tožeča stranka v tožbi predlagala vpogled v navedeni kazenski spis (v tam izvedene dokaze, zlasti v izjave N. in G. T.), sodišče prve stopnje pa je sledilo njenemu predlogu, le da je to storilo le z vpogledom v kopije zapisnika z zaslišanjem, ki jih je predložila tožena stranka (Priloga B15). Tožeča stranka temu na naroku za glavno obravnavo ni nasprotovala niti ni v pritožbi navedla, kako naj bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Prav tako ni zatrjevala, da v kazenskem postopku ni imela možnosti postavljati vprašanj priči (in da bi bila tako kršena pravica do izjave oziroma načelo neposrednosti). Tožeči stranki je torej bila zagotovljena možnost sodelovanja v postopku (v kazenskem postopku je sodelovala tudi tožeča stranka, njena pooblaščenka je priči G. T. postavljala vprašanja) in je tako svoje interese lahko učinkovito varovala.

7. Ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev, da priča G. T. ni verodostojen, ker je bil zaposlen pri toženi stranki in tam zadolžen za odkup starega železa in ni videl žerjava takoj, ko je bil ta pripeljan k toženi stranki. Iz zapisnika v kazenski zadevi V K 5513/2011 (Priloga B15) je razvidno, da je bil priča G. T. opozorjen, da je dolžan govoriti resnico in da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje, njegova izpovedba je jasna in v skladu z listinskimi dokazi (Prodajna pogodba, Priloga B16).

8. Pritožba (ponovno) opozarja, da bi tožena stranka morala preveriti lastništvo in izvor žerjava, pa tega zaradi premajhne skrbnosti ni storila. Prav tako bi bila dolžna preveriti ponudnika žerjava J. F. (od kod mu žerjav), zahtevati original račun in tehnične podatke za žerjav ter pogodbo, s katero bi se prenesla lastninska pravica na žerjavu, to pa bi dokazovalo, da ima J. F. razpolagalno pravico glede žerjava. Kot je pravilno zaslišanje G. T. (zaposlenega pri toženi stranki) povzelo sodišče prve stopnje, je ta izpovedal, da mu je J. F. ponudil v prodajo dva žerjava (ali gre za en ali dva žerjava je G. T. le ocenjeval, ker sta bila izvršena dva transporta, dopustil je tudi možnost, da je šlo le za en žerjav, lahko pa bi bili tudi trije). Povedal je, da so bili žerjavi razstavljeni na dele („50 ton zveriženega železa na kupu“), na podlagi tega pa je ocenil, da je šlo za star žerjav. Iz Pogodbe in izpovedbe priče torej izhaja, da je šlo za razstavljen, odpisan žerjav, zato je tudi po oceni višjega sodišča tožena stranka storila vse potrebno s tem, ko je vpogledala v pogodbo, J. F. pa je že poznala kot stalnega ponudnika starega železa.

9. V prej navedeni kazenski zadevi je priča G. T. (na vprašanje pooblaščenke v tem postopku tožeče stranke) povedal, da v primeru, če staro železo prodaja fizična oseba, vzamejo njene osebne podatke, če ponudnik lastništvo izkaže s pogodbo, pa tistega, ki je njemu prodal stvar, nikoli ne preverjajo.

10. Na podlagi predloženih listin (Prodajna pogodba med N. in J. F., Priloga B16, zapisnik o glavni obravnavi v zadevi V K 5512/2011 glede zaslišanja priče G. T.) je sodišče prve stopnje utemeljeno navedlo, da je tožena stranka preverila, ali kupuje stvar od lastnika, saj je iz pogodbe med N. in J. F. razvidno, da je J. F. od njega odkupil staro železo (trije zastareli in odpisani ter neuporabni žerjavi - eden od njih je bil last tožeče stranke).

11. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni zaslišalo vseh predlaganih prič, s katerimi je utemeljevala svoj zahtevek oziroma dokazovala trditve o nastali škodi. Res je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z izvedencem (ki naj bi ocenil vrednost žerjava) in dokaz z zaslišanjem predlaganih prič. Sodišče prve stopnje je (sicer le na naroku za glavno obravnavo) navedlo, da se vsi dokazi, razen listinskih, kot nepotrebni zavrnejo. S tem soglaša tudi višje sodišče. Sodišče izvedbo predlaganega dokaza lahko zavrne, pri čemer mora sklep o zavrnitvi obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje (sicer zelo skopo) tudi storilo. Očitno je ocenilo, da izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za odločitev o sporu, zato izvajanje nadaljnjih dokazov ni bilo potrebno. Takšna možnost sodišča izhaja iz 213. člena ZPP, ki določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev pa odloča sodišče. Sodišče ima torej pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v najširšem smislu). Po oceni višjega sodišča je v izpodbijanem sklepu odločeno v skladu s tem načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zadovoljivo obrazložilo, kako je že na podlagi izvedenih dokazov lahko zanesljivo sklepalo o obstoju odločilnih dejstev in zato ni sledilo dokaznim predlogom pritožnika.

12. Poleg tega pa višje sodišče poudarja, da je tožeča stranka dokaze, katerih izvedbo je sodišče prve stopnje zavrnilo, predlagala zato, da bi dokazala, da je bil žerjav, preden ga je tožena stranka dokončno razrezala, še uporaben in na dan pred izročitvijo še cel, ne zatrjuje pa, da bi katera od prič kaj takega lahko potrdila za dan, ko je bil žerjav pripeljan k toženi stranki. Iz izpovedbe priče G. T. izhaja drugače, po oceni višjega sodišča pa za odločitev ni pomembno, ali je bil sporni žerjav, ko je bil pripeljan k toženi stranki, v celoti in popolnoma uničen ali pa se bi ga morda (kot to trdi tožeča stranka) še dalo sestaviti v delujočo celoto. Ni si namreč mogoče predstavljati, da bi tožena stranka smela sprejeti v uničenje le predmete, ki bi bili popolnoma in dokončno uničeni, tako da nikoli in v nobenem primeru ne bi bili več uporabni. Tožeča stranka tudi ne pojasni, kako naj bi tožena stranka to preverjala.

13. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožeča stranka protipravnosti ravnanja tožene stranke ni izkazala, zato je odveč ugotavljati obstoj drugih elementov odškodninske odgovornosti, saj morajo biti za nastanek odškodninske odgovornosti podane hkrati (kumulativno) vse predpostavke in odsotnost ene izmed predpostavk izključi odškodninsko odgovornost zatrjevanega oškodovalca.

14. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

16. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na tožbo. Ker pa njenih stroškov glede na vsebino odgovora ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (prvi odst. 165. člena ZPP v zvezi s prvim odst. 155. člena ZPP), jih bo morala nositi sama.