Jedro

Naloga pristojnega organa je, da pred odobritvijo zahtevka za izplačilo opravi administrativni pregled vsakega zahtevka za podporo, pri tem pa se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno administrativno kontrolirati. Eden od elementov kontrole je tudi spoštovanje predpisov o javnih naročilih. Zato sodišče ne pritrjuje tožeči stranki, da pristojni organ ni imel podlage za tovrstno kontrolo, saj mu to izrecno nalagajo predpisi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo delno, v višini 115.292,60 €, ugodeno zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev po odločbi o pravici do sredstev, št. 33123-123/2012/5 z dne 31. 8. 2012, del zahtevka v višini 60.987,02 € pa je bil zavrnjen. Iz obrazložitve izhaja, da je Agencija z odločbo o pravici do sredstev št. 33123-123/2012/5 z dne 31. 8. 2012 tožeči stranki dodelila nepovratna sredstva v višini 235.706,15 € za sofinanciranje iz ukrepa 322-obnova in razvoj vasi, ki so bila razpisana z javnim razpisom za obnovo in razvoj vasi, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 1/2012. Dne 3. 8. 2013 je tožeča stranka vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 176.279,62 €. Pri administrativnem pregledu je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni izvedla javnega naročila v skladu z devetim odstavkom 37. člena Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2). Javno naročilo se na blagovne znamke sklicuje pri gasilskih domovih: Gerlinci, krovska dela (točka 5, 6, 9 in 20) za 11.485,84 €; Skakovci, krovska dela (točka 5, 6, 9, 11 in 12) za znesek 14.991,05 €; Cankova, krovska dela (točka 5, 6, 9 in 19) in elektroinštalaterska dela (točka 7) za znesek 19.584,40 €; Gornji Črnci, krovska dela (točka 5 in 8) in keramičarska dela (točka 1) za znesek 6.040,68 €; Korovci, zidarska dela (točka 4 in 5) ter vodovodna in druga inštalaterska dela (točka 1) za znesek 11.254,20 € ter Topolovci, krovska dela (točka 5) za znesek 3.736,64 €. Vrednost vseh blagovnih znamk znaša 67.092,81 €, od te vrednosti pa se odšteje popust (0,2010 %), ki vrednost zniža na 53.607,15 €.

Razen tega je Agencija ugotovila, da tožnik uveljavlja postavke, ki mu niso bile odobrene (Gasilski dom Cankova, tesarska dela, 6.171,10 €) ter postavke, pri katerih je prišlo do povečanja količin (Gasilski dom Domajinci, zidarska dela, točka 5 in 9, mizarska dela, okna, vrata, točka 1 in 3, 1.051,92 €). Te postavke niso upravičen strošek in znašajo 7.223,02 € oziroma ob upoštevanju popusta 5.771,19 €. Skupna vrednost vseh neupravičenih stroškov z upoštevanjem popusta znaša 59.378,34 €.

Pri pregledu naložbe na kraju samem pa je Agencija ugotovila tudi nekatera odstopanja, ki so zabeležena v zapisniku o kontroli na kraju samem z dne 15. 11. 2013. Vrednost neizvedenih del v gasilskem domu Korovci, pleskarska dela (točka 2) znaša 367,08 €.

Tožeča stranka si je zahtevek že sama znižala v višini 23.870,70 €. Skupaj se tako tožeči stranki odšteje 35.874,72 €. Znižanje zahtevka znaša 17,3 %, kar presega dovoljeni prag 3 %. V tem primeru je treba uporabiti sankcije v višini ugotovljene razlike med zahtevkom vlagatelja (176.279,62 €) in dejanskim izračunom (145.786,11 €), kar znaša 30.495,51 € (to je 85 % od 35.874,72 %). Odobreno izplačilo z upoštevanjem sankcije je tako iz 176.279,62 € znižano na 115.292,60 €. Po obrazloženem je Agencija ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje v celoti vseh pogojev oziroma kriterijev določenih v uredbi in javnem razpisu, zato je zahtevku delno ugodila, preostanek pa zavrnila (56. člen Zakona o kmetijstvu, v nadaljevanju ZKme-1).

