Jedro

Revidentka je z vlogo z dne 21. 7. 2004 zahtevala vračilo plačanega zneska davčnih obveznosti v višini 17.310.407,40 SIT. Po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja njena tožbena navedba, da če se ji ne vrne vseh 17.310.407,40 SIT, ki jih je plačala po sklepu z dne 21. 3. 2003, pa naj se ji vrne vsaj razlika v primerjavi s sklepom o prisilni izterjavi z dne 20. 10. 2004 v višini 13.418.314,96 SIT, podredno zmanjšanje njenega zahtevka, torej prosto razpolaganje stranke z zahtevkom. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbo 52. člena ZUS-1 in podredno zmanjšanje tožbenega zahtevka opredelilo kot tožbeno novoto oziroma kot povsem drugačen zahtevek, kar je po presoji revizijskega sodišča vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožničino (revidentkino) tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 19. 2. 2007, s katero ni bilo ugodeno revidentkinem zahtevku za vračilo plačanega davka na podlagi sklepa z dne 21. 3. 2003, s katerim je bila zoper revidentko kot pravno naslednico izbrisane družbe uvedena prisilna izterjava iz naslova dolžnega zneska davčnih obveznosti izbrisane družbe K., d. o. o. v skupni višini 17.061.739,70 SIT ter na podlagi pravnomočnega sklepa z dne 24. 11. 2006, s katerim je bil ponovni postopek davčne izvršbe zoper revidentko ustavljen, ker je pravica do izterjave davka zastarala. Upravni organ druge stopnje je revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo z dne 19. 2. 2007 zavrnil z odločbo z dne 26. 9. 2007. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Ugotavlja, da revidentka kot aktivna družbenica izbrisane družbe K., d. o. o. odgovarja za njene obveznosti. Strinja se z razlogi tožene stranke, da revidentka ni upravičena do vračila plačanega davka v višini 17.310.407,40 SIT, kljub temu, da sta bila tako sklep o prisilni izterjavi z dne 21. 3. 2003, kakor tudi sklep z dne 20. 10. 2004, ki je bil izdan v ponovnem postopku, z odločbama drugostopnega davčnega organa odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek ter kasneje izdan sklep o ustavitvi postopka davčne izvršbe z dne 24. 11. 2006 zaradi zastaranja pravice do izterjave davka, in sicer iz razloga, ker je revidentka sama plačala obveznost, ki jo je bila dolžna plačati na podlagi veljavnega in izvršljivega izvršilnega naslova (to je po odločbi Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnica Ljubljana z dne 23. 11. 1995) pred zastaranjem pravice do izterjave davka. Glede tožbene navedbe, da naj se revidentki vrne vsaj razlika med 17.306.407,40 SIT, kolikor je plačala po sklepu o prisilni izterjavi z dne 21. 3. 2003, in zneskom 13.418.314,96 SIT, kolikor je znašal dolg na podlagi sklepa o prisilni izterjavi z dne 20. 10. 2004, ki je bil prav tako odpravljen in zadeva vrnjena v ponovni postopek, je sodišče prve stopnje navedlo, da gre za tožbeno novoto, kakor tudi, da ta del zahtevka temelji na 95. členu Zakona o davčnem postopku – ZDavP in se v upravnem postopku ni vodil, zato za njegovo neposredno uveljavitev sodišče v tem postopku ni pristojno.

