Jedro

Tožniku je bila pravica do denarnega nadomestila pravnomočno priznana, nato pa mu je zaradi bolniškega staleža mirovala. Čeprav je tožnik pravico do denarnega nadomestila za preostali čas uveljavljal po poteku 30 dni od prenehanja mirovanja, ni izgubil pravice do denarnega nadomestila, kot je nezakonito odločil toženec, temveč se mu je skrajšala dolžina prejemanja denarnega nadomestila za koledarske dneve, ki so pretekli od 31. dneva po prenehanju razloga, zaradi katerega je pravica mirovala, do dneva vložitve zahteve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke Zavoda RS za A. št. ... z dne 11. 1. 2012 in odločbo odločbo Ministrstva za B. št. ... z dne 4. 4. 2012 (I. tč. izreka). Tožniku je priznalo pravico do izplačila denarnega nadomestila med brezposelnostjo za preostali čas upravičenosti v višini 453,50 EUR bruto oziroma 353,29 EUR neto za čas od 10. 1. 2012 do 2. 9. 2012 (II. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške tega postopka v višini 447,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamud z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku tega roka do plačila (III. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zavrne tožbeni zahtevek. Tožena stranka poudarja, da v predmetnem postopku ni odločala o ukinitvi pravice do denarnega nadomestila, pač pa je odločala o preostalem delu pravice do denarnega nadomestila po prenehanju mirovanja pravice do denarnega nadomestila. Tožniku je skladno z določbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 25. 10. 2011 pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti mirovala od 13. 10. 2011 dalje zaradi začasne nezmožnosti za delo. Začasna nezmožnost za delo je prenehala dne 17. 10. 2011, tožnik pa je vložil zahtevek za prejemanje denarnega nadomestila za preostali čas upravičenosti šele dne 10. 1. 2012, torej po izteku obveznega 30-dnevnega roka. Tožnik je bil v odločbi z dne 25. 10. 2011 opozorjen, da se mora prijaviti pri zavodu in uveljavljati pravico do preostalega dela neizkoriščenega denarnega nadomestila v roku 30 dni po prejemu odločbe o prenehanju mirovanja pravice do denarnega nadomestila, opozorjen je bil tudi na posledice opustitve. Sodišče prve stopnje ni pravilno interpretiralo določbe 119. čl. ZUTD, saj ni upoštevalo, da je za nadaljnje prejemanje denarnega nadomestila potrebna tudi prijava in ne samo uveljavljanje pravice. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da se v primeru uveljavljanja denarnega nadomestila po 30-dnevnem roku, skupna dolžina prejemanja nadomestila skrajša za koledarske dneve, ki pretečejo od 31. dneva po prenehanju obveznega ali prostovoljnega zavarovanja do dneva vložitve zahteve, zato ni pravilno upoštevalo datuma, s katerim je sodišče priznalo preostali del denarnega nadomestila.