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da tožeča stranka ni upravičena presojati poteka javnega naročila, saj se pravno varstvo v postopkih javnega naročanja zagotavlja v skladu z Zakonom o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (v nadaljevanju ZPVPJN). Razen tega po mnenju tožeče stranke določba devetega odstavka 37. člena ZJN-2 ni neposredno uporabljiva, saj gre v predmetni zadevi za dejavnost gradnje, ne pa za nakup blaga. V popise del so zajeti gradbeni in drugi materiali, ki so potrebni za izvedbo same storitve, materiali pa so vsem ponudnikom prosto na trgu. To pomeni, da je lahko vsak, ki je sodeloval v javnem razpisu, enako in enakopravno dostopal do blagovnih znamk in ni naročnik s tem nikogar favoriziral. Po mnenju tožeče stranke je bila tako neutemeljeno in brez pravne podlage znižana vrednost blagovnih znamk v znesku 53.607,15 €. Razen tega tožena stranka tudi ni z ničemer, razen z golim navajanjem, utemeljila upravičenosti odbitka po višini v znesku 7.223,02 €, oziroma z upoštevanjem popusta 5.771,19 €, kot tudi ne znižanja neizvedenih del v vrednosti 367,08 €, zato je v tem delu odločba tožene stranke neobrazložena. Tožeča stranka je svoj zahtevek že sama znižala, nadaljnje znižanje zahtevka pa je brez pravne in dejanske podlage, enako pa velja tudi za uporabo sankcije. Tožeča stranka predlaga, da sodišče zavrnilni del izpodbijane odločbe spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev ugodi še za nadaljnjih 60.987,02 € oziroma podrejeno, da odločbo v tem delu odpravi in vrne toženi stranki v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za zavrnitev tožbe. Navaja, da je odločala o upravičenosti izplačila sredstev na podlagi določb Uredbe Komisije EU št. 65/2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja, Uredbe o ukrepih 1, 3 in 4 osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 - 2013 v letih 2011-2013 (Uredba PRP) in javnega razpisa, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 1/12. Pri administrativnem pregledu zahtevka tožeče stranke za izplačilo sredstev, ki ga je opravila v skladu s 24. členom Uredbe Komisije EU št. 65/2011 in 81. členom Uredbe PRP ter poglavjem VI. javnega razpisa, je ugotovila, da je tožeča stranka neupravičeno priglasila stroške pri postavkah predračuna, pri katerih se je tožeča stranka v razpisni dokumentaciji za oddajo javnega naročila v popisu del sklicevala na blagovne znamke.