3. Revidentka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da davčni organ ni s pravnomočno ali dokončno davčno odločbo ugotovil odgovornosti revidentke za davčne obveznosti izbrisane družbe K., d. o. o. Bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu med drugim uveljavlja iz razloga, ker je nepravilna navedba v izpodbijani sodbi, da predstavlja tožbeno novoto navedba revidentke, da se ji vrne vsaj razlika med med zneskom 17.306.407,40 SIT, ki ga je plačala po sklepu z dne 21. 3. 2003, v primerjavi s sklepom o prisilni izterjavi z dne 20. 10. 2004 v višini 13.418.314,96 SIT. Revidentka je namreč z vlogo z dne 21. 7. 2004 zahtevala vrnitev vseh sredstev, ki jih je plačala na podlagi sklepa z dne 21. 3. 2003, torej tudi okoli 4.000.000,00 SIT razlike. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri odločitvi.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč znaša 72.218,36 EUR (prej 17.306.407,40 SIT) in torej presega 20.000,00 EUR.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je revidentka upravičena do vrnitve 17.306.407,40 SIT (plačanih v mesecu aprilu 2003), ki jih zahtevala z vlogo z dne 21. 7. 2004, na podlagi odpravljenega sklepa Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 21. 3. 2003, o prisilni izterjavi iz naslova dolžnega zneska davčnih obveznosti izbrisane družbe K., d. o. o. ter na podlagi pravnomočnega sklepa z dne 24. 11. 2006, s katerim je bil ponovni postopek davčne izvršbe zoper revidentko ustavljen zaradi zastaranja pravice do izterjave davka.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru podana bistvna kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1. 9. Revidentka je z vlogo z dne 21. 7. 2004 zahtevala vračilo plačanega zneska davčnih obveznosti v višini 17.310.407,40 SIT. Po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja njena tožbena navedba, da če se ji ne vrne vseh 17.310.407,40 SIT, ki jih je plačala po sklepu z dne 21. 3. 2003, pa naj se ji vrne vsaj razlika v primerjavi s sklepom o prisilni izterjavi z dne 20. 10. 2004 v višini 13.418.314,96 SIT, podredno zmanjšanje njenega zahtevka, torej prosto razpolaganje stranke s tožbenim zahtevkom (prvi odstavek 3. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena).

10. Sodišče prve stopnje je zato po presoji revizijskega sodišča to tožbeno navedbo nepravilno opredelilo kot tožbeno novoto. Kaj so tožbene novote opredeljuje 52. člen ZUS-1, ki določa, da lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ker tožbena zahteva po vrnitvi vsaj delnega zneska od prvotno zahtevanega, ne predstavlja niti novega dejstva niti novega dokaza v smislu 52. člena ZUS-1, temveč podredno zmanjšanje zahtevka, ni tožbena novota.

11. Glede na navedeno v 9. točki te obrazložitve je po presoji revizijskega sodišča nepravilna tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da gre za povsem drugačen zahtevek (ki naj bi temeljil na 95. členu ZDavP). Iz podatkov v sodnem in upravnih spisih izhaja, da je bila višina dolgovanega zneska na podlagi sklepa o prisilni izterjavi z dne 21. 3. 2003 skupaj 17.061.739,70 SIT, medtem ko je bila višina dolgovanega zneska na podlagi kasneje izdanega sklepa o prisilni izterjavi z dne 20. 10. 2004 skupaj 13.418.314,96 SIT, oba sklepa pa sta bila bila izdana v zvezi z istim izvršljivim izvršilnim naslovom, to je v zvezi z odločbo Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnica Ljubljana z dne 23. 11. 1995. Po presoji Vrhovnega sodišča pavšalno pojasnilo tožene stranke, da razlika v zneskih predstavlja datumsko različno stanje dolga glede na tek zamudnih obresti, nima razumne podlage, saj se glede na tek zamudnih obresti, dolg s potekom časa povečuje. (Iz podatkov v upravnih spisih namreč izhaja, da pri izračunu višine dolgovanega zneska v sklepu z dne 20. 10. 2004 v višini 13.418.314,96 SIT niso bila upoštevana revidentkina plačila v mesecu aprilu 2003). Ob tem Vrhovno sodišče še pripominja, da iz revidentkine zahteve za vračilo plačanega zneska davčnih obveznosti z dne 21. 7. 2004 izhaja, da je revidentka navajala določbo prvega odstavka 95. člena ZDavP. Zato po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za drugačen zahtevek, o katerem prvostopenjsko sodišče ne bi bilo pristojno odločati v tem upravnem sporu.

12. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbo 52. člena ZUS-1 in podredno zmanjšanje tožbenega zahtevka opredelilo kot nedovoljeno tožbeno novoto oziroma kot povsem drugačen zahtevek, o katerem se v tem postopku sploh ne odloča, kar je po presoji revizijskega sodišča vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj ni bilo odločeno o tem, ali je revidentka morebiti upravičena do vrnitve razlike 3.888.092,44 SIT (sedaj 16.224,72 EUR), zato je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1. 13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu z določbo 93. člena ZUS-1 ugodilo reviziji in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče odpraviti ugotovljene nepravilnosti in ponovno odločiti.

14. Ker je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ostalih revizijskih razlogov ni presojalo.

15. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.