Tožnik je odgovoril na pritožbo. Prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožniku je bila z odločbo tožene stranke z dne 11. 3. 2011 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 19 mesecev in sicer od 3. 2. 2011 do 2. 9. 2012. Ta odločba je postala pravnomočna in ni bila nikoli odpravljena. Zaradi bolniškega staleža je tožena stranka tožniku izdala odločbo z dne 25. 10. 2011, s katero je bilo določeno, da tožniku od 13. 10. 2011 dalje pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo miruje. Istega dne je tožena stranka izdala odločbo, da tožniku od dne 17. 10. 2011 dalje preneha mirovanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tožnik je nato dne 10. 1. 2012 pri toženi stranki uveljavljal pravico do denarnega nadomestila za preostali čas upravičenosti. Tožena stranka je s sklepom dne 11. 1. 2012 tožnikov zahtevek zavrgla, citirani sklep pa je potrdila z dokončno odločbo z dne 4. 4. 2012. Tožnik se ni odjavil iz evidence brezposelnih oseb, prav tako pa s strani tožene stranke ni prejel odločbe o izbrisu iz evidence brezposelnih oseb.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da Zakon o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami), ne določa pravne podlage, na katero bi tožena stranka lahko oprla svojo odločitev, da je tožnik izgubil pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo zgolj zaradi prepozne prijave oz. uveljavljanja nadaljnjega prejemanja denarnega nadomestila. Tožnik je skladno s 70. čl. ZUTD po prenehanju razlogov za mirovanje pravice uveljavljal preostali, še neizkoriščen del denarnega nadomestila. Tožnik je pravico resda uveljavljal šele po izteku 30 dnevnega roka, določenega v 4. odst. 119. čl. ZUTD, kar pomeni, da se mu je posledično skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila skrajšala, medtem ko sama pravica do prejemanja denarnega nadomestila iz tega razloga ni prenehala. Skladno s 4. odst. v povezavi z 6. odst. 119. čl. ZUTD se namreč zavarovancu, ki uveljavlja denarno nadomestilo po izteku 30 dnevnega roka od prenehanja razloga zaradi katerega rok ni tekel, skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila skrajša za koledarske dneve, ki pretečejo po prenehanju razloga za mirovanje roka do dneva vložitve zahteve. Razlogi za prenehanje pravice do denarnega nadomestila so našteti v 65. čl. ZUTD, med njimi pa ni razloga, ki ga uveljavlja tožena stranka, to je, uveljavljanje preostanka denarnega nadomestila po poteku 30. dnevnega roka iz 4. odst. 119. čl. ZUTD, saj je posledica zamude 30. dnevnega roka zgolj skrajšanje obdobja prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost. V kolikor bi v konkretnem primeru dejansko obstajali razlogi, zaradi katerih bi tožniku priznana pravica do prejemanja denarnega nadomestila skladno s 65. čl. ZUTD prenehala, bi tožena stranka glede na določbo 2. odst. 65. čl. ZUTD po uradni dolžnosti morala izdati odločbo, kar pa ni storila.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo in tožena stranka navedenega niti ne prereka, da v konkretnem primeru ni razlogov, zaradi katerih bi tožniku skladno z 65. čl. ZUTD prenehala pravica do denarnega nadomestila, je pravilno odločilo tudi, da je bil tožnik po prenehanju razlogov za mirovanje vsekakor upravičen uveljavljati pravico do preostalega, še neizkoriščenega dela denarnega nadomestila (70. čl. ZUTD). Posledično mu je pravilno to pravico tudi priznalo.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je datum, s katerim je sodišče priznalo preostali del denarnega nadomestila, nepravilen. Tožniku je pravica do denarnega nadomestila zaradi bolniškega staleža pet dni mirovala, zato bi bil tožnik, v kolikor bi v roku 30 dni uveljavljal pravico do preostalega denarnega nadomestila, upravičen prejemati denarno nadomestilo od 18. 10. 2011 do 7. 9. 2012. Ker je tožnik uveljavljal pravico po poteku 30 dni, se mu je skladno s 119. čl. ZUTD zaradi zamude uveljavljanja nadomestila skrajšala skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila za koledarske dneve, ki so pretekli od 31. dneva po prenehanju razloga, zaradi katerega je pravica mirovala (17. 11. 2011), do dneva vložitve zahteve (10. 1. 2012). Tako izračunanih koledarskih dni je 54. Od skupne dolžine prejemanja denarnega nadomestila (od 18. 10. 2011 do 7. 9. 2012) bi bilo tako potrebno odšteti 54 koledarskih dni ter tožniku priznati pravico do izplačila denarnega nadomestila za čas od 11. 12. 2011 do 7. 9. 2012. Ker pa je tožnik zahteval, da se mu pravica do izplačila denarnega nadomestila prizna zgolj za čas od 10. 1. 2012 do 2. 9. 2012 je sodišče prve stopnje pravilno odločilo v okviru tožbenega zahtevka.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj slednji ni pripomogel k rešitvi tega socialnega spora (154., 165. čl. ZPP).