Razen tega je ugotovila, da je tožeča stranka priglasila stroške, ki jih v popisu del, ki ga je priložila vlogi za dodelitev sredstev, ni priglasila in ji zato z odločbo o pravici do sredstev niso bili odobreni. Tako je priglasila stroške za tesarska dela pri gasilskem domu Cankova v višini 6.171,10 € oziroma 4.930,71 € ob upoštevanju popusta in za stroške zaradi povečanja količin, do česar je prišlo pri gasilskem domu Domajinci za zidarska dela in mizarska dela v skupnem znesku 1.001,04 € oziroma ob upoštevanju popusta 840,48 €. Glede na vse navedeno neupravičeni stroški znašajo 35.507,64 €. Odstopanje v višini 367,08 € je bilo ugotovljeno pri kontroli na kraju samem pri gasilskem domu Korovci, ker slikanje sten s pralno barvo ni bilo izvedeno na površini 109 m2, ampak le na površini 25 m2. Tožena stranka pa nasprotuje tudi tožbenim trditvam, da ni imela pravne podlage za presojo izvedbe zaključenega postopka javnega naročanja. To ji izrecno nalaga Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 v prvem odstavku 24. člena, kjer je določeno, da se opravijo administrativni pregledi vseh zahtevkov za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih izjav, pri tem pa v skladu z drugim c) odstavkom 24. člena te Uredbe tožena stranka pri administrativnih pregledih zahtevkov za podporo preverja med drugim tudi skladnost dejavnosti, za katero se zahteva podpora z veljavnimi nacionalnimi pravili in pravili unije, zlasti in po potrebi o javnih naročilih. Tožena stranka torej presoje skladnosti izvedbe zaključenega postopka javnega naročanja ne opravlja na podlagi določb ZPVPJN, temveč neposredno na podlagi Uredbe Komisije (EU), št. 65/2011. Tudi Evropsko računsko sodišče je zavzelo stališče, da mora tožena stranka pri administrativnih pregledih zahtevkov preverjati spoštovanje predpisov o javnem naročanju ter da je sklicevanje na blagovne znamke dovoljeno le v primerih, ko ni mogoče drugače opisati predmeta naročila in se pri takem sklicevanju navede tudi beseda „ali enakovredni“, sicer gre za kršitev določbe devetega odstavka 37. člena ZJN-2. Neutemeljena pa je tudi navedba tožeče stranke, da določba devetega odstavka 37. člena ZJN-2 ni neposredno uporabna, ker ne gre za javno naročilo za nakup blaga, ampak za storitve gradenj.

Tožeča stranka v svoji na odgovor na tožbo vloženi pripravljalni vlogi vztraja pri svojem stališču, da deveti odstavek 37. člena ZJN-2 v predmetni zadevi ni uporabljiv, ker tožeča stranka ne kupuje blaga, temveč naroča storitev gradnje. S pripravo tehnične specifikacije, to je popisa del, naročnik ni omejeval konkurence med ponudniki, saj je tehnično specifikacijo oblikoval tako, da je na podlagi le-te omogočeno sodelovanje v postopku javnega naročanja vsem ponudnikom.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Tožeča stranka je bila uspešna s prijavo na javni razpis iz ukrepa „obnova in razvoj vasi – ukrep št. 322“, zato so ji bila z odločbo št. 33123-123/2012/5 z dne 31. 8. 2012 odobrena sredstva v višini do 235.706,15 €. Tožeča stranka je z vlogo z dne 3. 8. 2013 zahtevala izplačilo zneska 176.279,62 €, vendar pa z njo ni bila v celoti uspešna, saj so ji bila z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo dodeljena sredstva v višini 115.292,60 €, del zahtevka v višini 60.987,02 € pa je bil zavrnjen.

Predmetni javni razpis je bil objavljen na podlagi zgoraj citirane Uredbe PRP, Programa razvoja podeželja RS 2007-2013, Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006 o podrobnih pravilih glede uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 ter zgoraj navedene Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011. Slednja določa pravila glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja. Z njo so določene tudi kontrole, znižanja in izključitve. Prvi odstavek 24. člena te Uredbe določa, da se opravijo administrativni pregledi vseh zahtevkov za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih izjav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno administrativno kontrolirati. Administrativni pregledi zahtevkov za podporo vključujejo preverjanje elementov navedenih v drugem odstavku 24. člena, med njimi je tudi preverjanje skladnosti dejavnosti, za katero se zahteva podpora z veljavnimi nacionalnimi pravili in pravili Unije, zlasti in po potrebi o javnih naročilih, državni pomoči in drugih primernih obveznih standardih, določenih z nacionalno zakonodajo ali v programu razvoja podeželja.

Države članice organizirajo tudi preglede odobrenih dejavnosti na kraju samem. Ti pregledi se po možnosti opravijo pred končnim plačilom za dejavnost (25. člen Uredbe Komisije EU št. 65/2011). Namen teh pregledov je preveritev zahtevka za plačilo, to je preveriti resničnost navedenih izdatkov ter skladnost med zahtevkom za plačilo in odobrenimi sredstvi. Zgoraj navedena določila dopolnjuje tudi deveti odstavek 121. člena Uredbe PRP, ki določa, da mora upravičenec, če se šteje za naročnika v skladu s predpisi, ki urejajo javno naročanje, predložiti dokazilo, da je bil postopek izbire dobavitelja oziroma izvajalca izveden v skladu z navedenimi predpisi.

Tem določilom sledijo pogoji javnega razpisa, ki v drugem odstavku točke IV.3 določa, da mora upravičenec, če se šteje za naročnika v skladu s predpisi, ki urejajo javno naročanje, v skladu z devetim odstavkom 121. člena Uredbe PRP predložiti sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila in ostala bistvena dokazila o izvedenem postopku javnega naročanja ter kopijo ponudbe izbranega izvajalca oziroma dobavitelja s kopijo pogodbe.

Iz zgoraj navedenih določil izhaja, da je naloga pristojnega organa, da pred odobritvijo zahtevka za izplačilo opravi administrativni pregled vsakega zahtevka za podporo, pri tem pa se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno administrativno kontrolirati. Eden od elementov kontrole je tudi spoštovanje predpisov o javnih naročilih. Zato sodišče ne pritrjuje tožeči stranki, da pristojni organ ni imel podlage za tovrstno kontrolo, saj mu to nalagajo zgoraj navedeni predpisi.

Sodišče se strinja z ugotovitvijo pristojnega organa v izpodbijani odločbi, da v zgoraj navedenih primerih ni bilo spoštovano določilo devetega odstavka 37. člena ZJN-2. Deveti odstavek 37. člena ZJN-2 določa, da se tehnične specifikacije, če tega ne upravičuje predmet naročila, ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi s tem bili izločeni. To sklicevanje je dovoljeno v primerih, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena; pri takem sklicevanju se navede besedo „ali enakovredni“.

Glede na citirano določilo, je sklicevanje na blagovne znamke v postopku javnega naročila nedopustno, sodišče pa ne pritrjuje tožeči stranki, da nje to določilo ne zavezuje, ker je v predmetni zadevi šlo za javno naročilo za izvedbo gradnje in ne za nakup, saj deveti odstavek 37. člena ZJN-2 nobenih izjem ne določa. V izpodbijani odločbi je tudi pravilno ugotovljeno, da tožeča stranka ni upravičena do plačila za stroške, ki ji niso bili odobreni, to je, ko gre za izvedbo del, ki niso bila odobrena z odločbo o odobritvi sredstev, in ker je prišlo do povečanja odobrenih količin, kot je podrobneje navedeno v izpodbijani odločbi. Razen zgoraj navedenih napak, ugotovljenih pri administrativni kontroli, je agencija ugotovila nepravilnosti pri kontroli na kraju samem, ker so bila dela izvedena v manjšem obsegu, kot je odobren in zahtevan za plačilo. Tudi v tem delu je zahtevek za plačilo neutemeljen. Navedeno izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, zato sodišče ne pritrjuje tožeči stranki, da izpodbijana odločba v tem delu nima razlogov.

Plačila se izračunajo na podlagi tistega, kar izpolnjuje pogoje (30. člen Uredbe). Država članica preveri zahtevek za plačilo in določi zneske upravičene za podporo. Določi torej: a) znesek, ki ga plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za plačilo in b) znesek, ki ga plača upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo. Če znesek b presega znesek a za več kot 3 %, se za znesek b uporabi znižanje. Znesek znižanja je enak razliki med obema navedenima zneskoma. Temu je sledila tudi agencija in v izpodbijani odločbi ugotovila upravičenost zneska za plačilo na podlagi kontrole na kraju samem in administrativne kontrole. Na ta način je ugotovila utemeljenost zahtevka za plačilo glede navedenih izdatkov, te pa je preverila tudi glede na obseg sredstev odobrenih z odločbo z dne 31. 8. 2012. Ker je razlika med zneskoma a in b iz 20. člena uredbe znašala več kot 3 %, je bilo tudi pravilno uporabljeno znižanje v višini med tema zneskoma.

Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.